Uspešna podjetnica Dada Jerovšek: Ženske smo bolj čustvene, moški pa bolj racionalni

Njen odgovor je preprost: "Z lahkoto, saj to ni moja služba, ampak način življenja." Tokrat smo se dotaknili trenutne situacije, ki njenemu poslu prinaša grozovito stanje in pokukali v njeno zakonsko življenje, kjer v zadnjem času ne manjka ustvarjanja v kuhinji.

Joj, kako luštno pasjo družbo imate! Vam sledita na vsakem koraku?

Ja, res je. Naša srčkana kosmatinca sta čista in brezpogojna ljubezen. Sta zvesta in stalna sopotnika od jutra do poznega večera in mi lepšata sleherni trenutek.

Kakšna je vaša jutranja rutina?

Budilko ima nastavljeno ob petnajst do sedmih, ki jo moram imeti, saj nisem jutranji tip in vedno delam pozno v noč. V tišini noči in predvsem brez telefonskih klicev poskušam priti z vsemi obveznostmi na tekoče. Nato sledi obvezno dolgo prhanje, nobenih zajtrkov in kavic, saj ni časa – razen ob koncih tedna z možem. Nato skočim v avto, ki ga zelo rada vozim, in se odpeljem v belo Ljubljano. Prva, najbolj omamno dišeča kava je s sodelavci ob prihodu v Gostilnico Kaval. In potem se skupaj lotimo vsega, kar nam dan prinaša.

Kot lastnica uspešne gostinske verige Kaval Group in ena najuspešnejših podjetnic ste najverjetneje ves čas aktivni. Kako se sprostite?

Brez športa si ne predstavljam življenja in premagovanja vsakodnevnih stresnih trenutkov. V zadnjem letu dni, ko se je vse ustavilo in postavilo na glavo, tudi mojih jutranjih tekov ni več toliko. Ni več smučanja za konec tedna, čeprav je to moja velika strast. V tej zimski sezoni nisem niti enkrat poiskala drsalk, kar me zelo žalosti. Kar pa si lahko, si privoščim za konec tedna. Pobeg v katerikoli hrib, gore, gozd – seveda v družbi moža in kužkov.

Kako bi opisali svoje podjetniške začetke?

Če pomislim na 20-letno prehojeno pot in na začetke, ki so bili skok v neznano, popolnoma brez kakršnihkoli gostinskih znanj in izkušenj, a hkrati prežeti z neizmerno strastjo, srčnostjo, ljubeznijo, si mislim, da sem bila očitno kar pogumna ... ali pa neumna. Meja med enim in drugim je tanka. Kar pa zagotovo vem, je, da našo skupino Kaval Group dela drugačno ravno dejstvo, da smo zavezani h kakovosti, drugačnosti in da vsi uživamo v svojem poslanstvu razvajanja gostov. Gostinstvo ni lahka dejavnost. Brez popolne pripadnosti ne gre.

Kako vam uspe imeti in predvsem obvladovati kar 16 lokalov?

Z lahkoto, saj to ni moja služba, ampak način življenja. Način življenja, ko ni nič muka, ni obveznost, ampak je veselje, ko se vidiš s svojim sodelavcem, popiješ kavo in modruješ o vsem. Ne zastavljam si dnevnih ciljev v smislu, da moram vse enote obiskati vsak dan. Imam sodelavce, ki jim neskončno zaupam, čeprav se ne vidimo vsak dan. Srečanja s sodelavci in vodjami lokalov so velikokrat spontana in zdi se, da je to razlog za uspešnost in kreativnost.

Seveda je bilo vse to v obdobju pred tem letom, zdaj smo vsi nekako zaciklani, zamrznjeni... A trdno verjamem, da kot pravijo, da se vse dobro enkrat konča, da se mora tudi to neprijazno obdobje zaključiti in da se nam ponovno vsem nam pokaže toplo sonce. In zdi se, da se že malo prebija čez temne oblake...

Bi lahko izbrali najljubši lokal?

Vsi so mi ljubi. Vsi so v nečem posebni, drugačni. Povsod so moji sodelavci, ki jih imam rada, z njimi se srečujem in objamem. Ne smemo pozabiti, da je naš prvi lokal Gostilnica Kaval na Tacenski tisti, ki nas je popeljal do vseh preostalih kulinaričnih zgodb in popotovanj. Lolita na Cankarjevi sredi mesta je cukrček, pa nova Lolita na Eipprovi, ki smo jo skupaj s prijateljem in partnerjem arhitektom Andrejem Mercina naredili med korono iz praktično nič denarja, iz starih parketov, keramičnih ploščic, ki so jih zavrgli.

Pa Bienale na Tivolskem gradu, pa kavarna Mao na Fužinskem, da ne govorim o našem presežku v kulinariki z Restavracijo Strelec na Ljubljanskem Gradu in Grajski vinoteki z najlepšim pogledam na Ljubljano, tudi Restavracija Angel, čarobna Špica, na lokaciji, ki so si jo izbrali za domovanje že mostiščarji ter pozneje Rimljani. Lani odprt čudovit Vrt Lili Novy in upajmo, da do poletja Restavracija Pen Klub v hiši Društva slovenskih pisateljev. In seveda vse zgodbe, ki še prihajajo.

Po podjetniški poti stopate z možem. Ni vsak par tako kompatibilen, da bi lahko delal v enakem delovnem okolju. Kako uspeva vama? V čem je skrivnost?

To pa je vprašanje za milijon evrov. Ni recepta. Ni vedenja. Je samo ista strast, ista želja. Čeprav sva si z možem popolnoma različna, se očitno ravno zaradi tega izjemno dopolnjujeva. Brez velike, brezpogojne ljubezni, medsebojnega spoštovanja in sprejemanja pa tako ali tako ne gre nikjer v življenju, ne poslovnem, kot ne privatnem.

Kako negujeta razmerje, ki je najverjetneje prepleteno s številnimi poslovnimi zadevami. Si vzameta čas zase?

Na dnevni bazi so vsi pogovori in vsa energija usmerjeni v Kaval Group. Tako ali drugače se vsak sleherni pogovor slej kot prej obrne v najino podjetje. Ko pride konec tedna, ki je zadnje leto popolnoma brez obveznosti, dogodkov in cateringov, pa si vzameva čas zase.

Odpraviva se na smučanje, pohod, če nič drugega, vsaj 14 do 18 kilometrov dolg sprehod skozi najbližji gozd. Tako se napolniva. V znamenju velike ljubezni do kuhanja in kulinarike se je minulo leto dobesedno vsak dan zaključil s kuhanjem večerje, eksperimentiranjem v kulinaričnih novitetah ali pa le s preizkušanjem starih receptur naših babic. V resnici pa je kuhanja doma v zadnjem letu dni čisto preveč in bi se mi močno prileglo, če bi me moj Brane peljal kam ven na večerjo.

Za vas najpomembnejša stvar v razmerju?

Spoštovanje, sprejemanje. In seveda ogromno ljubezni. To, kar nosiš v srcu, brez razlage in navkljub vsem vsakodnevnim težavam. In to, predvsem to, da je ljubezen brezpogojna ... do konca in čez.

Česa ste se naučili v trenutni situaciji?

Kljub napovedim in nasvetom raznih finančnih svetovalcev sva bila prepričana, da se ne bova predala, da ne bova obupala in da ne bova nikogar odpustila. Bilo je težko, saj smo se vsi dobesedno čez noč znašli v teh skrajno neprijaznih časih, se pa ravno zdaj pokaže, kdo v resnici smo, kdo smo bili in kakšni še bomo. Zdaj smo vsi na najbolj brutalen način okusili, da je edina stalnica v življenju to, da ni nič stalnega in trajnega.

Zdaj se spoznavamo do obisti in globin, iz kakšnega testa smo, kakšne so naše vrednote in globine duš. Ali nas vodi samo osebni ego, denar ali nas vodi čisto srce, razumevanje, brezpogojna ljubezen do vseh in v vsem. Ko je lepo in dobro, smo vsi lahko lepi in dobri. Ko pa je tako, kot je zdaj, se pokažemo slečeni do konca. Včasih nam je bilo najlepše, če je bil gost zadovoljen in se je vrnil. Zdaj, ko tega ni, se trudimo razvajati z drobnimi pozornostmi ob naročenih jedeh za domov, za v pisarne. Pomembno je, da ostaneš skromen in hvaležen. Za vse.

Kako je trenutna situacija zaznamovala vaš posel?

Grozno ... žalostno. Moj prijatelj Gregor Jamnik, direktor hotela Slon, je zadnjič rekel, da se počuti kot v prostem padu. In res je, kar ne vidiš dna in konca. Leto dni je že za nami. V takšnih trenutkih te lahko, čeprav si prežet v vso možno pozitivno energijo, željami in upanjem, že čisto preprosto vprašanje sodelavca, kdaj se bo to končalo, kdaj bomo spet odprti in razvajali svoje drage goste, čisto zlomi.

Kaj je prva stvar, ki bi jo naredili, če bi se vzpostavilo stanje in bi bilo spet vse normalno?

Poklicala bi vse moje drage, ljube sodelavce, jih močno objela, pogledala globoko v oči, verjetno s solzami v očeh, in jim iz srca iskreno zavpila: "Hvalaaaa! Hvala, ker ste ostali, ker ste razumeli, sočustvovali. Hvala, ker ste. In zdaj gremo naprej vsi skupaj, ker smo skupaj najmočnejši." Potem se skupaj lotimo generalnih čiščenj, poliranj, osveževanju ponudbe, jedilnikov. Ideje bodo vrele na plan. Vse z nasmehom in hvaležnostjo na ustnicah. In smo že zakorakali v to obdobje po zaprtju. Zavedamo se, da korona cunami šele prihaja in da bo udaril z vso silo, a če smo vsi skupaj prišli do sem, bomo tudi to preživeli. In bomo močnejši kot kdaj prej.

Kakšen namig za mlado podjetnico, ki ima vizijo in želi ustvariti svojo uspešno zgodbo?

Če pogledam svojih prehojenih dvajset let in če bi vnaprej vedela za vse neprespane noči, skrbi, stres, odrekanj in trepetanj, bi si verjetno rekla, da se tega jaz pač ne grem. In čeprav gledam nazaj na celoten paket, je to bila pot, ki sem si jo izbrala in mi ni žal ničesar.

V našem poklicu ni denarja, v katerem bi se lahko valjali. V gostinstvu je potrebno neprestano vlaganje, ustvarjanje in kreiranje. Ni počitka. A za vse poklice iz srca svetujem, da sta potrebna srčnost in prepričanje. In ko začutiš, da je odločitev prava, da je pot, po kateri se odločiš korakati, izbrana s srcem, in ne z glavo, potem ni nič več hudega. In ko se karkoli zalomi, kar se povsod in vedno, so težave tam zato, da se rešujejo in se na koncu tudi rešijo. Glej s srcem, misli s srcem, to je moje vodilo.

Vaša zgodba in številne preostale zgodbe močnih žensk so dokaz, da ženske zmoremo ustvariti uspešno podjetniško kariero. Kako gledate na to?

Velikokrat se z možem pošaliva na račun moške in ženske energije, inteligence, zaznave in reagiranj. Dejstvo je, da so moški mnogo bolj racionalni, ženske pa čustvene. A če se znata moški in ženska dopolnjevati in skupaj dajati nekemu cilju smisel, potem je ta kombinacija zmagovalna. Brez velikega ega, a z veliko mero čustvene inteligence.

Kratka vprašanja (za kratke odgovore):

• V roke najraje vzamem knjigo Mali princ.
• Film, ki je na meni pustil vtis, je Ko pride Joe Black.
• Baterije si napolnim s športom, tekom, smučanjem, pohodništvom.
• Najraje prejmem objem ljubih ljudi.
• Najljubši del dneva so dolgi večeri ob petkih.
• Največ mi pomenita ljubezen in prijateljstvo.
• Močno se počutim, ko sem ljubljena in sprejeta.

Napisala: Živa Avžner // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik

Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del