Športno komentatorstvo že dolgo ni le domena moških. To po tihem priznavata vsem športnim navdušencem dobro poznana komentatorja Dejan in Goran Obrez.
Pravita, da bi želela za mikrofonom videti še veliko več predstavnic nežnejšega spola.
Športna televizija Sportklub je z akcijo, ki je potekala v preteklih nekaj tednih, poskušala k sodelovanju povabiti čim več ženskih komentatork ali tistih, ki bi to želele postati. Kakšni pa so vaši pogledi na ta projekt?
Dejan: Simpatična ideja! Predvsem nekaj svežega na slovenskih tleh in prepričan sem, da bo tudi naše gledalce in gledalke zanimala nova moč. Upam, da se bodo dekleta v naši družbi dobro počutila.
Goran: Bomba! Upam, da se jih je prijavilo čim več in da jih bo kar se da veliko prestalo preizkus. Želel bi si morda nekoliko bolj mešano družbo v pisarni. Zdaj smo bolj kot ne sami fantje.
Estrogen je torej še kako dobrodošel tudi v športni redakciji. Kaj pa lahko ženska na komentatorskem mestu prispeva k programu, ekipi?
Dejan: Vsekakor boljše vzdušje, pa tudi novost za gledalce.
Goran: Zagotovo! Nekaj bo pripomoglo k tihožitju v redakciji. Če se bodo dekleta resnično izkazala, bo to velik prispevek za našo redakcijo.
Glas je brez dvoma bistven. Imate morda za dekleta še kakšen drug nasvet?
Dejan: Naj bodo kar se da sproščena. No, pa da me kar čim večkrat pocukajo za rokav, če česa ne bodo vedela. (smeh) Prepričan sem, da se bodo pri nas odlično počutile, zato naj se kar dobro potrudijo, da jim uspe. Na Sportklubu je zdaj ogromno mladih in lepih fantov, tako da niti ne dvomim, da se ne bi dobro počutile. Pri tem nisva mislila nase ... (smeh)
Kako pa moški dojemate vlogo žensk v športu? Se bojite konkurence?
Goran: Ne samo žensk, če si dober, ničesar ne dojemaš kot konkurenco. Pokrivamo široko paleto športov, zato je prostora dovolj za vse. Ne vidim razloga, da bi dekleta, no, sploh kogarkoli, dojemal kot konkurenco. Če o tem razmišljaš, pomeni, da o sebi gojiš dvome. Očitno nisi prepričan o svoji strokovnosti in delu ter se bojiš, da te kdo spodrine z mesta. Za zdaj mi to še ni šinilo skozi glavo.
Ženske drugače dojemamo šport kot moški, nekateri pa so celo mnenja, da nogometnim tekmam rade prisostvujemo zaradi postavnih nogometašev na zelenici.
Dejan: Morda se s tem resnično začne, vendar sčasoma šport enostavno začutite. Potem postanete še bolj pozorne na vsako malenkost. Mislim, da dosti enostavneje 'padete' v to kot pa mi, moški.
Goran: Mislim, da tega ne gre posploševati. Sto ljudi, sto čudi! Prav ta stereotip se začne na vizualni ravni, vendar mislim, da nima nikakršne povezave. Ženska je lahko prav tako navijaško razpoložena, izobražena in zagreta za šport. V tem ni razlike med spoloma. Mislim, da so določeni športi, ki so po osnovi bolj moški, če ne drugače, zaradi fizičnega kontakta, pa tudi športi, ki so bolj pisani na kožo ženskam kot moškim. Ženske so v komentatorstvu prisotne že zelo dolgo. Mislim pa, da je čas za komentatorko, ki bo morda izstopala tudi v kakšnem izmed športov, kot je nogomet.
Nogomet ni ravno tipično ženski šport, čeprav se tudi pri tem s pomočjo odličnih nogometašic mnenje spreminja.
Dejan: Spominjam se, da sva se udeležila finala Lige prvakinj v Getafeju. Navdušena sva bila nad nivojem nogometa.
Goran: Mislim, da ženske postajate iz dneva v dan boljše tudi v nogometu. Mislim, da je razlog v večji meri ta, da nogometa ne igrate niti približno tako dolgo kot moški. To je zgolj stvar evolucije. Vedno več je deklet tudi pri nas. Še sam se dobro spominjam, da mi je nekoč sodila ženska, čeprav sem že malce v letih. Vse mogoče funkcije ste že dosegle, komentatorke, ki bi se mi zapisala v spomin, pa v nogometu še ni bilo.
Kako pa mislite, da bi moško občinstvo sprejelo ženski glas, ki bi spremljal akcijo njihove priljubljene nogometne ekipe? Ne vem, kako bi se na to navadili.
Dejan: Mislim, da je prav zato čas, da se dekleta dokažejo.
Goran: Če ne zdaj, kdaj pa?! Mislim, da je obdobje kot nalašč za ženske tudi v nogometu. Morda bi nekateri potrebovali nekaj več časa, da bi se navadili na ženski glas v nogometu, bi pa zato imela tudi veliko prednost. Številni namreč čakajo, da se zgodi kaj takšnega. Prav zato bi bila deležna velike pozornosti. Poleg tega se mi zdi, da je danes resnično veliko nogometnih vsebin, ki kar kličejo po komentatorjih in komentatorkah.
Ko ste sami naredili prve komentatorske korake, je bilo torej drugače?
Goran: Včasih je bilo dosti težje priti zraven, medtem ko imaš danes vsak vikend krepko več kot 100 nogometnih tekem na malih ekranih. Danes je naloga komentatorja dosti lažja, saj so informacije dostopne prav vsem. Spominjam se enega izmed svojih dokaj zgodnjih prenosov, še pred časom interneta. Komentiral sem tekmo dveh meni povsem tujih afriških držav, imena igralcev sem slišal prvič. Nisem niti vedel, s kakšno postavo bodo igrali, na tistem malem monitorju pred mano pa se je podilo 22 temnopoltih nogometašev. To je bil velik projekt. (smeh)
Dejan: Danes imamo podatke na dosegu klika z miško. Vsi se lahko pripravite na tekmo tako kot komentator.
Prav zato se že vsak izmed gledalcev lahko počuti zmožnega komentiranja, vodenja žoge ali trenerskega mesta. Menite, da imamo ženske dovolj trdo kožo za kritike, ki te lahko na tem mestu doletijo?
Goran: Imate! Dostikrat še veliko bolj trdo kot moški.
Kako pa ste se sami spopadali s kritikami, glede na to, da danes na kavčih pred malimi ekrani sedijo sami strokovnjaki?
Dejan: Pa ne le to, vsak si že misli, da zmore komentirati tekmo. Vsem tem svetujem, da med domačimi štirimi stenami poskušajo vsaj pol minute komentirati tekmo. Ne bo jim lahko! Prepričan sem, da bi jim zmanjkalo besedila.
Goran: Tudi internet ima svoje slabe strani. Kritiki bodo vedno najglasnejši, tisti, ki so zadovoljni, se bodo le redko oglasili. Predvsem kakšni aktivisti, ki ne poznajo družabnega življenja in nimajo kaj dosti prijateljev ali pa tudi spolnih odnosov. Ti imajo veliko časa za plavanje po spletu, skrivanje pod psevdonimi in pljuvanje po ljudeh. Danes vsak lahko ustvari pravo malo 'pljuvaško' akcijo, ne da bi se izpostavil z imenom ali priimkom.
S konstruktivno kritiko pa je vendarle drugače?
Goran: Ta pa je vedno dobrodošla! Vse življenje se učimo in nihče ni nezmotljiv. Napake so del našega vsakdanjika, težava je, če tega ne sprejmemo. Moraš pa znati ločiti zrno od plevela, sicer pa lahko kritika veliko pripomore k tvojemu delu. Ko si mlajši, ti to bolj pride do živega, sčasoma pa se privadiš, da ne bereš več forumov. Boljše za moje zdravje in počutje. (smeh) Z leti pridobiš trdo kožo, to vendarle ni nekaj, s čimer se kar rodiš.
Dejan: Sam se s kritiko resnično nikoli nisem obremenjeval. Če se mi zdi predlog pameten, ga sprejmem, vendar verjamem tudi, da sem do sem prišel zgolj zaradi lastnega dela, ki je očitno daleč od slabega.
Goran: Saj veste, Slovenci smo morda malce bolj nagnjeni k tistemu pregovoru 'Naj sosedu krava pogine.' Nevoščljivost nam ni tuja. Srbi imajo tako dober pregovor, ki pravi, da naj se le piše o meni, četudi slabo. Zmerljivke in zlobne besede so plod nevoščljivosti, kadar si pač dober, je to povsem normalen pojav.
Dejan: Ponosna sva, da imam tako klub oboževalcev kot tudi skupino tistih, ki naju ne marajo.
Goran: Ravno to sem želel reči. Če imaš klub oboževalcev, si uspešen, če pa imaš še klub tistih, ki te sovražijo iz dna srca, pa veš, da ti je resnično uspelo. (smeh)
Se še spominjate, kaj vas je zvabilo v komentatorske vode?
Goran: Že moja pokojna mama je govorila, da sem bil prepričan, da bom postal komentator, dolga leta nazaj, dosti dalj, kot seže moj spomin. Bil sem star dve leti, ko sem želel postati nogometni komentator, in prav nikdar se ni zgodilo, da bi sanjal o katerem drugem poklicu. Naklonjen sem številnim medijem, od televizije do radia in tiska. Čeprav sem v mladosti plul po drugih vodah, na Radiu Celje sem tako tudi vodil glasbeno oddajo, pa sem se v hipu, ko se mi je ponudila priložnost, usmeril v komentatorstvo. Dejan je tako živel s športom že vse življenje. Kot otrok sem rad igral ročni nogomet, igralno površino sem naredil kar sam, potem pa pogosto zraven komentiral tekme.
Dejan, ki je osem let mlajši od mene, tako ni imel druge izbire, kot da se mi pridruži. Sprva mu nisem dovolil, da se vtika v moje komentiranje, potem pa sem mu le pustil do besede. V komentatorstvo sva vnesla svoj prepoznavni slog, ki ga v tistem času ni bilo, z leti pa so se tudi v tem poklicu stvari začele obračati. Tekme so se nekoč gledale na tujih televizijah, saj so ogledalci menili, da imajo tuji komentatorji v sebi dosti več življenja. Midva sva z njimi zrasla in tudi z njihovo pomočjo se je razvil najin prepoznavni slog, in ovrgla sva tabuje, kot je bil tisti, da se v slovenščini ne da dovolj široko izražati.
Sicer spremljata prenose drug drugega?
Dejan: Komentatorstvo je način življenja, ne le služba. Če je le čas, spremljava različne tekme, tudi drug drugega. Včasih si tako izmenjava tudi nekaj besed o komentiranju, zato je dobrodošlo, da včasih prisluhneš tudi ob kakšnem prenosu. Le tako lahko ugotoviš, kaj vse še lahko popraviš. Prav mi pride, da me tudi brat opomni na kakšno napako.
Dejan: Dobro se poznava, tako si morda lažje priznava napake, saj veva, da zamer ne bo.
Goran: Dobro veva, da to ostane med nama, kar je velika prednost.
Verjetno pa kdaj ob strastnem spremljanju nogometne tekme pride tudi do kakšnega prepira?
Dejan: No, če se skregava, se skregava zaradi nogometa. Ne toliko resničnega kot Fantasy Footballa, nogometne strateške igrice, ki le še spodbuja najino tekmovalnost. Oba želiva zmagati, zato se hitro vname prepir. Pa tudi najini prepiri ne temeljijo na kričanju in kletvicah, temveč bolj zafrkavanju. Gorana to resnično hrani, sam pa po duši nisem takšen, vendar sem se zavoljo zmage naučil tudi tega. Imam najboljšega učitelja na svetu.
So tudi vaša družinska kosila nogometno obarvana?
Goran: No, oba imava otroke, zato se naš svet na družinskih srečanjih vrti okrog njih. Moj starejši sin igra nogomet, vendar je trenutno v tistih letih, ko tega ne deli več z nami. Moje hčere pa nogomet ne zanima. Dejanovi otroci pa so tako ali tako premajhni.
Torej se ne zapodita na zelenico in iz čistega užitka nekajkrat streljata na gol?
Goran: Ah, kje, moja kolena so popolnoma uničena! Imel sem namreč devet operacij na enem in dve na drugem kolenu.
Dejan: Ne, skupaj nikoli niti nisva igrala nogometa.
Goran: Seveda sva, v medijski ligi. Danes ne igram več, poslovil pa sem se kot najboljši strelec. Od takrat pa le še pridno dobivam kilograme. (smeh)
Dejan: Sam še kdaj s prijatelji pobrcam žogo, drugače pa se po poškodbi raje posvečam tenisu.
Goran: Skupaj se vsako leto, že zadnjih 20, odpraviva na smučanje v Kitzbühel.
Besedilo: Nika Arsovski
Fotografije: Nina Krajnc
