Vedno kreativna, malo pikra, tudi duhovita, navihana, družbeno kritična in še bi lahko naštevali je univerzitetna diplomirana novinarka Damjana Kenda Hussu.
Tokrat izpod njenega ustvarjalnega peresa niso prišle pesmice za otroke, pesmi za odrske predstave, knjiga za mladino, ampak politična burleska s pomenljivim naslovom Tudi bog nas ne reši. Knjigo je začela pisati z navdihom besa … “Vsaj smeh in posmeh nam ostaneta - v grenko tolažbo in kot sladko razstrupljanje, kot maščevanje nedotakljivim,” pravi Damjana Kenda Hussu. A to še ni vse, kar nam je zaupala!
Story: Dajva za začetek natančno opredeliti vašo Prešernovo nagrado. Nekajkrat se je že zgodilo, da so bili potrebni popravki, kajne?
V moji biografiji natančno piše, da gre za študentsko Prešernovo nagrado, ki sem jo pridelala z diplomsko nalogo. To seveda ni Prešernova nagrada, ki jo podelijo na Prešernovi proslavi in okoli katere se potem še kakšna dva meseca usajajo po medijih in zasebno, ali je šla v prave roke ali ni. Podeljujejo še pomembne nagrade Prešernovega sklada, študentske v širšem kontekstu niso pomembne; o njih se nihče ne prereka. Zdi se mi fino, da sem jo prejela, v biografiji pa jo omenjam zgolj zato, ker se nimam bahati s čim boljšim. No, ja, pozneje je bilo še nekaj nagrad za besedila za glasbo, a tudi te niso v nebo vpijoče. Ob nagradah ne čutim posebnega ponosa. Kadar pa med pospravljanjem knjižne omare najdem tisti, v temno modro usnje vezani špeh, si še vedno po tihem rečem: “To si pa dobro naredila.” In v ponos mi je, da je moja diplomska naloga navedena v virih in literaturi več drugih diplomskih nalog.
Story: Politična satira, nova knjiga, je nekaj čisto drugega, kot so pravljice in pesmice za otroke, ki smo jih pri vas vajeni?
Knjigi Tudi bog nas ne reši raje rečem politična burleska. Ob burleskah, ki jih doživljamo v državi in svetu, je namenjena izključno zabavi in posmehu, ni pa škodljiva in nima stranskih učinkov kot resnična dogajanja, ki polnijo medije in ob katerih bi se človek najraje razjokal.
Story: Kaj vas je tako zbodlo, da ste se lotili te teme?
Jezna sem bila na dobesedno norčevanje iz vrednot, na brezbrižnost in vsemogočnost. Če si baraba, moraš biti tako velika baraba, da se ti nič ne zgodi. Mize na tožilstvu se šibijo od primerov, ko je nekdo v trgovini ukradel pašteto, kraje milijonov v taki in drugačni obliki pa pometemo pod preprogo. Če pa že pridejo na sodišče, tički odletijo na prostost in nič jih ni sram še naprej žvižgati svoje viže v objektive kamer.
Story: Ali ste morda knjigo poslali komu od naših politikov?
Ne. Če berejo in jih zanima, naj si jo kupijo. Imajo dovolj visoke dohodke, ugodnosti, udobnosti in prilaščene privilegije, nekateri tudi sumljive stranske prilive, da mi niti v sanjah ni prišlo na misel, da bi koga od njih obdarovala.
Story: Menite, da bi se utegnil kdo prepoznati v vlogah, ki jih navihano uporabljate v knjigi?
Močno dvomim, da bi se kdo od njih našel v zgodbi. Za to bi bila potrebna vest. Te pa nimajo. Poleg tega pa v knjigi ni nobene resnične osebe, so le prototipi in situacijske vzporednice bedarijam in svinjarijam, ki jih počnejo.
Story: Vas je že kdo poklical, je bila morda kaka kritika?
Nič takega. Spomnim se, da so politike pred leti spraševali, ali berejo. Vsi so pritrdili. Ko pa je sledilo vprašanje, kaj so nazadnje prebrali, je nastala zadrega. Seveda pa so odzivi - odzivi bralcev. Večina se je ob knjigi nezadržno zabavala, nekaterim pa je zabavo grenila podobnost s stvarnostjo.
Story: Zasledili smo, da ne spremljate televizijskega programa? Kako to?
Poročil ne gledam že več kot deset let, kakšnih pet let pa se televizijski kabel valja nekje za omaro. Imamo sicer dva sprejemnika, zato da lahko pošteno plačujemo naročnino za nekaj, česar ne gledamo. Povezana sta z računalnikom in na njih v spodobnem formatu predvajamo spletne vsebine, kot je YouTube.
Story: Kdaj ste najbolj ustvarjalni?
Zvečer in ponoči. Nisem jutranji tip. Če ne bi bilo službe, bi včasih pisala do svita in naprej. Ampak treba je misliti na neljubo jutranjo budnico ure.
Story: Ali lahko pričakujemo nadaljevanje Tudi bog nas ne reši?
O, to pa ne. S to temo sem opravila. Raje bom pisala o prijetnejših stvareh. Ampak tudi nadaljevanja moje pri bralcih zelo priljubljene prve knjige za odrasle Adijo, hotel mama ne bo. Moja edina nadaljevanka, ki bo kmalu dosegla petdeseti del in izhaja v reviji Zmajček, so zgodbe za pozorno branje škratka Napakca.
Story: In za konec še, kaj vas sprošča, kje si polnite baterije za ustvarjanje in življenje?
Najbolj me sprošča branje. Utonem v knjigo in pozabim na vse. Razpoloženje si popravljam tudi z glasbo. Rada imam glasbo sveta (etno), klasiko, moja prva izbira pa je že od najstniških let rock. Če potrebujem energijo, me z njo najučinkoviteje napolni melodični heavy metal.
Besedilo: Rajka Meše, Alesh Maatko // Fotografiji: Iztok Dimc
