Ne samo v deveto vas, ampak tudi dlje je segel tisti glas, ki je Prekmurcem pripisal gostoljubnost in toplino. To smo pretekli teden občutili tudi v našem uredništvu, ko smo v Moravskih Toplicah obiskali slaščičarja Danila Kozarja in ob njegovih novih slaščičarskih kreacijah poklepetali o otroštvu na prekmurskem podeželju.
Story: V tujini ste prisotni tako kot kuhar in kot ocenjevalec na kuharskih tekmovanjih, kajne?
Res je. Osem let sem bil v državni reprezentanci, kot sodnik pa nastopam še zdaj.
Story: Torej ste dobili kar precej dober občutek, kakšen odnos imajo do kuharskega poklica v tujini in kakšnega pri nas ...
Ja, seveda. Pri nas ta poklic ni dovolj cenjen. Pa tudi plačan ni dovolj, zaradi česar ogromno dobrih kuharjev odhaja v tujino. Če govorimo o Prekmurju, nam jih še posebej veliko zbeži v sosednjo Avstrijo, ker so tu blizu tudi terme.
Story: Koliko pa mislite, da je plača kuharja višja v tujini? Dvakrat?
Ne, to ravno ne. Pri nas imajo kuharji v večini minimalno plačo, v tujini pa verjetno okrog tisoč ali 1500 evrov. Ampak ti ljudje morajo žrtvovati svoj čas in denar za potne stroške. Če pa gremo naprej, še dlje v Avstrijo, so še večje razlike v plači. Odvisno je spet od kraja.
Story: Pa se vam zdi, da je zdaj, s pojavom številnih kuharskih oddaj, priljubljenost vašega poklica vseeno zrasla?
Drži. Ampak ne samo priljubljenost, temveč tudi veljava. Spomnim se svoje mladosti, ko sem se vpisal v gostinsko šolo in so vsi poklic kuharja sprejemali za manjvrednega.
Story: Ampak takrat je bil to verjetno tudi bolj ženski poklic, kajne?
Odraščal sem na vasi in to preprosto ni bilo za fante, za moške. Kuhinja je bila rezervirana za ženske. Zato mi je zdaj toliko bolj zanimivo videti, da pravzaprav vsak drugi moški kuha. In da je v teh šovih, o katerih sva govorila prej, večina prijavljenih moških. Enako, ko gledamo, kdo je zmagal v takšnih šovih. Spet moški. Pred kratkim sem ocenjeval na nekem kuharskem tekmovanju v Lendavi, kjer sta bili od 110 prijavljenih tekmovalcev recimo dve tretjini moških.
Story: Zakaj?
Po mojem mnenju smo moški bolj drzni tudi v kuhinji, zato morda bolj izstopamo. Ženske ste navadno raje v svojem območju 'udobja' in enako velja za kuho.
Story: In če se vrneva nazaj ... Rekli ste, da je bila kuha v ženski domeni. Kako je vašo odločitev o poklicni poti sprejel vaš oče?
Moj oče je zdaj že vrsto let pokojen, mama pa je še živa in komaj pred kratkim mi je povedala, da očetu nikoli ni bilo všeč, da sem se vpisal na gostinsko šolo. Ampak je bil tako razgledan in razumevajoč, da mi tega nikoli ni povedal ali dal vedeti. Pa tudi ko sem se jaz rodil, je bil že starejši. Nikoli nisem imel občutka, da me ne bi na moji poti podpiral. Sprejel je mojo odločitev in včasih si mislim, da bi bil ponosen in bi morda drugače razmišljal, ko bi videl moje uspehe s tega področja. Ker dvomim, da bi v katerem drugem poklicu, v katerem ne bi toliko užival, požel toliko uspeha. Vem, da bi bil vesel zame. Takrat pa je bilo drugače. V Prekmurju pravzaprav sploh ni bilo še hotelirstva, razen hotela Termal, turizem se je v Prekmurju takrat komaj začel razvijati.
Story: Iz tega lahko sklepam, da ste že zelo zgodaj odkrili svojo ljubezen do kuhe?
Po mojem se je vse začelo pri moji mami. Veliko je kuhala, ker smo živeli na kmetiji, in ni imela poklica. Je pa veliko hodila kuhat po različnih porokah. Včasih je bilo tako, da so ljudje imeli poroke doma, na dvorišču ali v kakšnem posebnem prostoru. Ona je tam nastopila kot glavna kuharica, zato se mi je v spomin močno vtisnilo, kako smo kot otroci čakali, da se je vrnila domov, in kako smo ji hodili naproti. Vedno je namreč prinesla kakšne dobrote z gostije, torte in sladice. Sicer pa se je pri nas od nekdaj ob sobotah peklo pecivo.
Story: In od tod ljubezen do slaščic?
Seveda. V mojih slaščicah se prepletajo tudi mamine tehnike iz preteklosti, ker osnovo vedno dobiš doma. Zdi se mi, da vsak izhaja iz nekih starih receptov, potem najdeš le kakšen moderen način. Naredil sem tudi nekaj pravih kreacij, skulptur iz sladkorne mase, ampak to ostaja med hobiji. Tako kot moje delo v vinogradu, ki je pravzaprav nujno pri mojem kreativnem procesu. Nekdo ti na primer reče, da moraš narediti neko novo slaščico. Ni problem, jo narediš, potrebuješ pa nekaj, da sprostiš glavo in dobiš ideje ter stvari postaviš na svoje mesto.
Story: Slaščičar, vinogradnik, še kaj? Poln talentov torej?
Pravzaprav me navdušuje tudi glasba. Z dvema bratoma in sosedom imamo kvartet, s katerim smo izdali že dve zgoščenki. Pojemo sicer bolj zborovske in porabske pesmi, ker sem rojen v Porabju.
Story: Torej petje pravzaprav povezuje tudi vašo družino, ohranja kulturo, neko narodno identiteto?
Seveda. Veliko smo sodelovali z društvi porabskih Slovencev. Radi delamo priredbe njihovih pesmi. Brat je sicer tudi močno vpet v glasbeno življenje, ker je izdal pesmarice, dela kot skladatelj ... Nismo torej samo vpeti vsak v svojo strokovno pot, ampak najdemo tudi čas za skupno veselje.
Story: Pa ste sami že kako združili kulinariko, vino in glasbo?
Pravzaprav sem. V kontekstu Term 3000 imamo prekmurske kulinarične večere, na katerih sem poleg šefa kuhinje nastopil tudi kot glasbenik na odru. In res je čarobno doživetje, ko lahko tujim gostom najprej kulturo predstaviš na krožniku, potem pa jim jo še približaš z neko avtohtono glasbo.
Napisala Kaja Milanič
Fotografije Helena Kermelj
