Damjan Murko resno grozi: sem šele na pol poti

Vir: Lea
18. 1. 2012

Pred desetimi leti se je Damjan Murko samooklical za štajerskega slavčka. Okvire je prerasel in postal slovenski slavček. A tokrat ne gre za samooklicanje, temveč za voljo ljudstva. Praznovanje svoje okrogle obletnice delovanja na sceni, ki bo prihodnji mesec, opisuje kot največji državni praznik … Ampak če bi bilo drugače, bi moral Murko verjetno sestopiti s prestola kralja samopromocije.

Lea: Dolga leta je za rekordno po ogledih na spletu veljalo vaše čutno prepevanje Zdravljice. S koledarjem za leto 2012, ki ga za vsak mesec posebej krasi vaša podoba, ste dosegli 80.000 ogledov v enem dnevu. Dobili ste povabilo, da pridete kot gost predavat na Fakulteto za družbene vede. Kaj od tega se vam zdi presežek?

Murko: Lahko rečem, da so vse naštete stvari stopnička više v mojem umetniškem izražanju. Vedno sem strmel k temu, da trač ne bi bil pred kakovostjo, a se je zanimanje po tovrstnem reklamiranju pokazalo že na začetku moje kariere, zato sem sledil povpraševanju in strmel k dobičkonosnosti. Deset let ni mačji kašelj in je več kot naključje. Če se poleg glasbe izražam še v medijih in sem zato prvi, nimam slabe vesti, rad zmagujem.

Lea: Samo medklic – ste sploh že kdaj prestopili prag kakšne fakultete?

Murko: Žal nisem nikogar poznal, da bi ga obiskal na fakulteti. Sicer pa, zakaj bi se silil na področja, ki mi ne ležijo, me bodo že sami poiskali, ko me bodo potrebovali, zavedam se, kje je moje mesto, in vem, da brez mene ne gre, pa naj gre za nastop v polnih Stožicah, za omenjanje mojega imena v politiki, ali pri odvetnikih, ali pa predavanje na fakulteti. Čas je pokazal, kje me potrebujejo, sam se bom pa odločil, kaj sem pripravljen sprejeti in česa ne. Za zdaj je prioriteta glasba, za kaj drugega nimam časa. Ni mi več treba na vsako pasjo procesijo samo za to, da se pojavim.

Lea: Kaj sporočate ljudem, ki na vas ali vaše delo gledajo zviška?

Murko: Glejte, nikoli ne moreš vsem ugoditi, niti se ne trudim. Izvajam kakovostno komercialno glasbo in v teh okvirjih je veliko pravil in da se slediti enim ali drugim. Ras pa je, da negativcev ne vidim, da jih nikoli nisem, samo tako sem lahko obstal. To je nenehen boj za obstanek in nekateri ne izbirajo sredstev. Sem edinstven in vreden svojega imena, rad sem v svoji koži, dobro se počutim v njej in všeč mi je, da nekatere ljudi s svojo pojavo spravljam ob živce. Rad se igram in rad vodim igro.

Celoten intervju preberite v reviji Lea.

Priporočamo