Prazniki so pred vrati, iz kuhinj bo zadišalo po prazničnih jedeh, na hišah se bo prižgala bogata paleta živopisanih lučk. Praznični duh se je razširil tudi doma pri televizijskem voditelju Davidu Urankarju in njegovi soprogi Ajdi, ki sta skupaj z Liamom in štirimesečnim Nelsom že okrasila božično drevesce.
Božična smrečica običajno v hiši ostane vse do februarja, David pa odkrito prizna, da vsakič znova pogleda, ali je pod njo še kakšno pozabljeno darilce. Na začetku meseca so Božičku že poslali pisma z željami, dobri mož pa bo presodil, ali so bili dovolj pridni, in jih na božični večer obdaril. Praznike sicer družinica preživi v krogu najbližjih, za nekaj dni pa bodo skočili tudi na bele strmine.
Vsi že na polno okrašujemo, v vseh večjih mestih že gorijo lučke. Kdaj v vaši hiši zadiši po praznikih?
Ajda: Dobro vprašanje. Mislim, da prav prvega decembra. Običajno okrasimo smrečico in takrat se praznični čas za nas tudi uradno začne. Dostikrat to sovpada s prižigom lučk v Ljubljani. Ta dan prižgemo tudi lučke, ki sva jih že pred časom prinesla s poročnega potovanja v Avstraliji, imenujejo jih kar poletne luči, saj je za časa božiča v deželi tam spodaj poletje.
David: Poleg naših lučk v obliki snežink in snežakov se pri nas najdejo tudi deske za srfanje, avtodomi in morske zvezdice. Poletno-zimska edicija božiča.
Ajda: Prva leta, ko sva živela skupaj, sva stanovanje vedno okrasila preprosto. Zadnji dve leti, odkar pri okraševanju aktivno sodeluje tudi Liam, pa smo prestavili v višjo prestavo. Tako se lahko pohvalimo z jelenčkom na balkonu in snežno podlogo. Na koncu je že kar malce kičasto. (smeh) Prve dni se zdijo vse lučke in okraski kar malo smešni, že po nekaj dneh pa si ne bi predstavljali prazničnega časa brez njih.
David: Imeli smo soseda, ki je svojo hišo vsako leto zelo okusno okrasil. Izobesil je napis Srečno novo leto, dodal veliko uro in okraske. S tem je praznično vzdušje prenesel na vse sosede. Mislim, da je bil prav on merilo, kdaj se začnejo prazniki. Upam, da bodo tudi njegovi potomci nadaljevali to tradicijo.
Ajda: Navdihnil je tudi nas, najprej smo imeli le snežinko, potem še jelenčka in belo 'snežno' podlago. (smeh) Na vrata obesimo tudi adventni venček.
Torej poskušate pričarati vzdušje, kot ste ga tudi sami imeli v otroštvu?
Ajda: Verjetno to pride čisto podzavestno. Čeprav smo doma imeli vedno bolj minimalistično okrašeno, z drobnimi svečkami na jelki, tako kot včasih vsi. Okraševanje smrečice je bilo tudi za nas velik družinski dogodek.
David: Tudi mi smo stanovanje okrasili z adventnimi venčki, smrečico in jaslicami. Okraševanje smrečice je bilo vedno nekaj posebnega. Je pa res, da smo jo takrat okraševali teden dni pred božičem, danes pa že na začetku meseca. (smeh) No, kaj moraš, tudi na Dunaju že v sredini novembra začnejo božične sejme. Glede na turobno vreme zadnjih tednov in kratek dan se mi zdijo svetloba, barve in luči včasih kar dobrodošle.
Ajda: Decembra že zgodaj postavimo smrečico, večja težava pri nas je pospravljanje. Običajno imamo prve tedne novega leta povsem zasedene, tako drevesce pospraviva šele kakšen teden dni pred Davidovim rojstnim dnem, to je v drugi polovici februarja. (smeh) Običajno odlašava vse do zadnjega dne, preden pridejo na obisk dedki in babice, pa se le lotiva pospravljanja.
David: A vsakič znova, ko pridem v dnevno sobo, pogledam pod smrečico, ali se slučajno tam skriva kakšno novo darilo. Ali pa vsaj bombon na smrečici ... (smeh)
Smrečico vedno krasite vsi skupaj? Ste tudi vi iz tega ustvarili prav posebno tradicijo?
David: Krašenje smrečice je postalo družinski projekt.
Ajda: Vedno začnemo prvega decembra, če pa je kdo od nas odsoten, malce zamaknemo, da smo lahko prisotni vsi.
Liam že sodeluje pri krašenju smrečice?
Ajda: Ja, in to zelo rad. Ko je bil star dve leti, sva pripravila mehkejše plišaste okraske, da ne bi več okraskov končalo na tleh, kot pa na smrečici. Zdi se mi, da vsa ta svarila in pretirana skrb lahko uničijo vzdušje. Lani, ko je bil že bolj spreten, smo namesto plišastih okraskov izbrali tiste prave, klasične okraske.
Kakšne barve pa bodo letos prevladovale na smrečici?
David: Ne sprašujte mene, za barve in količino okraskov sta glavna Ajda in Liam. (smeh)
Ajda: Bomo imeli kar lansko edicijo belo-zlatih okraskov s kakšnim rdečim vmes (smeh).
Kateri pa je najprijetnejši spomin, ki ga gojite na praznične dni?
David: Najlepša plat božiča je, da se zbere vsa družina. Že ko sem bil mlajši, je bilo tako. Predbožični večer preživimo pri Ajdinih starših, na božični dan smo povabljeni k mojim staršem na praznično kosilo. Običajno se za praznike v Slovenijo vrneta tudi obe sestri. Ajdina sestra, ki živi v Bernu, in moja, ki je drugače na Dunaju. Zdi se, kot da se čas za nekaj trenutkov ustavi. Obujamo spomine. Tega se resnično veselimo, saj si vzamemo čas, telefone pustimo na strani in se posvetimo le drug drugemu.
Se decembra vaš urnik nekoliko sprosti?
David: Ko pridejo prazniki, moram priznati, da se res. Prej pa je, vsaj kar se tiče vodenja in povezovanja dogodkov, zagotovo najbolj delovno pester mesec v letu. Kar je super, tudi zato, ker se potem čisto zares že zelo veseliš prazničnih dni!
Ajda: Zaradi dogodkov in snemanj Davida res veliko večerov in koncev tedna ni, a poskusimo kakšne proste dni med tednom čim bolj izkoristiti. Tako gremo naslednji teden skupaj na Dunaj, kjer David snema reklamo, mi pa bomo takrat malo uživali v sprehajanju po praznično okrašenih stojnicah.
Se je sicer vaše dojemanje praznikov od prihoda otrok kako spremenilo? Vam družina dandanes pomeni še toliko več?
David: Morda je večjo vrednost dobil predvsem ta tradicionalni del z okraševanjem drevesca. Pred Liamom in Nelsom okraševanju nisva posvečala toliko pozornosti, zdaj pa je to postal pravi družinski projekt.
Kako pa vam uspe ob preobilju igrač in ponudbe izbrati darila?
Ajda: Doma se zelo trudimo, da ne bi igrač kupovali kar vse povprek. Ob tem, kako spreten je Liam, je večji problem včasih pri babicah in dedkih. Njih je treba včasih kar malo ustaviti. (smeh) Glede na to, da je imel Liam rojstni dan oktobra, nama jih je z Davidom uspelo prepričati, da do dobrih mož ne kupujemo igrač. S tem bo tudi darilo težje pričakovano, kar pa ima poseben čar. Za Miklavža je navada, da prinese sadje, oreščke in čokolado, za Božička pa bodo pod smrečico darila. Za otroke, če bodo pridni, igrače s pisma želja, morda kakšna pravljica, za dedke in babice pa Božiček pri nas zelo rad prinese kakšno dobro knjigo.
David: V tej moderni družbi je toliko stvari, ki se lahko kupijo, pa tako enostavno dostopne so, da se tudi zato lahko praznično obdobje zamegli. Podjetja so postala tako prebrisana, da včasih ne veš več, ali je prej nastala risanka ali igrača. Običajno se igrača pojavi na trgu takoj, ko se začne vrteti risanka. Igrač je torej toliko kot junakov iz risank. Kar se tega tiče, smo res sužnji potrošniške družbe, udarili pa so tam, kjer najtežje rečeš ne … pri otrocih.
Kako pa rešite to zadrego? Napišete seznam?
Ajda: Božičku napišemo pismo. Letos je Liam narisal še pismi za Nelsa in Davida, sama pa sem poskrbela zase. Potem napiše še pisma svojih želja in jih odnese k dedkom in babicam. Božiček je odnesel pisma šele, ko smo si to zaslužili in vse pospravili. Ne le Liam, tudi midva sva morala poskrbeti za svoje delovne obveznosti po hiši, šele nato je prišel po pisma. (smeh) Liam je izjemno prebrisan. Božička sem prosila za veliko škatlo lego kock, ker pa je Nels postal lačen, sem Liama prosila, da moje pismo postavi na okno. Izkoristil je ta čas in hitro dorisal še (svojo ekstra željo) lego bolnišnico. (smeh)
Prebrisan fant. Kdaj pa pride na vrsto odpiranje daril?
Ajda: Pri mojih starših je navada, da je odpiranje daril na vrsti po božični večerji, pri Davidovih starših pa odpremo darila ob kosilu. Doma nas hitro premaga navdušenje in tako darila odpremo že na božični večer. (smeh)
Ali ob dveh otrocih ostane kaj časa za peko potice in drugih božičnih dobrot?
Ajda: Za to velikokrat poskrbita kar babici, ki vključita tudi Liama. Midva z Davidom pa se bolj specializirava za degustacije pečenih dobrot. Kakšen pladenj domačih piškotov vsako sezono pride tudi iz naše kuhinje, a po pravici povedano nikoli ne zdrži več kot en dan oz. do škatle.
David: Glede na število dobrot, ki jih proizvede vsa družina, bi bilo škoda iti v boj s še več piškoti in potico. Poleg tega bi lahko bilo to usodno za mojo kariero modela in konfekcijsko številko. (smeh)
Bo letošnje praznike zaradi novega člana kakšna drugačna praznična dinamika?
David: Mislim, da ne. Na splošno ne komplicirava. Običajno gremo med novoletnimi prazniki tudi na smučišče, vsaj za kakšen dan, in tudi letos bo verjetno tako. Mislim, da je menjava okolja zelo blagodejna. Se je pa po prihodu otrok pošteno spremenilo najino silvestrovanje. Odkar sva postala starša, se v posteljo odpraviva kaj hitro po polnoči, če ne omagava že prej. (smeh)
