Dario Varga: "Ko ležim, delam"

Debevca iz Naše male klinike je tako popolno oblikoval, da ga je povzdignil v kultni lik, ki se lahko primerja z največjimi humorističnimi mojstrovinami. Ena od njegovih vidnejših vlog je bila tudi Lepec v Petelinjem zajtrku, nazadnje pa smo ga gledali tudi v filmu Igram, sem. Zdaj ima, kot pravi, malo več prostega časa, ki ga je dobro izkoristil in napisal scenarij za novo slovensko humoristično nadaljevanko.

Ustvarili ste kultno vlogo bolnika Debevca v humoristični nadaljevanki Naša mala klinika in po njej vas pozna vsa Slovenija. Kako vas je ta vloga zaznamovala?

Očitno zelo. Mislim, da ni slovenskega doma, kjer je ne bi predvajali. Nadaljevanka je bila izredno priljubljena tudi na Hrvaškem, v Srbiji in Bosni. Posnel sem sto deset epizod, kar so štiri leta mojega življenja, prežeta s to vlogo. Zelo veliko truda sem usmeril tudi v promocijo nadaljevanke in navsezadnje tudi sebe.

Koliko avtobiografskega je bilo pri ustvarjanju te vloge?

V bistvu je bil to moj oče. Debevec je bil Jožef Varga. Bil je točno to. Sovražil je vse zdravnike, bil je grozen hipohonder, trdil je, da o medicini ve veliko več kot zdravniki, ki ga zdravijo. To se mu je zdelo popolnoma logično. Kako bo zdravnik vedel, kaj mu je? Pred nekaj meseci je oče žal umrl in ugotovil sem, kako neverjetno sem ga zadel tudi fizično, ne le karakterno. Govoril, vedel in reagiral sem natanko tako, kot bi moj oče. Zanimivo je, da se je scenarij popolnoma prilagajal njemu, kot bi ga pisci poznali.

Ste tudi vi nagnjeni k hipohondriji?

Seveda sem hipohonder. To se izraža tako, da ko me nekaj boli, imam zagotovo raka. Ni druge možnosti. Ne brskam po spletu, temveč grem takoj na pregled v zdravniku. Vedno si zamislim najhujšo možno diagnozo. (smeh)

Vaša vloga Debevca je bilo ležanje in posledično služenje denarja ...

Točno tako. Dokler sem ležal, sem imel denar, če bi vstal in ozdravel, bi se dotok denarja ustavil in pipica bi se zaprla. Želel sem si, da avtorji čim več pišejo in da lahko čim dlje časa ležim. (smeh) Upal sem, da ga bo doletela neozdravljiva bolezen, kar hipohondrija je. Zadnje čase so se stvari čudežno spremenile. Že dve leti nisem sprejel nobene vloge, nič ne delam, ne snemam, delam samo v gledališču, spet pa ležim, ne služim denarja, vendar razmišljam.

Ko niste v gledališču, ležite na kavču?

Zdaj tudi v gledališču manj igram. Nisem samo na kavču, ležim tudi na postelji, v fotelju pa sem v na pol zleknjenem položaju. Ljudje so prepričani, da je to značilen položaj lenuhov, kar ni res. To je položaj mislecev in zdaj razmišljam. Razmišljam o tem, zakaj nič ne delam, zakaj me nihče več noče angažirati. Verjetno sem v določeni meri za to kriv tudi sam, saj sem zagotovo kdaj komu povedal, da dela slabo. V tem ležečem in pol ležečem položaju sem bil tudi frustriran in sem začel sovražiti to, kar drugi govorijo in delajo, včasih sem celo prižgal televizor in sem sebi dokazal, da je to, kar gledam, slabo in da je zame bolje ležati kot biti tam. Potem sem razmišljal, zakaj je televizijski program tako slab in ugotovil, da zato, ker bi ga znal jaz narediti boljšega. Takrat sem vstal iz ležečega položaja, se usedel za računalnik in napisal televizijsko humoristično nadaljevanko.

Lahko o njej že kaj poveste?

Morda le to, da se dogaja v domu za ostarele gledališke igralce, nisem pa je še nikomur ponudil. Tema je zelo povezana z mojo avtorsko monodramo Zakulisje prvakov, ki sem jo pred leti ustvaril z ženo Natalijo Manojlović in jo igral v Slovenskem mladinskem gledališču.

Predstava je bila takrat uvrščena v izbor tekmovalnega programa Boršnikovega srečanja, kar se za monodramo redko zgodi. Kako je nastala?

Predstava je nastala iz notranje potrebe. Tak­šni izdelki vedno nastanejo takrat, ko želi človek nekaj povedati in se izraziti, v mojem primeru pa tudi zaradi premalo dela. Ta je nastala, ker na nekaj sestankih umetniškega ansambla nisem mogel do konca povedati, kaj mislim. Zelo počasi govorim in ljudje me nimajo potrpljenja do konca poslušati. Vedno me prekinejo in sami nadaljujejo mojo misel.

Da bi lahko povedal stvari do konca, sem moral napisati monodramo. Res je neumno, da mora človek napisati monodramo, da bi lahko na sestanku nekaj do konca povedal. S predstavo sva bila s soavtorico zelo zadovoljna, malo manj pa je bilo z njo zadovoljno vodstvo gledališča. Takoj ko sem se vrnil z Borštnikovega srečanja, so predstavo umaknili z repertoarja in je od takrat nisem več igral. To me je resnično bolelo.

Predstava deloma govori tudi o značilnem egu igralca in o pasteh, s katerimi se igralci pri svojem poklicu soočate. Kako uravnavate svoj ego?

Egoizem ima slabšalni predznak in naj ne bi bila vrlina, pri igralskem poklicu pa je to malo drugače. Vse je povezano z vlogo, z likom, ki ga igraš, in angažiranostjo. Igralec mora imeti na odru moč in biti takrat prepričan, da je najboljši na svetu, saj v nasprotnem primeru zelo težko kaj pove. Če si na odru zavrt, frustriran, poln problemov, nesamozavesten, ne moreš biti dober. Če misliš, da si slab človek, ne moreš biti dober igralec. Igralec mora žareti, nad njim mora lebdeti avreola in biti več, kot dejansko je. Le tako bo lahko prepričal občinstvo. Prav zaradi tega je ta egoizem kdaj razumljen napačno. Igralec mora verjeti vase in biti egoist, kajti le tako se krepi.

Vendar ta egoizem in tako imenovana zagledanost vase lahko negativno vplivata na odnose zunaj vloge, v vsakdanjem življenju in predvidevam, da tam nastanejo težave ...

Tako je. Monodrama Zakulisje prvakov govori prav o tem, kaj se z igralcem dogaja za odrom. Spraševal sem se, ali igralec pomotoma prenese določene dele z odra tudi za oder, zaradi česar dobijo drugi občutek njegove prenapihnjenosti in egoizma. Želel sem prikazati, da na ta način sebe samo krepi, da bi bil boljši igralec.

Sprašujem se, kako se je vtihotapiti v življenje drugega in pri tem ostati trdno na tleh. Znate ločiti življenje na odru in za njim?

Zame je življenje igralca in življenje Daria Varge eno in isto. Tega se ne da ločiti, čeprav številni igralci trdijo, da svojih vlog ne nosijo domov, vendar to ni res. Rad bi povedal, da igralec ne umre kot igralec, ko se upokoji, temveč takrat, ko zares umre. To vprašanje me že nekaj časa zanima in je deloma povezano tudi z vlogo Debevca, z mojim očetom in je tema moje nove nadaljevanke, ki govori o ostarelih igralcih v domu starejših občanov, namenjenim izključno igralcem v pokoju. Ker so igralci, jim ne preostane drugega, kot da se ves čas ukvarjajo z gledališčem. Gledališče, film in umetnost v igralcu nikoli ne umrejo. Fascinantno je to, da igralec ne more prenehati biti igralec. Igralstvo je odvisnost.

Igralstvu bi lahko pripisali celo neko patološko noto, kot je to predstavljeno v filmu Igram, sem, kjer ste nazadnje igrali. Film namreč predstavi tri zgodbe iz življenja igralcev z območja nekdanje Jugoslavije in njihovega procesa v vživljanje v like, ki jih igrajo. Gledalec dobi občutek, da igralci med ustvarjanjem fiktivnega lika in vživljanjem vanj izgubijo razsodnost in celo zblaznijo. Kako blizu resnici je lahko to?

Na neki način res zblaznijo. Podobno se pri nas dogaja tudi v igralskih družinah, kjer mož z ženo teden dni pred premiero sploh ne govori. To je blazno. Če imata otroka, bi ga socialna služba morala odpeljati. (smeh) g

Besedilo: Živa M. Brecelj // Fotografiji: Aleksandra Saša Prelesnik

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ