Damjana Kenda Hussu, pisateljica: Življenje živi po svojih pravilih

Zgoraj omenjeni citat Johna Lennona je eden najbolj znanih in priljubljenih drobcev modrosti o življenju, čeprav si ga sploh ni izmislil on, kot zmotno trdijo Googlovi in še kateri zgodovinski arhivi, temveč je pravi avtor te brezčasne ideje ameriški pisatelj in karikaturist Allen Saunders. Damjana k tej zgodbi o načrtih, ki jih ima življenje z nami ali mi z njim, dodaja: »Če karkoli načrtuješ in ti ne uspe, nisi izpolnil načrta. Če ničesar ne načrtuješ in če ne narediš nič, si plan dosegel, če pa narediš vsaj malo, si ga presegel. Skratka, načrtovati je treba realno.«

Razmišljanje o današnjem svetu

Damjana Kenda Hussu je univerzitetna diplomirana novinarka, ki je za diplomo prejela študentsko Prešernovo nagrado, že več let pa dela kot urednica publikacij in samostojna sodelavka za kreativno pisanje v ljubljanskem Cankarjevem domu. V prostem času veliko ustvarja za otroke – tako za majhne kot velike. Pri denimo Založbi Forma 7, kjer je izšel tudi njen aktualni roman za odrasle, pa je izdala še roman za mladino Mularija, da te zvija ter ilustrirano knjigo Čudežno zdravilo za Zalo s tiskom, prirejenim za dislektike in otroke, ki neradi berejo, pa Hudojede jagode, opičje norčije in šakalje barabije o problematiki odvisnosti. Adijo, hotel mama je njeno razmišljanje o današnjem svetu, o odnosih, ki jih imamo drug z drugim, o razmerjih mama-sin-oče-hči-sestra-prijateljica-prijatelji-punca-fant-mož-žena, ki nas oblikujejo in včasih bolj, drugič manj surovo, posegajo v našo krhko človeško bit. Knjiga je bila na pobudo urednice Neve Brun sicer končana že pred šestimi leti, a je morala počakati na svoj trenutek, ki po naključju sovpada z osamosvajanjem Damjaninega starejšega sina, ki se pri 27 letih seli od doma na svoje.

Ne vmešava se preveč

»Nisem posesivna mama, ki bi otroka za vsako ceno hotela prikleniti nase,« pravi Damjana, ki si je vedno prizadevala, da bi imela z obema sinovoma odprt in liberalen odnos, da bi jima pustila dihati, čeprav jasno v nekih razumnih mejah, ki jih najst­niku moraš postaviti, da ga katera pot ne zanese predaleč. Vesela je, da ji je z neko odločno, pa vendar ne pokroviteljsko držo uspelo sooblikovati sinova v zreli, radovedni in razmišljajoči osebnosti, pri čemer seveda upa, da bosta tja do septembra oddala tudi še tisto perečo diplomsko nalogo. Mlajši je še doma, za zdaj ni nuje, da bi se odselil. »Uspešno se izogibava drug drugemu,« se pošali Damjana, ki je prepričana, da je za starše ključno, da se čim manj vmešavajo v življenje svojih odraslih otrok. Danes otroci pozneje odhajajo na svoje kot v preteklosti, kajti odraslo življenje, kot so ga imeli naši dedki in babice, je nemogoče primerjati s sodobnim turbokapitalističnim svetom. Službe sicer so, vendar ne za vse kot včasih, marsikdo se mora prekvalificirati že pri tridesetih, dela se v petek in svetek, plače pa so za večino nizke, tako da je nakup stanovanja ali hiše za mlade, ki nimajo finančne podpore staršev, tako rekoč misija nemogoče.

Osamosvajanje sproži spremembe

Da ne bo pomote, Adijo, hotel mama ni avtobiografska pripoved, pa tudi prvotno izhodišče zgodbe ni bilo toliko povezano z odcepitvijo otroka od staršev, temveč temelji predvsem na celostni osebni preobrazbi glavnega junaka, rahlo obupanega in zmedenega Doriana. Dor, kot ga kličejo prijatelji, je precej tipičen mlad moški, ki potem, ko se pri 31 letih končno odseli od doma, v življenju ne najde več pravega kompasa ... Osamosvajanje že samo po sebi sproži spremembe, ki ga silijo v samorefleksijo, v dialog s samim seboj. Zdi se namreč, da je Dor nekakšna marioneta, ki ima, saj je vendar samski in brez otrok, vedno čas za vse. Ta status mu določa minimalne možnosti za upor in tako z njim uspešno manipulirajo prijatelji. »V življenju nas precej določajo slabe izkušnje, in dokler ne opraviš s preteklostjo, ne moreš naprej,« pravi Damjana. V tej knjigi preigrava množico izkušenj in vlog, duhovito in sunkovito, z zabavnimi preobrati in razposajenim pretresanjem smislov v življenju, ki ga vsi iščemo.

Pisanje je mali pobeg

Čeprav se ji zdi povsem mogoče, da nekje v vesolju biva še kakšna civilizacija, morda boljša in naprednejša od človeške, pa je v življenju izrazito praktično naravnana. Rada ima majhna veselja, ki si jih v svojem življenju lahko ustvari vsak. So nekakšne tolažilne nagrade, vzgibi, da zjutraj, ko zazvoni budilka, lažje odpreš oči in se zaženeš v nov dan. Pisanje je njen mali pobeg od surovega vsakdanjika v svet domišljije, v katerem lahko kreira po svoje. S težavami in preizkušnjami v življenju se spopada dostojanstveno, krizi srednjih let se je uspešno izognila, saj je bila v letih, ko bi bil čas zanjo, preveč zasedena z zamenjavo službe in »fakultativnim« večernim pisanjem. Že pred tem jo je namreč nekega lepega dne prestrelilo, da je v njenem življenju vse manj nje. »Zjutraj vstaneš, divjaš v službo, po službi letiš v vrtec ali šolo, starši ti zbolijo ... Na koncu dneva si utrujen in veš, da te naslednji dan čaka isto.« Ta gordijski vozel prej ali slej preseka življenje samo, začne pa zmanjkovati časa. »Ko vidiš, da te nekateri odnosi začnejo izčrpavati, je čas, da jih omejiš, če je treba, tudi končaš,« je jasna Damjana, ki življenje živi po svojih pravilih in zmožnostih.

Tudi svojemu knjižnemu junaku Dorianu želi, da bi čim prej opravil z raznimi depresijami, melanholijami, apatijami, patologijami, alergijami ..., ki mu grenijo življenje, in se tako in drugače postavil na lastne noge. »Ne analiziram problemov v nedogled, usmerjena sem v rešitve,« priporoča Damjana. Njen Adijo, hotel mama je zelo blizu kultnim romanom češkega pisatelja Michala Viewegha, ki velja za enega največjih poznavalcev kompleksnosti medčloveških odnosov v teh viharnih sodobnih časih. Je posrečena kombinatorika sladko-grenkih izkušenj slehernika, v katerih se v tem ali onem prizoru enkrat vsi najdemo. Za piko na i pa je roman še bogato začinjen s humorjem, ki ga, ne glede na to, ali živimo obdani s kartonskimi škatlami ali zlatimi skledami, vsi še kako potrebujemo.

Besedilo: Smilja Štravs
Fotografije: Vesna Videnovič

Novo na Metroplay: Dedek Mraz opozarja: "Starši, ne delite otrok na pridne in poredne!"