Prekmurec Dejan Marič je eden najbolj zaželenih tetovatorjev pri nas. Je mojster realističnih portretov, ki na domačih in mednarodnih tatu konvencijah nagrade prejema kot za stavo.
Njegovi dih jemajoči tatuji govorijo sami zase, zato ne preseneča, da ima v letu 2018 le še nekaj prostih terminov za ustvarjanje tetovaž.
Story: Dejan, ne samo da s svojim delom navdušujete na domačih in evropskih tatu konvencijah, leta 2015 ste na The biggest tattoo show on Earth v Las Vegasu med več kot tri tisoč tatuji osvojili 1. mesto ...
Menim, da bi morala biti želja vsakega tatu artista, da se vsaj enkrat v karieri predstavi na največjih in najbolj prestižnih konvencijah. Moj cilj v Las Vegasu je bil predvsem videti pri delu najboljše tetovatorje v svetovnem merilu. In pa, seveda, pokazati svoje delo. Ko sem izvedel, da lahko tudi tekmujem, sem se prijavil. In če sem iskren, se takrat nisem prav dobro zavedal, kaj pomeni premagati več kot tri tisoč tatujev z vsega sveta, je pa bila nedvomno potrditev, da sem na pravi poti.
Story: Ste na pravi poti in še dobro, da vas pri 16 letih niso želeli tetovirati. Če bi vas, bi danes verjetno namesto o tatujih debatirala o statističnih izračunih, ekonomskih analizah (Dejan je po izobrazbi ekonomist, op. a.) ...
Zna biti. (smeh) Lahko bi rekel, da je razlog za mojo karierno pot razočaranje. Kot najstnika me je namreč oče peljal k tetovatorju, in čeprav sem bil z njim, me ni želel tetovirati. Po njegovih besedah sem bil premlad in želel imeti prevelik tatu. Spomnim se, da sem bil zelo jezen in razočaran. Na poti domov mi je oče rekel: "Dejan, kaj pa, če bi ti poskusil tetovirati?" Vse drugo je zgodovina. (smeh)
Story: Predvidevam, da vam je bilo risanje položeno v zibelko.
Rišem že od malih nog. V vrtcu sem risal predvsem konje; prvo, reciva bolj resno sliko pa sem narisal v 2. razredu osnovne šole. Oče je bil navdušen nad stripi, zato sem mu narisal Zagora in Chica (junaka iz stripa Zagora, op. a.). Vedno sem rad risal, nad čimer so bile verjetno najbolj navdušene učiteljice, saj so moja dela že v osnovni šoli redno pošiljale na razstave.
Story: Konje in stripovske junake so nadomestili drugi, bolj realistični motivi. Tetovatorske veščine številni najprej preizkusijo na bananah ali svinjskih kožah. Kako ste vi vadili?
Na prijateljih. (smeh) Nikoli na svinjskih kožah ali bananinih olupkih.
Story: In koliko prijateljev ste 'porisali', preden ste naredili svoj prvi profesionalni tatu?
Ogromno. Koliko se jih je zvrstilo na tetovatorskem stolu, če govoriva o številki, žal ne vem. Je pa eden od njih vztrajal leta in leta. (smeh) On je dobival nove tatuje, jaz pa sem nadgrajeval tetovatorsko znanje. (smeh)
Story: Profesionalno se s tetoviranjem ukvarjate od leta 2009, kajne?
Drži. Takrat sem tukaj v Lipi (vas v bližini Beltincev, op. a.) odprl tetovatorski studio in hobi je postal moj poklic. Strank je bilo vse več, hkrati pa sem se začel udeleževati tatu konvencij.
Story: Mimogrede – kaj je za vas smisel konvencij? To, da tekmujete ali da se predstavite širši množici?
V prvi vrsti je cilj, da pokažeš svoje znanje, če si za izdelek še nagrajen, pa toliko bolje.
Story: Tatuji z motivom ladijskega sidra, napisi JNA s tankom ali 'Slađana volim te' so že zdavnaj iz mode. Kaj so najpogostejši ali bolje rečeno najbolj zaželeni motivi tatujev v vašem salonu?
Stranke, ki se odločijo za tatu pri meni, večinoma spremljajo moje delo ali pa pred tem pogledajo vsaj fotografije mojih tatujev. Rdeča nit vseh pa je realizem.
Story: Ste umetnik z izoblikovanim stilom in pri realističnih tatujih nimate konkurence. Koliko časa ste doslej najdlje tetovirali v kosu?
V enem kosu 11 ur z nekaj kratkimi premori. Tatuje, ki mi vzamejo tja do pet ur naredim brez premorov. Ni mi težko sedeti toliko časa.
Story: Naredite čisto vsak tatu, ki si ga stranke zaželijo?
Ne. Veliko jih odklonim oziroma jih niti ne začnem delati, če stranka pride s fotografijo že narejenega tatuja in vztraja, da naredim 'copy paste'. Narejenih del namreč ne kopiram. Lahko naredim kaj podobnega, malenkost spremenjenega in seveda v svojem stilu.
Story: Vaše seanse v povprečju trajajo od tri do pet ur. Kaj običajno sledi, ko končate? Si odprete pivo, greste na nogomet?
Privoščim si kavo. Sem strasten kofetar in kava po službi je zame sprostitev. Včasih so bile še cigarete, a sem že tri leta in pol nekadilec.
Story: Koliko tatujev imate?
Ne vem. (smeh) Čakajte, da preštejem. En, dva, tri.
Story: Tetovatorsko iglo imate v roki vsak dan. Kdaj ste nazadnje v rokah držali harmoniko?
(Smeh). Uf, pred 10 leti. Ko sem se odločil, da življenje posvetim tetoviranju, sem opustil vse druge hobije. Danes živim svoje sanje in sem neizmerno hvaležen, da imam tako razumevajočo ženo in sina, ki me podpirata, mi stojita ob strani in imata razumevanje za moje nenehne odsotnosti zaradi tatu konvencij.
Andreja Korenčan
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del
