Za starše je zagotovo ena izmed večjih prelomnic, ko njihov otrok prestopi prag šole. Damjan Murko je letos sina Tiarja pospremil v prvi razred. Zaupal nam je, kako doživlja to pot odraščanja svojega otroka.
Poleti ste, kot lahko spremljamo, zelo zaposleni z nastopi, organizacijo porok in skrbite še za promocijo lokala Feniks caffe and lounge v Mariboru. Ste sploh dopustovali?
Seveda, to je treba, da si napolniš baterije za nove podvige. Z družino smo prvič dopustovali na Hrvaškem, odšli na izlete po Sloveniji, da sinu razkažem lepote naše dežele, pred koncem poletja pa jo še mahnemo naokoli. Zdi se mi, da premalo izkoriščamo lepote, ki jih ponuja naša dežela, in brez razmišljanja drvimo v sosednje države. Zakaj, ko pa imamo toliko lepega pred nosom?
Sin Tiar uživa v morskih radostih? Če se ne motim, je šel septembra v prvi razred?
Joj, res je. Mislim, da sva s soprogo bolj vznemirjena kot on, ki se šole zelo veseli. Sploh ne morem verjeti, kako hitro je minilo teh šest let. Zdaj je čas za novo obdobje, za odgovorno življenje, na katero otroka poleg staršev pripravijo tudi učitelji in strokovni delavci.
Se spomnite svojega prvega šolskega dne? Ste prag prvega razreda prestopili sami ali so vas pospremili starši?
Moram reči, da imam na prvi šolski dan res lepe spomine. Rutica, sendvič, sok in sladoled, ki smo ga za malico dobili čisto prvi dan, ponosen pogled mame in očeta, ki sta me pospremila tudi v razred, spomnim se prav vsega. Tudi učiteljice Marjete Alter, ki je bila do tretjega razreda naša razredničarka. Res je znala z otroki, bila je strokovna, pravična in znala je otroka tudi pohvaliti, in ne samo grajati. Vsi smo jo imeli radi!
Pa se vam ne zdi prehitro, malčki odhajajo v šolo s šestimi leti?
Mi smo takrat imeli v tem starostnem obdobju nekakšno malo šolo in odšli v prvi razred šele s sedmimi leti. Odvzeli so jim eno leto, a po drugi strani gre razvoj hitreje naprej kot takrat, ko smo mi odraščali. Danes, če recimo pogledate, otroci že pri šestih letih pišejo. Mi smo se šele pri sedmih učili abecede. Tehnika, napredek ... vse to žene, da se tudi otroci marsičesa naučijo veliko prej. Učijo se na tablicah, ki jih mi sploh nismo poznali, tipkajo po telefonih, ki jih prav tako nismo imeli. Po eni strani so res oropani še enega leta otroštva, po drugi strani pa se mi zdi, da kljub vsemu to dohajajo in sprejemajo bolje kot mi, starši.
Se vam zdi pomembno, da otroka v prvi razred pospremijo starši?
Najbolj pomembno. Otrok dobi občutek, da ga starš potisne v neko drugo, bolj odgovorno življenje, po drugi strani pa občutek in varnost, da je še zmeraj ob njem in da vedno bo. Seveda bova oba z ženo Tiarja pospremila na njegov prvi šolski dan na novo pot življenja.
Kako ste se pa pripravljali na šolo?
Zadnja leta Tiar ne hodi v vrtec. Imava privilegij, da sva oba z ženo doma in ob otroku. Zaradi mojega dela žena sicer več, pa vendar. Naša priprava na šolo je povezana z igranjem, se pravi vse prek igre. Tiar si na ramo povezne šolsko torbo, iz torbe vzame zvezek in delamo, kot da bi delali v šoli. Imamo tudi odmor in malico. Že zdaj pa se najbolj veseli telovadbe. Je pravo nasprotje svojega očeta. (smeh)
Se vam torej zdi, da se z vstopom v prvi razred za otroka res vse spremeni?
Ključno je, da se otrok nauči delavnosti, odgovornosti in opravljanja nalog, ki jih življenje prinese. Seveda smo predvsem starši tisti, ki otroka pripravimo na odgovorno življenje. Je pa to premalo, saj nismo strokovno podkovani. Tako da se vsi izredno veselimo prvega šolskega dne in vsega, kar je povezano s tem.
Besedilo: MIMA // Fotografije: Aleš Kocbek
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču