Darko Đurić: Mogoče komu pomagam s kakšno majhno zmago, tudi tistim, ki imajo določene omejitve

“Misija London je glede na težave z roko uspešno opravljena. Načrtovani uvrstitvi v finale na 100 in 50 metrov prosto sta uspeli. Biti dvakrat sedmi na svetovnem prvenstvu pa tudi ni slabo,” je tekmovanje na Otoku ocenil Darko, ki je med prvenstvom dopolnil 30 let.

Pred tem pomembnim nastopom ste morali odpovedati višinske priprave v Mehiki, imeli ste namreč težave z roko … Od kod jemljete motivacijo za vztrajanje na najvišji športni ravni?

Letos se je pokazalo, da je bila rama preobremenjena. Po kilometrih nisem mogel sestaviti oziroma opraviti tretjine treningov, tudi intenzivnosti ne, kakršno sem dosegal v dobrih časih. Pregled je nato pokazal, da je bil za to kriv živec, prav tako je bila vneta mišica. Potreboval sem nekaj počitka, tudi za terapije, in počasi začel trenirati. Začeli smo povečevati intenzivnost treningov, povečevati preplavano kilometrino, da smo videli, koliko še zmorem. Prilagajali smo se rami, da smo bili nekje na meji, vendar je nismo prestopili. Kljub treningom sem bil še vedno daleč od idealne forme, ne nazadnje sem izpustil skoraj vso sezono in pripravljenost ni taka, kot bi bila, če bi plaval celotno sezono.

Ali ste zato v Londonu izpustili disciplino na 200 metrov prosto?

Plaval sem na 50 in 100 metrov prosto in 50 metrov delfin, kjer sem bil diskvalificiran. Zaradi pomanjkanja treningov smo se nato odločili izpustiti 200 metrov delfin, čeprav je prav tako moja dobra disciplina. Kljub temu sem z rezultatom iz Londona zadovoljen. Vem, da so odplavani časi daleč od mojih najboljših, vendar se občutki postopoma vračajo. Spet sem začel uživati v tekmovanju, zato se veselim prihajajočih nastopov.

Letos vam je pomagal olimpijec Emil Tahirovič (bronasta kolajna na 50 metrov prsno na EP leta 2008 op. p). Kako sta se ujela?

Julija letos je bil z menoj na treningih. Srečala sva se po spletu naključij, saj je sicer trener v Kamniku. Vskočil je kot nadomestni moj trener, da sva opravila plavalne oz. vodne treninge. Lepo sva se ujela in sodelovala, predal mi je tudi veliko zanimivih in koristnih informacij, saj je bil odličen plavalec.

Imate tri norme za olimpijske igre v Tokiu. Ali so vam v breme?

Norme sem pričakoval, zato si želim, da bi bil za Tokio pripravljen, v smislu, da bom verjel, da lahko odplavam osebne rekorde. Kaj bodo ti rekordi prinesli, pa bo pokazala tekma.

Ali je načrt do Tokia že sestavljen?

Zdaj smo sestavili načrt sezone, kako bi vse skupaj izvedli, tako tekme kot priprave. Čakam, da se ekipa potrdi, da torej izvem, s katerim trenerjem bom treniral in kje bom plaval. Seveda si želim optimalne pogoje, da bom lahko treniral vso sezono tako, kot je treba.

Vam je londonski bazen všeč? Je to vaš najljubši bazen na svetu?

Nimam najljubšega bazena. So sicer nekateri odlični bazeni po Evropi, kjer veš, da bo tekma dobro organizirana, da bo v njem dober občutek plavati. Angleži slovijo po dobri organizaciji, zato sem se, ne le jaz, ampak tudi preostali plavalci, veselili plavanja v njem. Bazen je pač bazen. Nekateri sicer govorijo, da so nekateri bazeni hitrejši, vendar če si pripravljen, boš dobro odplaval kjerkoli.

Ali hladna voda kaj vpliva?

Tekmovalna voda ima temperaturo 26 stopinj. Mora biti določena temperatura, da lahko mišice naredijo svoje, kot je treba.

Imate kakšen ritual pred tekmo?

Odvisno je od počutja, saj sem včasih bolj pod stresom, včasih manj. Drugače pa se naučiš te stvari obvladovati. Seveda storiš kakšno napako, a imam ljudi okoli sebe, ki me poznajo in točno vedo, kdaj se morajo umakniti.

Vam glasba kaj pomaga?

Zadnja leta ne več, ker imam občutek, da me moti. Tudi telefon dam na stran, tako da nimam stika z zunanjim svetom.

Kaj najraje počnete po pomembnem tekmovanju?

Zdaj bom šel na krajše potovanje, drugače pa poskušam odmisliti plavanje, da lahko začnem z novo energijo.

Kakšno bi bilo torej idealno potovanje?

Brez vseh motenj, brez telefonskih klicev, e-pošte … Da se odmaknem od vsakdanje realnosti in vsakdanjega napora.

Kdo vas najbolj umiri in potolaži, ko ne gre? Starši, brata, sestri?

Poskusim razdelati, kaj počnem narobe, kaj lahko popravim. Včasih je kakšen trening takšen, kot je bil zadnji pred odhodom. Najraje bi se vrgel na drugo stran kam­na, ampak pride tak dan. Če veš, zakaj tak dan pride, je v redu, če pa ne veš, je treba ugotoviti.

Bi se lahko opisali v dveh besedah?

Dobrovoljen in trmast.

Koliko časa na dan preživite na družbenih omrežjih?

Preveč.

Kaj konkretno želite deliti z ljudmi oziroma delite?

Nimam se za influencerja. Objavljam stvari s treningov, kar je povezano s plavanjem. Mogoče komu pomagam s kakšno majhno zmago, tudi takim, ki imajo določene omejitve, s tem, da jim dam kakšen namig, kako kakšne stvari rešiti. Da vedo, da se da.

Kaj vas osrečuje?

Marsikaj. Mir, da se lahko umaknem. Da imam v življenju vse, kar potrebujem. Zavedanje, da mi je v življenju uspelo in da sem na točki, kjer lahko pomagam tudi drugim.

Za kaj bi zapravili zadnji denar, ki bi ga imeli?

Verjetno bi ga dal kakšnemu, ki ga potrebuje.

Kaj vas vodi skozi življenje? Razum ali čustva?

Vedno je velika bitka med razumom in čustvi. Ampak človek se z leti nauči globoko vdihniti in se ne odzvati na prvo žogo. Zavedam se, da sem zelo impulziven. S tem sem se začel spopadati, saj sem videl, da mi to bolj škodi kot koristi.

Je kakšna tekma, ki je ne boste nikoli pozabili?

Definitivno Rio leta 2009, svetovno prvenstvo, od koder imam veliko lepih spominov. Tekma je bila zanimiva, ker je bil to zame prvi večji dogodek, hkrati sem šel pa tudi prvič tako daleč od doma. To je bila tekma, kjer sem se prvič soočil s svetovno konkurenco, spoznaval različne, nove ljudi. In leta 2013, svetovno prvenstvo v Kanadi, kjer sem dobil tri kolajne. Dve zlati in eno srebrno.

Katero knjigo bi priporočili našim bralcem? Oziroma katero ste nazadnje prebrali?

Zdaj berem biografijo Jožeta Okorna. Okoren je bil prvi, ki je osvojil kolajno na paraolimpijskih igrah za Slovenijo oziroma Jugoslavijo v metu diska. To je bilo leta 1972 v Nemčiji. Gospod je danes star 70 let in je v Sloveniji ogromno naredil za invalide. Na tem področju se je resnično zelo angažiral. V knjigi pa na zanimiv način razlaga, kako so se borili z različnimi stvarmi, s podobnimi pa se borimo še danes.

Prej ste omenili, da je kranjski bazen skoraj edini olimpijski bazen, ki je vam, invalidom, dostopen.

Dostopnost do bazenov je v Sloveniji za nekatere otežena. Zame je sicer v redu, ker lahko hodim. Še vedno se invalidi borimo z določenimi stvarmi, ki so vam samoumevne. Mislim, da nismo edini na svetu, vendar bi pa lahko bili pozitiven zgled.

Kdaj ste nazadnje jokali, mogoče od sreče ali razočaranja?

Ne vem, ali sem ravno jokal. Sem se pa od razočaranja krepko jezil lani na EP, kjer sem zafrknil tekmo in bil peti, naslednji dan pa zmagal. Po tej tekmi, ko sem se šel razplavat in sem videl, da znam, sem bil na meji, da bi se razjokal od sreče, saj sem trdo delal za to in mi je uspelo tisto, za kar sem si prizadeval.

Kot ambasador ste se priključili akciji Vztrajam. S čim ste vzor ljudem? Mogoče tudi vzor ljudem, ki nismo hendikepirani?

To vidim kot veliko odgovornost. Naša družba nam nenehno prodaja neko zgodbo, kako je vse popolno na svetu, kako so vsi popolni, da je življenje polno uspešnih dogodkov. Ampak to so neke popolne točke, ki jih dosežemo, pred tem pa se moramo pobrati po številnih padcih. Že Michael Jordan je izjavil, da je zgrešil ne vem koliko metov, da je nato tistega, ki se ga vsi spomnimo, zadel. Mislim, da kot ambasador vztrajam, da je treba povedati, da ne gre vedno, nisi vedno na vrhu, da so vmes tudi krize, vendar je treba vztrajati, da se gre prek kriz proti vrhu.

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču