Nikjer drugje v prestolnici ni prostora, ki bi tako nesebično združeval različne umetnike in jim omogočal, da neodvisno opravljajo svoje poslanstvo. V cirkusarni se najde tudi dekle, ki jo izdaja močan naglas, prihaja z Reke – pred hladnimi temperaturami sva se v telovadnici nekdanje tovarne Rog ogreli s plapolajočim ognjem v kaminčku, v katerem je zakurila tik pred mojim prihodom.
"Tako prijetno je tukaj," je pripomnila. In tudi jaz sem se počutila tako, v objemu visečih rjuh in pripovedi življenja edine diplomirane cirkusantke pri nas.
Od leta 2013 delujete Rogu, okolju, ki ponuja zavetje umetnikom vseh vrst. Je to razlog, da ste ga izbrali kot primeren ambient?
Težko je najti prostor z veliko nosilnostjo in visokim stropom, kar je potrebno za pritrditev tkanine. Prav ta je bil nekoč že uporabljen za cirkuške namene in tako smo imeli odprta vrata za začetek. Sicer je bilo ogromno dela vloženega v prenovo, a prostor je ravno pravšnji in akustika je odlična. Vsi pogoji so izpolnjeni.
Če se ne motim, ste do 15. leta živeli na Hrvaškem, srednjo šolo obiskovali na Norveškem, študirali kiparstvo na likovni akademiji, študij akrobacije na tkanini pa obiskovali v francoskem mestu Chalons en Champagne, na akademiji Centre National des Arts du Cirque.
Odlična študijska izkušnja. Sprejemne izpite smo morali opravljati z dodelano točko tiste tehnike, ki smo jo izbrali za študij, poleg tega pa smo imeli še ples, glasbo, teorijo, delo z različnimi koreografi in režiserji. Bilo je pestro in zelo zanimivo.
V sklopu študija ste sodelovali tudi pri potujočem cirkusu, kar se mi zdi sila zanimivo.
Potujoči cirkus je bil del zaključne predstave po diplomskem izpitu, pri kateri ima vsak študent možnost sodelovanja v končni produkciji. Vsako leto pride drug režiser, ki ga povabi šola in tako smo polovico leta posvetili tej predstavi. Bivala sem v kombiju. S tehnično ekipo smo postavili šotor, saj je bil to del izobraževanja, vadili smo in izvedli predstavo. Mesec smo preživeli na eni lokaciji, nato pa vse podrli in se odpravili na naslednjo. V sklopu gostovanj sem pozneje s skupino Archaos šla tudi na turnejo v Južno Ameriko, natančneje v Rio de Janeiro.
Ste ta nemirni duh povzeli po kom iz družine?
Pravzaprav ne. Spominjam se celo, da je očeta vedno zelo skrbelo in se zaradi strahu ni maral udeležiti mojih predstav.
In ste edina Slovenka, ki ima akademsko izobrazbo na področju akrobacij na zračnih tkaninah. Čeprav je v tujini visoko cenjena umetnost z dolgoletno tradicijo, se o tem športu pri nas ne govori veliko. Zakaj?
Prej kot samo šport bi to opredelila kot kombinacijo z umetnostjo. V Slovenijo sem prišla z vizijo, da širim umetnost, ki ni poznana in zanjo ni zanimanja. Zdaj z YouTubom in ogromno količino informacij, ki so dostopne na spletu, postaja vse bolj razširjena.
Po čem pa se cirkusanti razlikujete od nas, navadnih ljudi, tistih, ki smo radi z nogami trdno na tleh?
(premislek) Nikoli nas nisem imela za drugačne od drugih, opažam pa, da je med nami razširjeno mišljenje, da iščemo meje, nenavadne okoliščine in izzive, ki se štejejo za nevarne. Iščemo ravnotežje – to je lahko na robu vrvi, na desetih metrih višine ...
Vaših domačih je bilo verjetno upravičeno malce strah. Se sami pri preizkušanju meja spopadate s strahom, dvomi? Navsezadnje gre lahko v zraku hitro nekaj narobe.
Pomembno je, da si lik pred izvedbo vizualiziram. Če nisem povsem prepričana, ga izvedem počasneje in na manjši višini, le malo nad tlemi. Visoko izvajam le tiste, pri katerih sem prepričana o izvedbi.
Obstajajo pri umetniku, kot ste vi – s tako bogatim življenjepisom ter uspehi za seboj – še novi izzivi, ki bi se jih radi lotili?
Izzivov je veliko. Tudi talenti in vsi intervjuji, ki prihajajo zdaj, so zame nova izkušnja.
Na Slovenija ima talent ste s točko prinesli svežino, nekaj, česar javnost še ne pozna. Zakaj ste se odločili za nastop?
Rada sprejemam nove izkušnje, zlasti na neznanih področjih. Zanimalo me je, kako je.
Sicer pa ste skoraj vse dni v tednu tukaj, na delavnicah na zračnih tkaninah, plesu, žongliranju, obročih ... in še bi lahko naštevali. Polovico dneva torej preživite z glavo navzdol.
Veliko vadim. (smeh) Raziskujem koreografije za nastope, tukaj je še administrativno delo z elektronsko pošto, računi ... To vzame veliko časa.
Vas nastopanje pred občinstvom pomirja?
Med nastopi je pomembno biti stoodstotno prisoten v trenutku ter se hkrati zavedati vsakega giba in dogajanja okoli sebe. Veseli me. To je stanje, ki ga velikokrat primerjam z meditacijo – ko moraš biti prazen, a popoln.
Vaša zgodba me izjemno navdihuje, predvsem tisti francoski del. Ste se tam naučili govoriti francosko?
Seveda sem se naučila. (smeh) Veliko je bilo vsega. Poleg študija sem delala še v teatru in videla ogromno zanimivih in dobrih predstav, s šolo pa smo hodili na festivale, potovali po različnih francoskih mestih ter spoznavali krasne kraje in ljudi.
In kulinariko ...
Ja, kulinarika je bila tam stalno prisotna. Francozi držijo nivo in za nas so skrbeli s pripravami tradicionalnih francoskih jedi.
Radi kuhate?
Ja, seveda. (smeh)
Se morda ponašate s kakšno specialiteto?
Francosko?
Kakršnokoli.
Rada imam preproste, hitro pripravljene zadeve. Rada imam veliko svežega in rada se pošalim, da obožujem pripravo kašic za otroke.
Od rane mladosti se ukvarjate z jogo, pri 15 letih ste začeli plezati v skali. Se spominjate prelomnice, ko vas je zaneslo v zdajšnje poslanstvo?
Pisanje diplome na fakulteti za likovno umetnost in oblikovanje me je popeljalo v svet modalitete gibanja v kiparskem prostoru, v tistem času sem celo pripravljala inštalacije manjših dimenzij iz vrvi z željo po tem, da naredim večjo, po kateri bi lahko plezala. Da bi bila nekako del svoje skulpture. Ko sem se povezala s štiričlansko ekipo, sem začela eksperimentirati s tkaninami in spoznavala, kako to deluje. Takrat še ni bilo interneta, imeli smo le majhno knjižico osnovnih likov. Pripravili smo predstavo – kot del diplomske naloge – in začutila sem, da je to nekaj, kar želim raziskati. V tem vidim združitev joge, plezanja, senc in reliefa, hkrati pa ogromno ljubezen do plesa. V Ljubljani je z delavnico nato gostoval profesor iz francoske šole, prek katerega sem dobila informacije o šoli in se odločila, da bom to področje temeljito raziskala.
Torej ste pri 26 letih pravzaprav ujeli zadnji vlak.
Poskusiti ni bilo greh.
Pogumen korak. Ste imeli rezervni načrt, če bi ta splaval po vodi?
Začrtala sem si, da bom poskusila s to šolo, na nobeno drugo se nisem prijavila. In uspelo mi je ...