Marsikomu je ostala v spominu kot izjemna voditeljica oddaje Polnočni klub, pred kratkim pa je postala urednica Televizijskega kluba.
Več let ste bili voditeljica Polnočnega kluba. Vas je prizadelo, ko je bila oddaja ukinjena?
Če povem po resnici, sem se trudila, da me ne bi prizadelo. Zaradi operacije črevesja sem bila nekaj mesecev odsotna in najpomembneje mi je bilo, da preživim. Decembra, ko so kolegi pripravili zadnjo oddajo Polnočnega kluba, pa sem bila žalostna. Polnočni klub je bil na sporedu 20 let, 9 let sem ga urejala, 16 let tudi vodila. To mi je omogočilo, da sem spoznala izjemne ljudi, ki so delili svoje najbolj intimne zgodbe življenja z našimi gledalci. Ljudje so imeli Polnočni klub radi in ob slovesu še nisem vedela, da se bo zgodba Polnočnega kluba nadaljevala kot Televizijski klub. Po polletni bolniški odsotnosti in vrnitvi nazaj v službo sem bila zato res vesela, ko si mi v okviru Programa plus ponudili urednikovanje Televizijskega kluba. Novega izziva sem vesela, saj sem zato tudi v dogovoru z zdravniki prekinila bolniški dopust z upanjem, da mi bo ponujeno delo v veselje in ne bo preveč v škodo mojemu zdravju.
V čem se oddaja razlikuje od Polnočnega kluba?
Televizijski klub ima novo, sodobno sceno, zanjo se je potrudila Mojca Vilhar. V nasprotju s Polnočnim klubom ima vsaka oddaja drugega voditelja. S prepoznavnimi televizijskimi obrazi se Televizijski klub pridružuje praznovanju ob 60-letnici televizije in 90-letnici radia. Prednost Televizijskega kluba v primerjavi s Polnočnim klubom je boljši termin, odslej smo na sporedu ob sobotah okrog 21.30 na drugem programu.
Javno ste spregovorili o Crohnovi bolezni, s katero se spopadate že več let. Kako ste odkrili bolezen?
Za to javno razkritje sem potrebovala kar nekaj let. Težave me spremljajo že od otroštva, zdravniki pa so bolezen diagnosticirali šele pred dobrimi desetimi leti. O Crohnovi bolezni se več govori šele zadnja leta in tako smo med prvimi tej temi namenili prostor tudi v Polnočnem klubu. Ob pripravi na oddajo se spomnim pogovora z gastroenterologinjo Darjo Urlep, ki me je vprašala: »Ali poznate koga, ki ima Crohnovo bolezen?« Moj odgovor je bil: »Še ne«, čeprav sem ob prebiranju gradiva za oddajo slutila, da sem morda to jaz. In res je bilo tako.
Kako vas je bolezen spremenila?
Bolezen, predvsem pa zdaj že druga operacija, me je spremenila. Ne živim za včeraj, ne za jutri, ampak za ta trenutek. Želim preživeti čim več časa z ljudmi, ki jih imam rada. Nič več ne hitim, dovolim si več svobode, za številne stvari mi zdaj sploh ni mar, živim in čutim življenje. Včasih pa se vendar zgodi, da ponoči ne spim, takrat gledam televizijo, poslušam radio, berem in spet je vse v redu. Ne obremenjujem se z zadevami, na katere nimam vpliva, sicer pa se poskušam ujeti in začutiti v dnevu čim več prijaznih in lepih trenutkov.
Ste zadovoljni s svojim življenjem?
Zase mislim, da sem na splošno srečen človek. Imam družino, zdravja malo manj, a vedno preživim in spet se počutim kot ptica, ki leti in čuti radost v sebi. Najbolj srečna pa sem, če sta srečni moji hčerki.
Besedilo: Danaja Lorenčič // Fotografija: Iris Jerant