Vsako leto polni Ljubljano s kulturo in gradi naš kulturni okus. Darko Brlek, direktor Festivala Ljubljana, je zelo odprt, razgledan in prijeten sogovornik, s katerim se zlahka pogovarjaš o vzgoji otrok, klasični glasbi in razmerju med fizično kulturo in kulturo duše.
Veliko kulture in veliko smeha ter življenjskih resnic.
Letos festival Ljubljana praznuje jubilej, 65 let. Kaj bi posebej omenili iz jubilejnega programa?
Prav gotovo je poudarek na tem, da zaključujemo stvari, ki smo jih obljubili že prej, torej Orkester Marijinskega gledališča. Njihov dirigent Valerij Gergijev je eden najbolj zasedenih dirigentov na svetu, na leto ima več kot 300 nastopov. Dobiti ga v Ljubljano za tri dni je dosežek.
Kako vam to uspe, kakšni so dogovori?
Že pred štirimi leti sva govorila, da bi prišel k nam. Da smo uskladili termine in zbrali sredstva, pa je trajalo toliko časa. Gre za izjemno drago gostovanje, pride več kot 300 ljudi za en teden, 10 tovornjakov scene ...
Gre za pravi organizacijski podvig.
Seveda, najemamo tudi letala. Ko pridejo k nam veliki ansambli, je ceneje vzeti čarter kot pa redno letalsko linijo.
Kje pa jih nastanite?
V ljubljanskih hotelih, s štirimi imamo pogodbo, ker pa postajajo ljubljanske hotelske zmogljivosti premajhne, spijo tudi drugje.
Se povečan obisk turistov v Ljubljani pozna tudi pri obisku Festivala Ljubljana?
Seveda. Sicer nimamo natančnih meritev, kdo pride samo zaradi festivala v Ljubljano, vendar je obisk velik. Zato lahko načrtujemo tudi večje prireditve, za 15 tisoč gledalcev.
Že četrt stoletja ste programski direktor festivala, s svojim izborom tudi oblikujete naš okus. Kakšen izziv je to?
To je krasen izziv, in zato me ne vleče nikamor drugam.
Dopusta poleti za vas torej ni ...
Saj sem vedno na dopustu, poglejte. (Pokaže čudovit ambient Križank, kjer ima pisarno in kjer delava intervju.)
Ste glasbenik, še vedno igrate klarinet?
Seveda še vedno igram, sem glasbenik. Vsak dan vadim, veliko tudi z velikim veseljem in užitkom nastopam. Nimam velikega repertoarja, je pa zelo izpiljen.
Imate štiri otroke, tudi njih zanima glasba?
Lana (Trotovšek) je seveda violinistka in vsi smo izjemno zadovoljni, da tako dobro igra violino, da lahko od tega živi v Londonu in igra po vsem svetu. Tudi pri nas bo igrala poleti. Imam še sina Žigo, ki je profesor tolkal na Konservatoriju za glasbo v Ljubljani, in hčerko Evo Marijo, ki je zdaj dobila angino, ampak mora vseeno vaditi čelo, ker ima kmalu tekmovanje v Italiji. In Martino, ki igra ljubiteljsko frulico. (smeh) Tudi v klarinet je že pihnila. Najmlajša ima dve leti in pol, a vidim, da ima posluh in bo tudi igrala kakšen inštrument, samo da še ne vem, kaj.
Čisto glasbena družina, torej.
Ja, pa ne zaradi tega. Tudi Žiga je najprej imel namen iti na klasično gimnazijo, a si je premislil in šel na glasbeno gimnazijo. Otroci, ki igrajo inštrument na nižji glasbeni šoli, pridobijo delovne navade. Treba je delati vsak dan, ne glede na vreme in ne glede na to, ali se drugi otroci igrajo zunaj. Torej, prva stvar so delovne navade. Druga stvar pa je, da je to naša publika. Tudi tisti, ki ne gredo naprej študirat, vedo, kaj je glasba in jo znajo ceniti. Kot tretje pa imamo sistem nižjih glasbenih šol, ki je edinstven na svetu in na katerega smo lahko zelo ponosni. To je velika pridobitev. Zelo sem vesel, da lahko to damo vsem otrokom, ki jih to zanima, šolnine so dostopne, vse več je akcij za zbiranje denarja za glasbeno izobraževanje otrok. Mislim, da je to prav. Ljudje, ki se kakorkoli ukvarjajo z glasbo, imajo manj časa za druge neumnosti.
Hodijo vaši otroci tudi na koncerte festivala Ljubljana?
Eva Marija že hodi, čisto je nora na muzikale in se najbolj veseli muzikala Mamma Mia.
Kje najdete izziv, da greste še vedno vsak dan s takšnim veseljem v službo?
Takole bom rekel: to je način življenja. Kot sem prej rekel, da je tukaj moj dopust. Sicer veliko hodim na koncerte v tujino in tudi veliko igram v tujini, a vseeno – kaj bi na dopustu? En dan potrebuješ, da se naspiš, eno popoldne za velnes, skočiš v morje. Sicer pa je fizična kultura zelo pomembna. Jaz rad plavam in smučam – športi, ki ne škodijo prstom. Ne lotevam se fizičnih del, da si ne bi poškodoval rok, ki jih seveda potrebujem za igranje klarineta. Nekaj časa sem igral tenis, pa sem potem imel težave z zapestjem.
Torej sta pomembni tako fizična kultura kot glasba, gledališče, umetnost?
Po drugi strani pa samo fizična kultura ne zadostuje. Bil sem na konferenci, svoji zadnji – 22 let sem bil član združenja evropskih festivalov, osem let sem bil podpredsednik in zadnjih 12 let predsednik, maja pa sem končal – imeli smo konferenco, na kateri je bil gost ustanovitelj in direktor filmskega festivala v Sarajevu Haris Pašović. On je na tej konferenci rekel: "Zanimivo, štiri leta smo bili obkoljeni, ostrostrelci so vsak dan pobili do 30 ljudi, ampak mi smo imeli festival in ljudje so tvegali življenje, da so prišli na prireditev, ker so nekako morali priti po ulici do prostora, kjer se je festival dogajal, prav tako tudi umetniki. Bili so seveda brez tekoče vode, brez elektrike in brez vsega, jedli so samo kruh, ker drugega ni bilo. A brez vsega so lahko preživeli, niso pa mogli biti brez kulture. To je verjetno najbolj fundamentalen dokaz, v čem se človek razlikuje od drugih sesalcev, po svojih potrebah, to je potreba po socializaciji in kulturi. Verjetno bo to držalo. Ja, fizična kultura mora biti, da funkcioniramo, potem pa ta kultura glasbe, gledališča, filma ali karkoli že."
Kot nega duše, torej.
Tako je. To je najbolj pomembno pri vzgoji otrok, izjemno, tega ne morem dovolj poudariti.
Imate tudi program za otroke?
Imamo. Poleti so štiri delavnice, ki so brezplačne, so pa otroci izbrani, torej morajo pokazati nekakšen smisel in talent, da se jih lahko udeležijo. Imamo tudi ciklus mladi virtuozi, ki pa se dogaja skozi vse leto in je namenjen mladim, nadarjenim dijakom in srednješolcem, ki so že tako dobri, da zdržijo pol celovečernega koncerta, ki ga delamo z RTV Slovenija in programom Ars, ki vse to arhivsko posname in tako pridejo do prvega arhivskega posnetka. Koncert so brezplačni in so vedno polni, letos jih je bilo 13, 26 izvajalcev in ti posnetki gredo v EBU izmenjavo. Tako kar nenadoma dobijo milijonski trg. Sicer je res, da se ti programi, ne vem zakaj, vrtijo ob včasih neprimernih urah, a program Ars vrti posnetke koncertov resne glasbe tudi ob normalnih urah.
Se je v krizi kaj poznalo, da je imel Festival Ljubljana manj obiska, ali ne, ravno zaradi tega, o čemer sva prej govorila?
Na to smo se odzvali z nižjimi cenami, so nižje kot leta 2012 in lani. Število obiskovalcev raste, ker je program zanimiv. Včasih ljudje rečejo, da bi prišli na vse predstave, če bi si jih lahko privoščili ali pa imeli čas. To je velika pohvala. Po drugi strani pa se mi zdi, da se ljudje prej odpovedo čemu drugemu kot dobremu koncertu. Izkušnja, da niso opeharjeni, da so dobili, kar so pričakovali ali pa še več, to je zagotovilo, da se vedno znova vračajo. Imamo tudi klub Festivala Ljubljana, kjer se seštevajo popusti in se lahko kaj prihrani. A zanimivo, imamo tudi takšne obiskovalce, ki porabijo več sto, tudi tisoč evrov na leto za vstopnice Festivala Ljubljana.
Eva Jandl