Ob izpadu iz tekme za kmetijo je bil zelo razočaran in je potočil tudi solze, a je že prebolel. Ima namreč že načrte za naprej, med drugim tudi v povezavi s pletenjem!
Lea: Ste vegetarijanec, živite čim bolj v skladu z naravo, ne pijete niti vode iz pipe … Zakaj?
Damjan: Ker mi ni všeč. Tudi doma pijem samo vodo iz studenca. Hodim jo iskat v okolico Celja, natočim si jo 20 litrov in si jo prinesem domov.
Lea: S čim pa preživljate svojo družino – žena je trenutno na porodniškem dopustu – sicer brez službe?
Damjan: Preden sem šel na kmetijo, sem imel različne službe. Iz Avstrije sem uvažal in prodajal ekološko zelenjavo od nekega velikega kmeta. Vmes sem pogodbeno delal v dveh tiskarnah, a me zdaj nič več ne kličejo, ker imajo tudi oni veliko manj dela. Zdaj v Laškem pomagam nekomu, ki se ukvarja s hortikulturo, urejanjem parkov in zelenic. Tudi žena je ugotovila, da več ko sem v naravi, bolj sproščen pridem domov. Ko sva se spoznala, sem bil namreč zaposlen v neki tiskarni in sem domov prihajal razdražen in žalosten, zdaj pa je tudi ona ugotovila, da sem človek za v naravo.
Lea: Vas poškodba kaj ovira pri kmečkih opravilih?
Damjan: Ne, nikjer nisem opazil težav. Pri določenih stvareh morda kaj drugače opravim, ampak vse dokončam. Dve leti po poškodbi sem se že želel naučiti plesti, pa me niti mama niti teta nista znali naučiti. Sam sem vztrajal, mami sem rekel za volno, k atu sem šel po žeblje in sem se naučil sam. Ni mi težko niti splesti puloverja. Moj prvi pulover je bil zelo zapleten, spodaj je bila trava, potem mivka, slončki, morje, oblaki in sonce. Bil je zelo lep, nosil sem ga tudi v šolo. V osnovni in srednji šoli sem si vse sam spletel. Sploh rokavice, ker imam samo dva prsta in me običajne rokavice prej ovirajo. Tako sem si spletel rokavice, prilagojene sebi. Celo tako dobro sem pletel, da me je v srednji šoli kuharica prosila, da ji spletem nogavice. In sem ji, brez težav. Ravno zdaj študiram, da bi si spet spletel kapo, ko je zunaj tak hud mraz.
Celoten intervju si lahko preberete v reviji Lea.
