Deja Doler Ivanovič: "Smo zelo zgovorna družina!"

Deja Doler Ivanovič: "Smo zelo zgovorna družina!" (foto: Igor Zaplatil) Igor Zaplatil
Vir: Story
29. 1. 2017

V resnici se prav nič ne čudim, da velja za ljubljenko slovenskega občinstva. Deja Doler Ivanovič je topla, dostopna in nasmejana in nič drugačna ni niti njena ljubka družina, s katero smo se tokrat v poznem popoldnevu družili na ljubljanski Špici.

“Jaz s tem, ko sem dobila otroka, v resnici vzgajam sebe. Hočem jima biti dober vzor. Po drugi strani pa sta me naučili tudi brezpogojne ljubezni, razumevanja, potrpežljivosti … Rastem z njima in želim postati boljši človek.”
Trenutno Deja skrbi za mlajše generacije pri RK Krim, njena funkcija v klubu je vodja mlajših starostnih kategorij. “Izjemno uživam v delu z mladimi. Srečna sem, da sem nazaj! Moj načrt za prihodnost je, da bi čim več mlajših rokometašic postalo vrhunskih in da bodo dvorane na tekmah ponovno polne.”

V dobri družbi ene izmed najboljših slovenskih rokometašic, njenega soproga, košarkarja in podjetnika Uroša Ivanoviča, in njunih dveh hčerkic, starejše Vite in prvošolke Katarine, smo se tokrat v pogovoru spustili vse tja do njunih začetkov in do športa, brez katerega v tako aktivni družini preprosto ne gre.

Story: V teh dneh vsi toliko govorijo o polarnem mrazu ... Kako pa vi doživljate ta letni čas in kako v teh mrzlih dneh najraje preživljate skupne trenutke?

Deja: Najbolj veseli smo, ko smo doma, ker smo vsi razpeti. Z možem imava oba takšno delo, da nisva veliko doma, saj oba delava v športu. Mož je v njem ostal posredno, zame pa je šport še vedno glavna profesija. Smo torej manj skupaj, ko pa smo, smo pa radi. Imamo tudi dva psa in doma je naša družinska idila. Tako si polnimo baterije.

Story: In če ostanemo pri zimi in športih. Pred kratkim smo spremljali Zlato lisico. Ste tudi vi veliki navijači naših športnikov?

Deja: Mi smo športna družina in nastopi naših športnikov nas zelo pritegnejo. Spremljamo ves čas in tudi pretekli vikend smo seveda spremljali Zlato lisico. Ob tej priložnosti bi vse čestitke še enkrat izrekla Tini Maze za vse njene uspehe in vse dobro v prihodnje. Čestitke tudi vsem drugim smučarkam, ki nas navdušujejo. Spremljamo pa vse športe, ne le smučanja. Ob himnah doma stojimo, smo solzni ob dobrih uspehih ... vse doživljamo zelo športno. Morda sva to midva prinesla iz karier in vse to zdaj prenašava tudi na svoji punčki. Tudi onidve sta strastni navijačici slovenskih športnikov.

Story: Samo navijačici ali se česa že tudi sami lotevata?

Deja: Katarina za zdaj še ne, ker je letos v prvem razredu in za zdaj še ne vemo, v katere vode se bo podala, Vita je pa že začela. Zdaj je v četrtem razredu in je že začela aktivno igrati rokomet.

Story: Kako lepo.

Deja: Preizkusila se je sicer v različnih športih, tako v atletiki kot v tenisu, gimnastiki, tudi v baletu, ampak zdaj je prevladal rokomet. Brez posebnega vpliva mamice. (smeh) To je bil njen izbor.

Story: Vita, pa prijateljice vedo, kaj vse je v rokometu osvojila mamica?

Vita: Ene ja, ene pa ne.

Story: Pa se kaj pohvališ potem tistim, ki ne vedo?

Vita: Včasih ja.

Story: Kaj pa smučanje? Se boste to zimo kam odpravili?

Deja: Ja, vsi smučamo.

Uroš: Enkrat na leto med šolskimi počitnicami gremo v Kranjsko Goro. Deklici gresta v šolo smučanja, midva pa po svoje.

Deja: Letos pa bomo lahko že skupaj smučali, ker je Katarina že dovolj velika, in tega se že močno veselim.

Story: In ker toliko govorimo o športu, ne morem mimo vprašanja, ali je tudi vaju v ljubezni združil šport?

Deja: Oba sva seveda vedela drug za drugega. Jaz sem vedela, da je Uroš košarkar, on je vedel, da sem jaz rokometašica. Spoznala sva se na druženju, kjer so se srečevali tudi športniki.

Uroš: Zgodilo se je takrat, ko se je njena kariera komaj začela vzpenjati. Okoli leta 2000.

Story: Ravno sem hotela vprašati, ali sta pred prvim srečanjem spremljala karieri drug drugega?

Deja: Jaz Uroša ne, saj sem šele potem izvedela, da je košarkar. Sem pa potem začela hoditi na tekme.

Uroš: Jaz nisem kaj veliko spremljal ženskega rokometa pred tem.

Story: Pa bi lahko rekli, da ste bili potem njen največji navijač?

Uroš: Zagotovo je drugače, če spremljaš osebo, ki ti je pri srcu, in navijaš še bolj. Ko imava pa zdaj še ti dve punčki in ko grem gledat Vito na njene tekme, gre lahko tudi za neki brezzvezen turnir, a je to popolnoma nekaj drugega. Pomislil sem, kako je bilo takrat Dejinim staršem. Jaz sem bil takrat vseeno le njen fant. Drugače je. Takrat je bila Deja zelo, zelo priljubljena. No, saj je še zdaj zelo prepoznavna, ker ni bila le dobra športnica, ampak je bila vedno tudi zelo odprta in za vse zelo dostopna. In mislim, da jo imate prav zato mediji še danes tako radi.

Story: Kako lepo. Vidi se, da se tako dobro razumeta. Mislita, da je to, da oba prihajata iz športa, prispevalo k temu, da še danes ohranjata to 'iskrico'?

Deja: Življenje športnika je specifično in veliko je prilagajanja, odrekanja in vsega tega. Ne da bi hotela koga užaliti s tem, ampak je lažje, če sta dva športnika partnerja. Bolj razumeš želje, potrebe in zahteve športa. Lažje jih sprejemaš ... Midva lahko potrdiva, da je lažje. Verjamem pa, da kakšni pari tudi v drugačni kombinaciji super delujejo.

Uroš: Posebej pa še zato, ker v športu ni nobenega urnika. Midva velikokrat iščeva varstvo in hvala bogu imava babici in dedka, ki nama zelo pomagajo. Ne zgodi se malokrat, da imava oba kakšne aktivnosti pozno popoldan ali zvečer. Če ne bi bila oba v teh vodah, bi bilo razumljivo, da bi šlo drugemu partnerju to čez glavo. Pa tudi zato, ker pri nas vikendov ni, saj so tekme. Midva se na primer zaradi tega nisva nikoli sporekla.

Story: Kako pa se je pri vaju zgodila ta ideja o skupnem življenju? Kako sta se zaročila? Glede na prve občutke, ki sem jih dobila z vama, predvidevam, da je bilo zelo sproščeno?

Deja: Zelo.

Uroš: A se še spomniš? (smeh)

Deja: Midva sva zelo preprosta. Izhajava iz preprostih družin in tudi v tem duhu vzgajava otroke. Zgodilo se je brez pompa, brez kolobocij. Nekako je prišel trenutek, ko sva oba načrtovala, da si bova ustvarila skupno življenje. Takrat me je Uroš presenetil na čisto navaden dan. Zvečer sem prišla utrujena domov s turnirja, v obdobju, ko sem se ravno poslavljala od športne kariere. Ko sem prišla domov, me je čakal doma prstan in vprašanje, ali bi se poročila z njim. Ampak zelo naravno, zelo sproščeno, sama sva bila doma, v dnevni sobi ... Bilo je tako, kot bi si želela. Res.

Story: Kaj pa poroka? Je bila tudi tako preprosta?

Deja: Želela sem si imeti poseben dan in tega sva skrbno načrtovala, spet pa nisva iz tega delala hollywoodske poroke. Res pa je, da oba izhajava iz športa in iz velikih družin - Uroš sploh, ki ima tudi sorodnike v Črni gori. Ta dan sva si želela deliti z vsemi. Zaradi tega je bila poroka v tem smislu velika, ker je bilo na njej toliko gostov. Še vedno pa sva hotela, da se vse zgodi na osebni ravni. Načrtovanje torej ja, ampak toliko, kot je simpatično. Ne pa tako, da te obremenjuje. Midva imava raje bolj spontane stvari.

Uroš: Pa še Vitka je bila na najini poroki.

Deja: Ja, res je. Jaz sem bila takrat že noseča z Vito in tudi ona je bila na neki način na poroki. (smeh)

Story: In navadno gre tako, da je najprej zaroka, nato poroka, nato dojenček ...

(Vita zašepeta nekaj mamici na uho.)

Deja: Aha, pa res. Vita me je pravkar spomnila na zelo lepo stvar. Ko sem izvedela, da sem noseča, nisem vedela, kako bi Urošu povedala. Zelo sem si želela, da bi to storila na poseben način. In enkrat sem v enem od naših časopisov zasledila način, ki mi je bil všeč. Ko sem torej izvedela, da sem noseča, sem šla v trgovino in kupila majceno stekleno dudico in mu jo nastavila v copat. Ko je prišel domov - takrat je še igral v Novi Gorici - in si je obul copat, se je čudil, kaj ima v njem, ko pa ga je stresel, je iz njega padla dudica. Ampak je takoj vedel, za kaj gre. (smeh) Hvala, Vita!

Story: Kakšna lepa zgodba. Pa si večkrat pripovedujete kakšne take zgodbice iz preteklosti? Morda iz vajinih otroštev?

Deja: Smo zelo zgovorna družina. Če kdo pride k nam na obisk, težko pride do besede. (smeh) In če ne govorimo mi, imamo še dva psa, ki sta tudi glasna. (smeh) Pri nas je vedno bučno in vedno polno zgodbic. Uroš ima veliko pripovedi iz športa, igral je v Ameriki, bil je s košarko v Singapurju, v Črni gori ... Rada jima praviva zgodbice iz najinih otroštev, tudi o tem, kako je bilo takrat. Včasih se mi zdi, kot da sem iz prejšnjega stoletja, ker tako začudeno pogledajo ob kakšnih stvareh, ki so se res močno spremenile. Kot družina smo zelo povezani. Radi se skupaj uležemo v posteljo in govorimo. S psi vred. (smeh)

Story: Veliko ljudi mi na intervjujih reče, da so se s starševstvom veliko naučili.

Deja: Če spet izviram iz športa. Kot športnik moraš biti egoističen, misliti moraš nase. A v tistem trenutku, ko si ustvariš družino, se to vse spremeni. Prioritete se spremenijo. Sicer pa se sama držim izreka, ki sem ga nekoč prebrala: "Starši, ne vzgajajte otrok, ampak sebe. Ker otroci bodo podobni staršem." Jaz s tem, ko sem dobila otroka, v resnici vzgajam sebe. Hočem jima biti dober vzor. Po drugi strani pa sta me naučili tudi brezpogojne ljubezni, razumevanja, potrpežljivosti ... Rastem z njima in želim postati boljši človek.

Story: Kaj pa glede vzgoje, sta si enotna?

Deja: Nisva starša, ki bi podpirala prijateljsko vzgojo. Želiva, da si zaupamo in da je družina celica. Da je doma tudi določena mera svobode, da smo sproščeni, po drugi strani se pa mora vedeti, kje so meje. Pri meni so malo višje, pri očiju malo nižje in mislim, da mora biti v družini nekdo, ki je avtoriteta in ki udari po mizi, ko je treba. Drugi pa to malo 'balansira'.

Story: Kaj pa glede opravil? Kdo navadno prevzame kaj? Je tudi pri vas očka bolj za kakšne športne aktivnosti in mamica bolj za ustvarjanje v kuhinji?

Deja: Ustvarjanja, kuharije in podobno se res dogajajo z mano. Oči je pa zagotovo za šport, naravo, da grejo skupaj s kužki na zrak, v gozd.

Napisala Kaja Milanič
Fotografije Igor Zaplatil

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story04/2017

Naročite se na revijo Story:

01 3000 780 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story 04/2017

Story 04/2017, od 19. 01. 2017