Je tisti voditelj oddaje Dobro jutro, zaradi katerega dobršen del slovenske ženske populacije zjutraj težko umakne pogled od televizijskega zaslona. Je namreč voditelj z manekenskim poreklom in bogato športno preteklostjo, poleg tega pa tudi ljubeči mož in dober sogovornik, ki vsak stavek zaključi s širokim nasmehom. Story se je po dolgem času spet sešel z Davidom Urankarjem, ki nam je poleg svojih poletnih načrtov zaupal tudi želje o naraščaju jeseni.
Story: David, kariero ste začeli kot maneken, delali ste tudi projekte za svetovno poznane blagovne znamke, kot sta Adidas in Aquafresh. Se še ukvarjate z manekenstvom?
Ja, tudi na televizijsko avdicijo sem prišel prek moje modeling agencije. Še vedno sem zelo aktiven na tem področju. Sicer ne več toliko kot pred nekaj leti, ko sem šel vsako leto za nekaj mesecev v Milano, München ali na Dunaj. Ker me na teh trgih že malo poznajo, me agencije najamejo direktno, kar mi prihrani veliko časa.
Story: Predstavljam si, da je bilo tisto obdobje zelo zanimivo. Koliko ste bili stari, ko ste se poskusili v svojem prvem manekenskem projektu?
Vedno je zelo zanimivo! Novi ljudje, kraji, različno delo. Na fotografiranjih, pri reklamah in filmu se naučiš vedenja pred kamero in potrpežljivosti. Nekaj, kar mi pride zelo prav tudi na televiziji. Začel sem še kot srednješolec, s 15 leti. Takrat je bilo to za zraven, super izkušnja in dober vir zaslužka. Z 10 tisoč tolarji si brez težav preživel štiri petke na mesec v najljubšem klubu. (smeh)
Story: Takšen svet verjetno konkretno vpliva na samopodobo. V dobrem ali slabem smislu?
Vsaka medalja ima dve plati. Ko ti gre dobro in si na avdicijah stalno v ožjem izboru, dobivaš delo, ljudje hvalijo tvoje fotografije in reklame, si na vrhu sveta. Je pa to svet, v katerem lahko v dveh mesecih narediš zelo veliko, nato pa pol leta nič. Takrat je težje - sprašuješ se, ali so te pozabili, morda nisi več dober in s tem, ko ne delaš, nisi več toliko v igri. Fino je, če si realen tako pri manekenstvu kot pri drugih stvareh v življenju.
Story: Vedno pa ste ostajali zvesti svojemu dekletu, danes ženi. Predstavljam si, da je bilo v tem svetu veliko skušnjav v smislu deklet?
Bolj se sprašujem, kako to, da je ona meni. (smeh) Manekenstvo, reklame, film so delo, to je služba. Skušnjave pa so lahko v vsaki službi, lokalu, knjižnici ... Človek je tisti, ki skušnjavi podleže. Ne verjamem v star napis v čakalnici črnuškega zdravstvenega doma: Pazi na svoje stvari, prilika dela tatu. Tisti, ki je že našel partnerja svojega življenja, ve, o čem govorim.
Story: Zdaj ste že nekaj časa poročeni. Kako se znajdete v zakonskem življenju?
Avgusta bo dve leti. Decembra pa deset, odkar sva par. Zakon zvezo dvigne na višjo raven - prepiranje zaradi neumnosti se zdi otročje. (smeh)
Story: Načrtujeta naraščaj?
Po koncu poletja bi se nama že lahko kdo pridružil, ja. (smeh) Si pa želiva biti vsaj pol toliko dobra starša, kot so najini.
Story: Od nekdaj ste strasten športnik. Košarka, atletika, bob ... Si želite poskusiti še kaj drugega?
Neko obdobje sem igral ameriški nogomet, takrat celo v Kanadi. Talent je bil tako tako, snubili so me bolj zaradi hitrosti. Poskusiti si želim vse, to ti ostane v krvi. Trenutno sem v fazi srfanja na valovih, sup je fin (a počasen), tečem (tudi po stopnicah), igram tenis, kolesarim, mogoče mi malo manjka le dirkanje. Je pa res, da občutka iz boba ni še nič prekosilo.
Story: Kaj pa kakšen športni cilj, ki si ga želite osvojiti to poletje?
Biti čim več dni na morju. (smeh)
Story: Sicer letošnje poletje soustvarjate oddajo Poletna scena. Kakšna pa je vaša idealna 'poletna scena'?
Poletna scena je poživila moje večere. Toliko informacij o tem, kje se kaj dogaja, še nisem imel. Poleti je toliko dogodkov, ki bi se jih bilo fino udeležiti, da človek po domače preprosto ne 'sfolga'. Takšno, kot je zdaj, je sicer zame kar optimalno. Nisem preveč zahteven človek. (smeh) Kakšen piknik v dobri družbi, zvečer pa film/džez koncert/stand up (najraje na prostem).
Story: Torej nič dolgega spanca in poležavanja na plaži?
Vsake toliko se tudi poležavanje in dolg spanec priležeta, ampak to bolj redko. Všeč mi je, da je akcija, ne morem biti dolgo pri miru. (smeh)
Story: Sicer ste rekli, da ste zgodnjega vstajanja že navajeni, tako iz časov treniranja boba kot tudi od snemanja oddaje Dobro jutro. Kaj je bilo težje? Ob petih zjutraj na zaledenelo stezo ali v snemalni studio?
Pri bobu je bilo težje, a je bila na drugi strani tudi nagrada za jutranje vstajanje večja. (smeh) V St. Moritzu, kjer se zaradi naravne steze ne sme voziti, ko je sonce previsoko na nebu in sveti na stezo, je bil ogled steze ob 4. uri zjutraj. Kar se tiče ure vstajanja, je pri oddaji Dobro jutro podobna. Razlika je v tem, da si tam oblečen v dres in pajkice, zunaj pa je -30 stopinj Celzija. V trenutku, ko odrineš s startnega bloka, porineš in skočiš v bob, je vse poplačano!
Story: Kot športnik ste bili sicer večkrat član slovenskih reprezentanc. Kako pa, da kariere niste nadaljevali po poti vrhunskega športnika?
Izgovorov bi lahko bilo veliko, a se mi zdi, da če bi tako zelo izstopal pri katerem od športov, bi verjetno vztrajal. Bil sem okej, dober, nisem pa bil vrhunski v svetovnem merilu, če me razumete. Treniral sem ogromno, več od vrstnikov, zato sem v atletiki kot mladinec dosegal zelo dobre rezultate in prepotoval veliko sveta. V članski konkurenci v evropskem ali svetovnem merilu nisem konkuriral, od tega pa se dolgoročno ne da živeti. Takrat sem presedlal na bob, kjer smo, glede na našo sprintersko ekipo, s starti presenetili celo karavano. Tu pa se je zataknilo pri financah. Pri bobu potrebuješ dober start, ki ga lahko natreniraš, dobrega voznika (ki mora veliko voziti na različnih progah, kar je ogromen strošek) in bob, ki z drsalkami lahko stane čez 100 tisoč evrov. Lepo je imeti hobije, a tudi tukaj mora človek biti realen.
Story: Pa vam je kdaj žal?
Ni mi žal, bi pa še. (smeh) Hvaležen sem za vse zgodbe, spomine, mesta, izkušnje, šolo življenja in prijatelje. Sanjam pa še vedno o štafeti na pivu in o bob ekipi vsako jesen, ko pločniki prvič malo pomrznejo.
Napisala Kaja Milanič, fotografije Primož Predalič, Sašo Radej, osebni arhiv