Damjan Kozole: "Težko je, če nimaš svojega gnezda"

Damjan Kozole: "Težko je, če nimaš svojega gnezda" (foto: Foto: Goran Antley) Foto: Goran Antley
Vir: Story
17. 5. 2020

Damjan Kozole je režiser filmov, ki dajo misliti. O sebi, svetu, ki si ga rišemo, in ljudeh, ki vstopajo vanj in rišejo svoje svetove.

Njegov zadnji film Polsestra je film o polsestrah iz Izole, ki sta se v Ljubljani začeli spoznavati. In zelo počasi odvozlavati vozle, ob katere sta se zatikali vse življenje. Majhna zgodba majhnih ljudi. Ali raje – majhna zgodba z velikim sporočilom.

Zakaj ste izbrali polsestri?

Povod je bilo razmišljanje o človeških značajih, o situacijah, s katerimi večina ljudi, ki živi v nekih normalnih odnosih, nima veliko stikov. So ljudje, ki v življenju preprosto naletijo na blokado, predvsem zaradi družinskih odnosov in zamer, ki se lahko prenašajo iz generacije v generacijo. V njih se to naseli tako globoko, da niso več sposobni kazati čustev naklonjenosti, niso sposobni komunicirati, in to je tisto, kar me je zanimalo v tem filmu. Človeški značaj.

Vsaka, še tako majhna zgodba, je za nekoga pomembna. V Polsestri gre za tako majhno, vendar pomembno zgodbo. Sovraštvo in zamere, ki se prenašajo iz generacije v generacijo, ne da bi jih sploh še reflektirali, niso le intimna, temveč tudi kolektivna travma slovenskega naroda. V tem sem videl izziv za film.

Smo Slovenci zelo zaprti?

Slovenci smo precej zaprti ljudje. Ogromno je zamolčanih stisk, tragedij, zgodb. Veliko je patoloških odnosov. Pomembno se mi zdi, da film odpira tudi takšna, intimna vprašanja o mračni strani človeške narave.

Zelo dobro vam je uspelo. Najbolj me je navdušilo 'človeško ogledalo', ki odseva skozi ves film in je tako vrhunsko izpeljano, da v krohotanje spravi celotno dvorano.

Hvala. Hotel sem narediti film, ki bo nelagodje človeške eksistence razbijal s humorjem. Živimo v nevarnih časih, ko na površino prihajajo norci in psihopati in vse, kar nam preostane, sta sočutje in humor. To je film o sočutju skozi humorne prizore. Moji liki so vedno sestavljeni iz fikcije, iz dela mene in iz dela ljudi, ki jih poznam - od blizu ali pa včasih zelo površno, včasih koga samo bežno ujameš in začutiš filmski značaj. Čedalje bolj me zanimajo predvsem značaji. Ko pišeš scenarij, seveda pišeš fikcijo, vendar vedno govoriš tudi o svojih izkušnjah.

Torej je res, da je prav vse v vaših filmih avtentično? Poiskali ste celo prava stanovanja. Zanimivo je bilo, kako podobni sta si bili stanovanji. Hlad, ki ga odseva dom, začutiš tako v Ljubljani kot tudi v Izoli.

To ste dobro opazili. Zanimivo je, kako se ljudje, ki živijo v nekem estetskem okolju, v tem primeru je to prazno, hladno stanovanje, lahko preselijo na drugi konec sveta in si tam oblikujejo tako rekoč enako stanovanje. Pred samim sabo in pred svojimi izkušnjami iz otroštva enostavno ne moremo pobegniti. Strupeno, toksično ozračje, ki ga je imela Irena z mamo doma v Izoli, v Ljubljani nadaljuje s polsestro.

To so vzorci, ki se nam v življenju kar naprej ponavljajo in jih zelo težko presekamo. Ponavljajo se nam tako v karakternih lastnostih kot v človeških odnosih in razmerjih. Kot otrok ali najstnik si prisežeš, da nikoli ne boš takšen kot moja mama ali oče. Ko pa si enkrat star 35 ali 40 let, vidiš, da ješ na isti način kot tvoj oče, hodiš na isti način kot tvoj oče, da so tvoja razmerja z ljudmi podobna, kot jih je imel tvoj oče, in takrat se zaveš, da sam pred sabo ne moreš pobegniti. Vedno te nekje čaka tvoja preteklost.

Koliko je vaših korenin v filmih?

V vsakem filmu se razgaljam, v vsakem karakterju je del mene. Ne bi ga znal napisati, če vanj ne bi dal svoje izkušnje. Te izkušnje k sreči niso tako boleče kot v mojih likih, vendar vseeno obstajajo strahovi, frustracije, bolečine, ki so univerzalne, ki jih čuti večina ljudi, najbrž je to empatija. Ni treba, da se krivica dogaja tebi, lahko se dogaja nekomu drugemu. Vse to so stvari, o katerih se mi zdi pomembno govoriti tudi v filmu. Film ni samo zabava in akcija. Vsi ljudje ne nosijo svojih čustev na pladnju, marsikdo ima čustva potlačena, pa vseeno zelo intenzivno čuti. Ti ljudje me najbolj zanimajo. Film je lahko tudi terapevtsko raziskovanje anomalij in frustracij, ki bi se jih radi znebili.

Ljubljano in Izolo ste predstavili zelo drugače, kot smo ju vajeni.

Del zgodbe sem postavil v Izolo, ker imam rad morje pozimi. Na drugi strani je Ljubljana s hladnimi, brezosebnimi podnajemniškimi stanovanji. V Ljubljano smo prišli študirat in potem tu ostali. S tem so povezani posebni občutki prihodov in odhodov v Ljubljano in 'domov'. Ta občutek je bil pri meni vedno povezan z nemirom, ki sem ga želel ujeti v tem filmu. Obe polsestri sta v izgubljeni situaciji, znajdeta se v majhnem in praznem stanovanju, ki deluje samo začasno, kjer čakaš, da boš šel nekam naprej. Težko je živeti brez občutka, da imaš nekje svoje gnezdo.

A v Ljubljani smo vsi prišleki najprej živeli tako.

Ja, vendar Irena ni več tako mlada, v filmu ima 33 let. To je obdobje, ko imajo številne njene vrstnice verjetno že otroka, imajo stanovanje, avto, vse te materialne stvari … Vsemu temu se je zavestno odrekla. So ljudje, ki so pripravljeni vse, kar imajo, zavreči zaradi dostojanstva, zaradi občutka, da se jim godi krivica.

In si kljub materialni varnosti in lepemu stanovanju pri možu izbere tisto neprijazno najemniško stanovanje, ki me je spominjalo na stanovanja, v kakršnih smo živeli tudi mi, prišleki, ko smo začeli živeti v Ljubljani.

Stanovanja, v katerih sem tudi sam bival na začetku, so bila obupna. Danes se je ta situacija samo še poslabšala. V filmu se omenja Airbnb, ki je opustošil stanovanjski trg. Mlade in študente, najbolj vitalen del prebivalstva, je izrinil na periferijo, ker si ne morejo privoščiti življenja v centru mesta. Airbnb je na začetku morda deloval kot poceni nastanitev in enostaven zaslužek za tiste, ki potrebujejo dodatni denar, danes pa se je sprevrgel v metaforo o pohlepu, ki za sabo pušča opustošenje, ustvarja mesta kulise in generira hudo stanovanjsko problematiko, predvsem za mlade.

Poglejte si center Ljubljane ali Izole, kjer si normalen človek najemniškega stanovanja več ne more privoščiti. Vprašanje je, zakaj je sploh potrebnega toliko turizma, mar ni to še ena slepa ulica neoliberalizma, ki daje lažen občutek, da nam je v življenju uspelo? Kakšen je to uspeh, da si kupiš poceni letalsko vozovnico, najameš poceni Airbnb in mlatiš paštete v tujem mestu, medtem ko domačini zaradi tvojega užitka dobesedno nimajo kje živeti? So centru Ljubljane res potrebne horde turistov, ki največkrat ne vedo niti tega, ali so v Ljubljani ali Pragi? Mislim, da ne. Skupnost, družba in razvoj mesta od tega nimajo nič.

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Nova Story že v prodaji

Story

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri