Dan z Romanom Končarjem: Objem najbližjih ga naredi blaženega

Dan z Romanom Končarjem: Objem najbližjih ga naredi blaženega (foto: Primož Predalič) Primož Predalič
Vir: Lady
26. 10. 2018

Vsestranski umetnik, predvsem pa priznani gledališki igralec Roman Končar, ki bo konec prihodnjega leta dopolnil 60 let, v šali priznava – in če beremo med vrsticami –, da je njegovo življenje en 'živ dolgčas'. 

Glede na živahen vsakdanji urnik pa kaže ravno nasprotno, saj mu dnevnih obveznosti, sploh pa sestankov, ne zmanjka. In kaj vse še počne vsak dan?

6.00 Jutranja ura mi ne da spati in se pač zbudim. Potem vstanem, kakopak, sledi nekakšna mešanica izločanja vsega nepotrebnega, kar se vsakemu človeku v telesu nabere, na eni strani, na drugi strani pa, seveda, osebna higiena.

6.40 Me že daje lakota in v zadnjem času je moja jutranja prehranjevalna konstanta elementarno surovo sadje vseh vrst.

6.55 Sem že sredi dela, večinoma tistega, katerega obvezni delovni element je računalnik.

8.00 Sledi dopoldanska mešanica najrazličnejših sestankov, srečanj, druženj, telefonskih pogovarjanj in dogovarjanj pa dela z uporabo računalnika, skratka, vsebinsko resnično živopisen kalejdoskop delovnih obveznosti.

13.00 Praviloma, in če se mi le izide, kosilce, v zadnjem času z velikanskim poudarkom na zelenjavi, no, mesa se pa tudi nikakor ne branim.

14.30 Vrnitev ali za računalnik ali pa odhod na sestanke, ki jim ni ne konca ne kraja. Pa me ne motijo, praviloma, ker so pot k vsemu lepemu, kar mi potem ustvarjalno delo prinese.

18.00 Padem dol, ker EMŠO pač naredi svoje. Počitek, če je le mogoče mir, mogoče malce televizije ali pa kakšna knjiga ali branje, skratka, premnogokrat bolj jalovi poskusi vsaj začasnega odklopa.

19.00 Če je le mogoče, ogled poročil z obveznim preklapljanjem med ponujenim.

22.00 Mnogokrat ne dočakam 22. ure, saj prej zaspim. No, moram pa zapisati, da poskušam čez dan vedno, resnično vedno, vzdrževati oseben stik z najbližjimi. Da jih vidim, objamem in s temi mini objemi samega sebe malce pocrkljam.

Besedilo: Alesh Maatko // Fotografija: Primož Predalič