Damjana Golavšek: Znam se pobrati!

Čemu trenutno posvečate največ časa?

Sodelujem pri prvem celovečernem muzikalnem filmu z naslovom Tim, ki govori o odnosu med avtističnim sinom in njegovo mamo. Želimo si, da bi okolica sprejela odgovornost do oseb s posebnimi potrebami. Producentka in režiserka filma je Tamara Dervišević, v njem sodeluje tudi Luka Markus Štajer, diplomirani glasbeni izvajalec in producent. Glasbo je napisal Leon Firšt, mlad skladatelj iz Celja. Lepo je sodelovati z nadarjenimi ljudmi. V filmu igram mamo, zato raziskujem, kakšno je starševstvo otroka z avtizmom. Filmska vloga je zame velik izziv že kot tak, še posebej pa zato, ker sem humoristka, vloga pa je resna; do zdaj sem namreč igrala predvsem zabavne vloge.

Težko sprejemate temne dele svojega svetlega značaja?

Vsi občasno naletimo na temo, vendar je vsak padec lahko pozitivna izkušnja, če se znamo pobrati. Znam se spoprijeti z neuspehi in padci, ampak ni vedno enostavno. Za vsak proces je potreben čas, kar odkrivam pri študiju filmske vloge, saj se starši otrok z avtizmom sprva težko spopadejo z diagnozo. Najprej navadno ne vidimo, da je neka stvar lahko za nekaj dobra, da je pred nami izziv, vidimo le probleme. Kadar se znajdem v težki situaciji, sem rada sama, da stvari postavim na svoje mesto, nato pa se začne plezanje iz luknje. (smeh)

Vam glasba pomaga, ko se znajdete v težkih trenutkih?

Vsekakor. Glasba je terapija. Pogledam kakšen posnetek koncerta Whitney Houston ter zraven jočem in prepevam. Vedno sem z glasbo in solzami umivala svojo dušo.

Najbrž ima pomembno vlogo v vašem življenju tudi ljubezen. Nekje sem prebrala, da ste se v moža Čarlija zaljubili šele na drugi pogled.

Tako je. Zgodaj sem se poročila in ločila. Ko imaš za sabo takšno izkušnjo, si bolj previden pri naslednjih korakih. Nisem razmišljala, da bom imela še kakšnega partnerja, čeprav sem bila takrat precej mlada. Toda ko sva se s Čarlijem spoznala, sem do njega čutila toplino. Rekla sem mu, da je kot topel kruh. (smeh) Zaljubila sva se postopoma. Tudi on je imel za sabo dva zakona, zato sva bila previdna. Želela sva si, da bi se najine hčerke spoznale in dobro razumele. Ko sva ugotovila, da stvari lepo tečejo, sva se bolj sprostila in počasi je iskrica preskočila.

Skupaj sta že skoraj 30 let. Kaj je temelj vajine ljubezni?

Najina ljubezen temelji na toplem, dobrem kruhu. (smeh) V naši družini se radi pogovarjamo, spoštujemo drug drugega. S Čarlijem sva partnerja v prijateljstvu, spoštovanju in zaupanju.

Tudi vaša hči Taja se ukvarja z glasbo. Leta 2007 sta skupaj nastopili na Slovenski popevki in zmagali. Ste jo spodbujali, da se začne ukvarjati z glasbo?

Že zelo zgodaj mi je dala vedeti, da potrebuje proste roke, zato sem ji pustila svobodo. V mlajših letih sem jo usmerjala, vendar je izrazita individualistka in ve, kaj hoče. Neizmerno jo imam rada, spoštujem in sprejemam jo točno tako, kot je, četudi se včasih ne strinjava.

Živi v tujini, kjer je nastopala na velikih festivalskih odrih ...

Taja pravi, da ne bo nikdar živela v tujini, ampak bo tam le nastopala, ker si ne predstavlja lepšega kraja za življenje od Slovenije, živi v Ljubljani.

Z možem sta se pred leti preselila iz Ljubljane v eno od vasic okoli Štanjela. Zakaj sta se odločila za selitev?

To je bila sprva predvsem moja želja, čeprav tudi Čarli uživa na vasi. Kadar sem na odru, mi, ne da bi to posebej hotela, uspe, da se povežem s sabo in sem povsem v trenutku. Nekaj podobnega mi daje narava. Rada imam naravo, ker tudi tedaj vse misli preteklosti in prihodnosti izginejo in ostane samo tukaj in zdaj. Zelo rada imam drevesa, vso floro in sama pridelujem hrano. Od nekdaj sem si želela živeti v naravi in biti čim bolj povezana z njo. To je razlog, da sva se s Čarlijem odločila za selitev. Iskala sva kotiček pod soncem, kjer bi lahko živela, in vesela sva, da sva ga našla ter ga deliva z najinimi živalmi.

Katere živali imate?

Psa Bonija in dve mački, občasno skrbim še za kakšno mačko v okolici. Lačnih ljudi in živali ni nikdar okoli naše hiše. (smeh)

Ste v otroštvu preživeli veliko časa v naravi?

Da, moj oče je imel zelo rad živali in je domov večkrat prinesel kakšno gozdno žival, kar ni navdušilo moje mame. V tem pogledu sem bolj podobna očetu, saj sem prvega mačka pretihotapila domov. Imeli smo tudi vrt, vendar me vrtnarjenje ni zanimalo tako kot danes, od nekdaj pa sem oboževala rastline. Oče je umrl, ko sem bila stara devet let, in po njegovi smrti sem mamo vprašala, katera rožica je zdaj moj oče. Čutim, da ima vsako živo bitje svojo energijo.

V mladosti ste bili zelo dejavni, saj ste se ukvarjali z glasbo in obenem trenirali košarko. Zakaj je glasba izpodrinila košarko?

Najprej sem se ukvarjala s športom, rada sem igrala rokomet, košarko in se družila s fanti. Šport me je navdušil, ker sem imela ogromno energije. V košarki sem bila zelo dobra, čeprav nisem bila visoka. Na priporočilo učiteljice glasbe sem v sedmem razredu osnovne šole začela obiskovati glasbeno šolo, kjer sem igrala kitaro. Moj učitelj je bil Srečko Laubič, ki me ni učil igrati le klasične glasbe, ampak tudi kakšno tedaj popularno skladbo, spomnim se Šifrerjeve Stoj, Marija. Pozneje me je povabil k sodelovanju v skupini Kladivo, konj in voda, ki jo je vodil, skupaj s pesnikom Danijelom Bedračem. Takrat sem bila v drugem letniku srednje šole in sem aktivno igrala košarko, zato nisem imela veliko časa za glasbo. Mamo je skrbelo, kako bom vse zmogla, vendar mi ni nikdar prirezala kril, in za to ji bom večno hvaležna. Ni mi rekla, da se moram čemu odpovedati, ampak sem lahko sama presodila, da bo bolje, če opustim košarko. Glasba me je namreč izjemno privlačila. S skupino Kladivo, konj in voda smo bili povabljeni, da v celjskem gledališču naredimo glasbo za predstavo Bratje Karamazovi, in takrat sem se zaljubila v vonj gledališča, 'okužil' me je.

Iz Celja ste se pozneje preselili v Ljubljano in se učili petja pri Nadi Žgur, kjer ste spoznali Alenko Godec in Simono Vodopivec. Z njima nastopate v muzikalu Mamma Mia. Kako vam je uspelo ohraniti prijateljstvo?

Takoj smo čutile med sabo posebno energijo, skupaj smo tudi pele, potem pa so se naše poti razšle. Simona je odšla v tujino, Alenka je začela graditi uspešno glasbeno kariero, medtem ko sem jaz ustvarjala predvsem za otroke. Pred štirimi leti me je Simona poklicala in vprašala, ali bi sodelovala v muzikalu Mamma Mia. Počutila sem se, kot da sem zaljubljena, saj sem čutila metuljčke v trebuhu. Ko smo se srečale po dolgem času, smo opazile, da imamo še vedno posebno vez. Družimo se tudi zasebno in to, da smo dobre prijateljice, se čuti tudi na odru. Načrtujemo nove projekte, ki bodo bolj kabaretsko obarvani, obenem smo posnele avtorsko glasbo in trenutno pripravljamo plesne korake.

Si boste ogledale drugi del filma Mamma Mia?

Seveda. Dogovorjene smo, da bomo imele ženski večer in si bomo skupaj ogledale film.

Za nastopanje v muzikalu niso dovolj le pevske in igralske sposobnosti, ampak je treba obvladati tudi ples. Kako skrbite za telesno pripravljenost?

Lahko bi se bolj ukvarjala s športom. Moji osrednji telesni dejavnosti sta delo na vrtu in pospravljanje hiše. Nikdar ne mirujem, saj skrbim za živali, nabiram zelišča, kuham, grem na sprehod, vendar bi bilo dobro, če bi se redno ukvarjala s kakšno športno dejavnostjo. Nastopi za otroke zahtevajo od mene veliko energije, zato sem z leti pridobila boljšo telesno kondicijo, kar ne pomeni, da ne čutim bolečine v mišicah, saj nisem vedno pridna pri ogrevanju. (smeh) Predvsem mi ni vseeno, kako se prehranjujem, zato večinoma jem doma pridelano hrano.

Bo vaše poletje delovno ali si boste privoščili oddih?

Zame je dopust to, da sem lahko doma ves dan, ker imam pogosto obveznosti v Ljubljani. Čaka me snemanje filma, zato bo letošnje poletje delovno, saj se moram dobro pripraviti na vlogo. Ustreza mi, da bom delala, težko si predstavljam, da se bom nekega dne morala ustaviti.

Z muzikalom Mamma Mia ste nastopali po vsej Sloveniji. Še vedno čutite vznemirjenje pred vsako predstavo?

Vedno čutim tremo, ki mora biti prisotna, saj se zaradi nje bolje osredotočim na vlogo, ker se zavedam svoje odgovornosti. Na začetku svoje poti sem se težje spopadala s tremo, pozneje pa sem spoznala, da je potrebna. Vloga Tanye v muzikalu Mamma Mia me še vedno vznemirja, zelo dobro se počutim v tej vlogi.

So izkušnje prispevale k temu, da vse bolj zaupate vase?

Še vedno se spopadam z dvomi. Kadar me kdo povabi k sodelovanju, sledim srcu in velikokrat sprejmem vabilo, nato pa se začnem spraševati, kaj vse me čaka. Dvomi so del ustvarjalnega procesa, vendar vedno bolj zaupam vase, ker se zavedam, da se izzivi ne pojavijo, če jih nisi zmožen opraviti. Sledim intuiciji, vendar poskušam uravnotežiti um in srce.

Več let poučujete petje. Vas poučevanje še vedno izpolnjuje?

Da, vendar moram priznati, da je otroško žuborenje vedno glasnejše. Prag potrpežljivosti mi je nekoliko upadel, čeprav otroci tega najbrž niso zaznali. Upam, da bom imela še veliko energije in bom čim dlje poučevala, ker mi otroci veliko dajo. Pedagoško delo je lepo, delam v slovenskem dijaškem domu v Stari Gorici v Italiji, kjer otrokom pomagam prek glasbe pridobiti lepšo slovensko govorico. Imam odlične razmere za delo in izjemno zaupanje ravnateljice, za kar sem hvaležna. Vedno znova sem hvaležna, da na svetu obstajajo čudoviti ljudje, ki me obkrožajo.

Menite, da je za uspeh na glasbenem področju bolj pomemben talent ali trdo delo?

Poučujem nekaj zelo nadarjenih otrok in opažam, da so navajeni hitro doseči rezultate. Tisti, ki so manj nadarjeni, morajo več delati in velikokrat prehitijo nadarjene otroke. Talent ni nujno recept za uspeh, saj lahko manj nadarjeni otroci s pridnostjo dosežejo želene cilje, medtem ko nadarjeni obupajo. Pri izjemnih umetnikih sta talent in delo združena. Naloga pedagogov je, da znamo usmerjati otroke tako, da bodo srečni, ne glede na to, ali so zelo nadarjeni ali ne. Bistveno je, da so srečni. Pomembno jih je naučiti, da je najmanj, kar lahko naredimo, to, da naredimo največ – da damo največ od sebe v dani situaciji. Otrokom nočem vsiljevati svojega mnenja in tega nisem počela niti pri hčerki. Vsak ima svoje poslanstvo in vsak lahko na svoj način pripomore k boljšemu svetu. Že z dobro mislijo lahko izboljšamo svet.

Pravite, da je sreča izjemno pomembna. Kdaj ste bili najbolj srečni?

Rojena sem pod srečno zvezdo. Sem srečen otrok. (smeh) Razveselijo in ganejo me majhne stvari. To ne pomeni, da ne opazim slabih stvari, vendar se osredotočam na lepe in sem v tem vedno bolj uspešna. V vsaki stvari poskušam prepoznati esenco dobrega.

Ali to pomeni, da v bolečini prepoznate navdih za ustvarjanje?

Ko človek umiva svojo dušo, nastanejo zelo lepe stvari. Najlepše pesmi sem napisala v takih trenutkih, spontano. Verjamem, da te pesem najde. Kadar si žalosten, nastane nova razpoka v srcu, in to je tisti prostor, skozi katerega sčasoma posije sreča.

Besedilo: Danaja Lorenčič // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik

Novo na Metroplay: Vidnost in varnost v prometu: "Zgoditi se mora 'aha moment', da spremenimo svoje navade"