David Sluga o svojih spominih na film Poletje v školjki: "Nikoli si nisem posebej želel biti znan in prepoznaven"

Poskus s filmom je bil samo nesrečno naključje (smeh). (foto: Foto: Aleksandra Saša Prelesnik) Foto: Aleksandra Saša Prelesnik
Vir: Story
26. 6. 2022

Divji lomilec ženskih src - David Sluga. Tako bi ga najverjetneje opisala generacija iz osemdesetih, ki je vzdihovala ob ogledu kultnega filma Poletje v školjki.

David Sluga je igral glavno vlogo. Tomaža. Danes je resen odvetnik. Časov, ko je grel najstniška srca, se spominja z nasmehom na obrazu.

Ko je film izšel, je bil kar mesec dni ljubljanski kino Union razprodan. Nekateri so Poletje v školjki gledali celo dvakrat na dan. Kako je to zaznamovalo vaše življenje?

Postal sem prepoznaven, čeprav si tega nisem posebej želel. Ker sem bil še otrok, je to precej vplivalo na moj psihosocialni razvoj – pa ne morem reči, ali je to slabo ali dobro. Upam, da je šlo za dober vpliv. Prav tako je name pomembno vplivalo, da sem spoznal kolektiven način filmskega dela.

Všeč mi je bilo, da se cela ekipa trudi za isti cilj. Zmeraj sem bil pomemben del te ekipe, in to mi je bilo izredno všeč. Čeprav je mladinski film težko visoka umetnost, se je med snemanjem čutilo, da je ekipa delala to z veseljem, z nekim poslanstvom. Izkušnja snemanja Poletja v školjki me je naučila, da je v življenju pomembno delati to, kar te veseli.

Vas ljudje še danes prepoznajo?

Vedno redkeje. Včasih že, vendar je to bolj izjema kot pravilo. Ko je film izšel, pa so me vsi prepoznavali. Nikoli si nisem posebej želel biti znan in prepoznaven. Šlo je bolj za naključje. Kdaj je bilo tudi naporno. Lepi spomini, ki me vežejo na Poletje v školjki, se zame bolj kot prepoznavnosti dotikajo samega snemanja, ki je bilo izredno zanimivo. Danes je drugače. Zdaj ima vsak drug potrebo po tem, da ustvari nekaj, po čemer bo prepoznaven.

Ste se prav zaradi dobre izkušnje, ki jo je prineslo snemanje Poletja v školjki, vpisali na AGRFT?

Vsekakor. Tudi zaradi tega, ker sem vedel, da je študij prava, ki me je sicer čakal, izredno naporen. Pričakoval sem, da študij igralstva, vsaj v smislu velikega predelovanja snovi, ki vzame veliko časa, ni tako naporen. A nikoli ne pomislim, kako bi bilo, če bi me na akademijo sprejeli. Sem zelo zadovoljen s potjo, ki sem jo sem izbral, in položajem, v katerem sem danes.

Kdaj ste si nazadnje ogledali film?

Filma nisem nikoli pogledal v celoti, razen na premieri. Potem sem gledal samo kakšne izseke, če sem nanje slučajno naletel. Sem pa precej ponosen na izseke s konca prvega dela filma, ko plešem electric boggie. Takrat sem v tej zvrsti plesa tudi tekmoval in zmagoval.

Večina Slovencev je šele v filmu Poletje v školjki 2 prvič spoznala break dance. Za to ste zaslužni vi in vaša vloga. Lahko vam rečemo tudi pionir slovenskega break dancea. Kako danes gledate na prizore, v katerih 'brejkate'?

Ja, drugi del Poletja v školjki je bil žanrsko bolj plesno obarvan. Obstaja vprašanje, ali je bilo to dramaturško sploh potrebno ali je bilo pretirano ... Se mi pa zdi, da bi marsikateri prizor lahko še bolj atraktivno posneli. Recimo tistega, ko izvajam 'helikopter' v dvorani na avdiciji. Mogoče je preveč klasično posneto. Je pa treba vzeti v zakup, da so takrat bili drugi časi.

Glede break dancea pa je tako, da se je kultura plesa precej spremenila. Prvič je priznan na olimpijskih igrah, vmes je celo veljalo, da ga plešejo odpadniki. V mojih časih je veljal za šminkerski ples. Mi, ki smo ga plesali, smo imeli drage trenirke, bili iz dobro situiranih družin in smo se tako spogledovali z zahodno kulturo. Brejkali smo v dvoranah, ne na kartonih ali ploščadih. Tudi nikoli si nisem ničesar zlomil, čeprav smo se vrteli brez čelad in kap.

Ali danes še plešete? Ne nazadnje boste tudi eden glavnih gostov na svetovnem prvenstvu v break danceu Get Together.

Ne, ne plešem več. Čeprav verjamem v rek: 'Kdor pleše, slabo ne misli'. Plesanje te sprosti in ti odstre lep pogled na svet. Ples je lepa stvar. Nekaj gibov še celo znam. Plešeta pa zato moji hčerki. Obe sta hodili na baletne vaje. Ena je ples opustila, druga vadi džez balet. Starejša šteje 19, mlajša pa 16 let.

Tomaž je v filmu pravi romantik. Kaj pa vi? Ne nazadnje ste obdržali zvezo iz srednješolskih let. Kako vam je to uspelo?

Če se 'romantičnost' nanaša na to, da rad lepo živim, da imam rad lepe trenutke in te rad delim z bližnjimi: ženo in hčerkama, sem romantičen. Čeprav se imam sicer za realista. To, da sva z ženo skupaj že toliko časa, je lepa okoliščina mojega življenja. Imava dve krasni hčerki, kar zvezo še posebej plemeniti in jo vzdržuje.

Kariero ste nadaljevali kot pravnik. Je bila to odločitev, s katero ste želeli nadaljevati družinsko tradicijo?

Moj oče je bil odvetnik, imel je odvetniško pisarno. Mama je bila sodnica. Bilo je samoumevno, da bom nadaljeval ta poklic. Poskus s filmom je bil samo nesrečno naključje (smeh).

Kot odvetnik delate že 20 let in ste strokovnjak za civilno pravo, kazenske in druge pravne veje. Zadnje čase ste precej znani po medicinskem pravu – po odškodninskih tožbah, povezanih z zdravniškimi napakami. Veliko se ukvarjate tudi z družinskim pravom in s častjo medijev. Kateri je najtežji in kateri najlažji del?

Delo z ljudmi. Ljudje, ki hodijo v odvetniško pisarno, so ljudje v stiski, ki so jo povzročile različne situacije. V odvetniško pisarno nihče ne pride z veseljem. Odvetništvo ni samo pravno delo, nekaj dela je tudi psihoterapevtskega. Verjamem, da se usmeritev znotraj poklica, tudi mojega, zgodi na podlagi psiholoških stvari, ki se jih niti ne zavedamo. Tako se najbrž rad in z zagonom ukvarjam z mediji, ker sem se z njimi že srečal med filmsko kariero.

Kje je meja: koliko osebnega življenja lahko mediji razkrijejo o javnih osebah (recimo politikih)?

Politiki so najmanj varovane osebe v smislu posegov v čast in ime. So javne osebe v absolutnem smislu. Zasebnost pa je vendarle bolj varovana kot čast in ugled. Torej tudi politiki, ki imajo najmanj varovano zasebno sfero, so še vedno do določene mere varovani. Posebej varovano je družinsko življenje, spolno življenje, vse, kar je povezano z mladoletnimi otroki. Zaslužek politikov pa je nekaj, kar je prav, da javnost izve – v tem ni ničesar protipravnega. Ne nazadnje smo mi tisti, ki politike plačujemo.

Napisala: N. V. // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik

Nova Story že v prodaji

Story