Televizijski voditelj David Urankar je z ženo Ajdo pred kratkim delil veselo novico o prihajajočem naraščaju.
Z njima se dojenčka veseli tudi njun prvorojenec Liam, ki mamico že boža po trebuščku in bratcu ali sestrici pripoveduje pravljice.
Story: David, najprej iskrene čestitke. Veselo novico o prihajajočem naraščaju ste delili kar na družabnih omrežjih in prejeli številne čestitke. Kako se počutite in kako se predvsem počuti vaša Ajda?
To je ena izmed takšnih novic, za katero bi včasih rekli, da bi šel na vrh hriba in zavpil, da bi le vsi slišali. Vsi trije smo zelo veseli in Ajda se počuti zelo dobro, hvala!
Story: Kako sta izvedela veselo novico in kako sta jo predala vašemu Liamu?
Ajda je imela že kmalu občutek, da se nekaj dogaja, in to sva po pregledu povedala tudi Liamu. Zdaj že vsi vedo, da ima mami v trebuščku dojenčka, da ga bo peljal z vozičkom in naučil govoriti, ker dojenčki tega še ne znajo! (smeh)
Story: Se Liam bolj veseli bratca ali sestrice in kdaj pričakujete naraščaj?
Ja, zelo se veseli bratca, že zdaj tipa Ajdin trebušček in mu pove kakšno zgodbico.
Story: Liama ste večkrat pohvalili, kako nezahteven malček je. Pravijo, da si dva otroka nista podobna. Se še spomnite, kako je bilo, ko je bil še dojenček? In kako se boste znova navadili na nočno vstajanje?
Držala se bova že začrtanega plana: s čim več dobre volje in čim manj kompliciranja. Pri Liamu se je - trkam po lesu in glavi hkrati - to res dobro obneslo. Zavedava se, da bo malček prinesel tudi kakšno žurersko noč, ampak tako pač je. Kar se pa nočnega vstajanja tiče, jaz pridno vadim že kar nekaj let, saj za oddajo Dobro jutro tudi vsake toliko vstanem sredi noči.
Story: Si boste vzeli kaj očetovskega dopusta?
Ja, zagotovo si bom vzel 'frej'. Tudi pri Liamu sem si.
Story: Kaj menite, koliko podpore potrebuje ženska vsaj na začetku pri oskrbi dojenčka?
Koliko podpore? Kolikor se le da, pa ne le pri novorojenčku - že zdaj vidim, kako Liam hitro raste, in poskušamo biti čim več skupaj.
Story: Ob televizijskem delu vas lahko ujamemo na prav posebnem oglasu za brivske aparate Philips. Všeč mi je bilo, ko ste dejali, da boste zaslužen honorar prihranili za otroka. Kako ste doživljali predvajanje oglasa, ki je bil posnet ravno v Ljubljani?
Imava to srečo, da lahko dava kaj na stran. Nikoli ne veš, do kdaj bomo tako socialna država, kar se pokojnin, zdravstvenega zavarovanja in ne nazadnje šolnin tiče. Zna priti še kako prav, in to imava ves čas v mislih. Pri oglasih in tako velikih projektih je res velik gušt, ko stvar pride ven. Snemali smo skoraj ves teden, v tem času se recimo posname že kak nižjeproračunski celovečerec. Montaža je trajala nekaj mesecev in sprva reklama sploh ni bila mišljena za TV-zaslone, ampak le za internet ter socialne medije. Ko me je klical agent, da se zanimajo za odkup pravic za televizijo, sem bil navdušen! Ko je omenil, da prihaja tudi v Slovenijo, pa sem komaj čakal na odzive.
Story: Odkar vas poznam, ste nasmejani, dobre volje, prijazni ... Vas kdaj kakšna stvar vrže iz tira? In koliko energije vas stane, če so ljudje okrog vas zamorjeni?
Načeloma me je težko vreči iz tira, se pa seveda tudi meni zgodi, da imam poln kufer. Regulacija tega mi je ostala iz športa in takrat se najraje umaknem, najbolj mi pomaga, če grem teč - takrat se problemi velikokrat rešijo kar sami od sebe.
Najtežje je, če se vdaš v slabo voljo in tarnanje. Če nekdo v družbi jamra in vsi podležejo ter začnejo jamrati, to ne bo najboljša družba na svetu. S spretno menjavo tematike ali pa kakšno šalo se da veliko narediti.
Story: Nisem vedela, da ste bili prvi voznik boba. Pet sezon ste tekmovali in se udeležili tudi evropskega in svetovnega pokala. Vam je šport dal dobro popotnico za življenje?
(smeh) Temu jaz rečem 'v prejšnjem življenju'. Res je, v bobu sem prevozil evropski in ameriški pokal in bil z ekipo takrat udeleženec svetovnega prvenstva. Za olimpijske igre v Vancouvru, ki so bile velika želja, nam ni dosti zmanjkalo, je pa to še vedno ena od bolj grenkih stvari v mojem življenju. Večino stvari, ki jih uporabljam oz. po katerih živim, mi je dal šport. Začel sem s košarko, potem sem bil državni prvak in reprezentant v teku na 400 metrov in 400 metrov z ovirami, v zaključnih fazah pa še bob, ki zahteva eksplozivnost sprinterja za start. Pa ne le trme, discipline, ritma, zaradi športa sem veliko potoval, spoznaval nove ljudi in širil obzorja. Zelo priporočam!
Story: Imate še kaj časa, da se aktivno predajate športu? In kaj ob košarki še najraje počnete?
Košarka je moja prva športna ljubezen in zdaj jo igram rekreativno, čeprav se včasih zdi, da še bolj zares kot v tekmovalnih časih. Vsake toliko gremo z ekipo v Innsbruck in odpeljemo par rund po ledeni progi. Želel bi si, da bi bilo to večkrat, čas (in finance) ni ugoden. Če najdem luknjo, grem teč pet kilometrov, da se 'spucam'. Če je časa več, pa s kolesom na Rašico. Tudi ko smo skupaj, se poskušamo čim več gibati in biti na svežem zraku. Veliko športamo tudi družinsko - letošnjo zimo smo ogromno dni preživeli na smučkah, poleti pa pridejo v poštev morski športi, od surfanja, kajakanja, supanja in rolanja.
Besedilo: Mihaela Margan Kocbek // Fotografije: Marko Delbello Ocepek, osebni arhiv
