Eden od najbolj zanimivih slovenskih (nič več samskih) moških se letos spet druži s svojo najbolj divjo ljubico - relijem Dakar. David Stropnik je odpotoval v Bolivijo, kjer bo poročal o uspehih in bolečinah letos edinega slovenskega tekmovalca Simona Marčiča, povleklo pa ga je tudi v Peugeotov tabor, kjer je vse postavil na glavo eden in edini Sébastien Loeb, devetkratni svetovni prvak v reliju in edini legitimni naslednik zapuščine Colina McRaeja.
Pop TV-jev novinar za avanturistične, ekstremne in avto-moto športe je tudi tisti pisatelj, ki je ustvaril svoj literarni žanr - zmes potopisa, napetega romana, avtobiografije in priročnika za osebnostno rast. Pospravil ga je v kilogram težko knjigo Reli Dakar - dirka na konec sveta, doživetij in pameti. To je knjiga, vredna branja, in je življenje, vredno vsake strani ene od redkih debelih knjig, ki ji debelost pristaja. Letošnji Dakar poteka po prašnih cestah in brezpotjih Argentine in Bolivije. Z Davidom Stropnikom smo se pogovarjali tik pred njegovim odhodom v Bolivijo, kjer se je v Uyuniju na 4000 metrih pridružil našemu dirkaču Simonu Marčiču.
Story: Ta Dakar je že vaš deseti. Se spomnite svojih občutkov pred prvim? Je trema ostala? Greste zdaj na pot bolj sproščeni?
Te stvari se ne spremenijo bistveno niti desetič. Dakar je najtežja dirka na svetu in preči nekatera najskrajnejša področja planeta, zato se na izzive in strahove, ki jih prinaša, ni mogoče navaditi. Na avanturi, kjer sanje srečajo svoja nebesa, strahovi pa svoj pekel, se nenehno, še posebno pa pred odhodom, mešata navdušenje nad izzivom in mravljinčenje v trebuhu. Ne gre za hromeč strah, ker bi potem ostal doma, a kdor nima strahospoštovanja pred tako dirko in takšnimi samotnimi prostranstvi, je nor! Najtežje je pravzaprav oditi iz varnega domačega okolja, dolgih noči in toplih objemov v kratke, samotne, ledene noči Dakarja in njegove dolge, uničujoče, nepredvidljive dneve. Letos je nekoliko lažje, ker imam punco v tujini in nimam občutka, da sem nor, ker sem pripravljen njen objem zamenjati za srhljivost te dirke. Sin pa bo kmalu tako velik, da ga bom počasi lahko vzel s seboj.
Story: Kje se bosta srečala s Simonom? Kako mu boste pomagali, kakšna je pravzaprav vaša vloga?
Ker sem novinar in bom s prizorišča poročal za Pop TV, je moja vloga prinašanje podob dirke na 'koncu sveta' v dnevne sobe ljudi. Gre za iskanje zgodb - tudi o Simonu, ki po predlanski poškodbi na tem reliju letos poskuša drugič. Ampak ker bom edini Slovenec daleč naokoli, bom Simonu seveda poskušal pomagati v vseh pogledih, do točke, ko je to še dovoljeno, saj Simon dirka v kategoriji brez asistence, kjer je neposredna zunanja pomoč prepovedana. Toda na tako težki in odročni dirki že bližina znanega obraza pomeni ogromno. Tudi meni!
Story: Imate pa še eno nalogo: spremljali boste debi Sébastiana Loeba s Peugeotom. Boste lahko prišli do njega in ga vprašali - kaj? Sta se z njim že prej srečala, kakšen je?
Peugeot, ki je po številnih zmagah na afriški celini že tako nekak sinonim za reli Dakar, se tokrat vrača po zmago še na južnoameriško celino in je sestavil pravo sanjsko moštvo, ki vključuje tudi 11-kratnega zmagovalca tega relija Stephaneja Peterhansela. A zvezda je seveda Sébastien Loeb, ki je devetkratni svetovni prvak v cestnih relijih in bo poskušal dokazati, da se znajde na vseh podlagah, tudi brez poznavanja trase. Pred njim je to že uspelo nekaj šampionom iz klasičnih relijev, on pa bo to tokrat poskušal z dvokolesno gnanim dizelskim buggyjem. Z njim sem se srečal večkrat na dirkah WRC, najbližje pa, ko sem sedel ob njem na sovozniškem sedežu in doživel povsem novo dimenzijo vožnje. Je tako dober, da se zdi nor, ker si je težko predstavljati, da je mogoče tako obvladati avto. Če bom lahko prišel do njega? Zagotovo!
Story: Kako ste se pripravili na pot, kje se boste klatili in kakšne težave vas čakajo na poti?
Ja, letos je moje spremljanje tega relija zelo prvinsko in avanturistično, zelo podobno kot leta 2002 v Afriki. Grem sam, z rentacarjem nasproti dirki in potem z njo na velik krog po Boliviji in kosu Argentine. Zame bosta zato v predelih brez cest in brez navigacijsko-potne knjige, kot jo imajo dirkači, ter brez asistence največji izziv navigacija in skrb za avto, kjer mi bo 16 let puščavskih izkušenj prišlo še kako prav! In vsa ta leta so v bistvu tudi moja priprava. Problem pa bo višina, letos se dirka tudi nad 4600 metri, kar je, tudi če 'posilim' telo, še vedno velik problem za 'dihanje' avtomobila! Dovolj divje bo!
Story: Ponavadi ste na Dakarju delali za Mirana Stanovnika, bili njegova desna roka. Kaj ste se naučili od njega? V čem je Simon Marčič drugačen tekmovalec?
Ja, Miranu sem na teh relijih nekajkrat vozil spremljevalni avtomobil in nekaj najlepših spominov je prav iz tega obdobja. Od njega sem se naučil predvsem pozitivnega razmišljanja brez oklevanja tudi v razmerah, ko se zdi vse brezupno ali nemogoče. Simon je bistveno mlajši od Mirana in tudi značajsko manj strog do sebe, zato ju je težko primerjati. Ima več dirkaških izkušenj v enduru, kot jih je imel Miran na svojih prvih Dakarjih, manjka pa mu še nekaj 'življenjskih'. A mislim, da ima letos dobre možnosti, da kot drugi Slovenec na motociklu konča ta reli in morda naredi še kak rezultat v razredu 'maraton'. Tretje mesto v tem razredu na letošnjem prologu je dobra popotnica!
Story: Zakaj je Dakar od vseh avantur še vedno ultimativni cilj vsakega dirkača in motošportnega novinarja?
Za reli Dakar se zdi, da je ostal zadnji (moto)športni dogodek, ki je predvsem avantura. Težje, daljše, bolj nepredvidljive in glede na smrtne žrtve morda celo nevarnejše dirke ni! Poteka 10 tisoč kilometrov daleč prek odročnih predelov zemeljske oble, kjer ni niti osnovnih življenjskih dobrin, kaj šele vroče kave, mrzle penine in hostes v bikiniju, kot smo jih vajeni na ostalih dirkah! To je dirka, ki je ultimativni preizkus za telo in duha, dirka, ki iz fantov naredi može. Tudi v novinarskem smislu, saj daleč od klimatiziranih novinarskih središč z vsem udobjem komunikacijske tehnike in nastanitve tu prevozimo enako razdaljo kot dirkači v (manj surovih, a še vedno) brutalnih razmerah in nekaj skopo odmerjenih ur prespimo v šotorih tudi pod lediščem, v popolnem kontrastu z dnevnimi puščavskimi temperaturami. Vse je izziv: od tega, da sploh slediš dirki, do tega, da najdeš način za poročanje v Slovenijo. Takšnih ovir in po drugi strani svobode se zdi, da v mojem poslu ni več nikjer.
Story: Boste čisto malo skrenili z novinarske poti in osvojili kakšen vrh? Vemo, da ste navdušen hribolazec, da ste spremljali Tomaža Humarja, spremljate Dava Karničarja ... Boste morda v Boliviji podrli kakšen osebni rekord?
Res je! Reli Dakar, ki je kar nekakšen sinonim za nespečnost in izčrpanost, je navadno tako zahteven, da ne omogoča obvozov in dodatnih aktivnosti, in že misel na to, da bi si najtežjo dirko še malo začinil, je bogokletna, a tokrat gre trasa relija tik pod nekaj šesttisočaki in greh bi bilo tega ne izkoristiti. Če bodo razmere dovoljevale, res načrtujem še dva 'manjša pobega'. Konec koncev moje novinarsko poročanje nikoli ni le športno, zato bo dobrodošla še kakšna dodatna novinarska zgodba! Z avtom bi se rad prebil najvišje, kar se na tem planetu da - 5700 metrov visoko - in v torbi skrivam posebej za take namene narejen Sensov ultrakratki snowboard za hiter spust s kakšnega šesttisočaka.
Napisala Tina Torelli
Fotografije Bor Dobrin, Tina Torelli, Red Bull Content Pool, osebni arhiv D. S.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču
