Športni komentator televizije Sportklub Dejan Obrez je v zadnjih letih nogometne kopačke zamenjal za teniški lopar in že nekaj let se z velikim veseljem podi po rdečem pesku.
S športom je povezan že od malih nog, tudi po zaslugi brata Gorana, sčasoma pa si je v športnih vodah ustvaril poklicno pot.
Z nogometnih zelenic ste pripluli v tenis. Kaj vas je privedlo do tega?
Uh, to je trenutno moja prva ljubezen, če izvzamemo ženo in otroke. Velikokrat ga igram, vendar pa nisem ravno najbolj nadarjen. A se trudim. Ker sem včasih igral nogomet, imam kar veliko kondicije za tek po igrišču. V nogometu sem bil vse prepogosto poškodovan, zato sem se raje lotil tenisa. Omogoča mi športno agilnost, pa vendar se vsaj deloma izognem poškodbam. Nekaj časa sem sicer treniral tudi košarko in rokomet, vendar sem to hitro opustil.
S kom pa se najraje pomerite v tenisu?
S komerkoli, ki ima čas zame. Ni veliko takšnih, saj je veliko prijateljev precej boljših in ne želijo igrati z menoj.
Vam je morda kdaj žal, da niste vztrajali v nogometu in si ustvarili nogometne kariere?
Ničesar ne obžalujem! Še dandanes sem vezan na ta šport, saj ga vsakotedensko spremljam iz komentatorske kabine. Nogomet je moja služba in v njej uživam.
Menite, da bi bili še vedno tako vpeti v nogometne vode, če ne bi bilo brata Gorana?
Seveda. Nogometno sceno sem namreč dobro poznal, saj sem dolgo igral nogomet. Morda je Goran koga spoznal na moj račun. Najbrž je res veliko pripomogel k temu, da sem postal komentator, vendar pa je bila moj vez z nogometom neizbežna.
Je imel pri tem prste vmes tudi oče?
Odraščala sva brez očeta, ki je preminil, ko sem imel šest let. On je morda za nogomet navdušil Gorana, name pa na žalost ni v tej meri vplival. Bil je sicer nogometni vratar, vendar sem bil sam takrat še premajhen. Očetu so diagnosticirali raka, v bolnišnico pa so ga odpeljali po nogometni tekmi, vse do takrat je bil zvest nogometni zelenici. Mislim, da sta za mojo nogometno strast kriva okolica in čas. Odraščal sem v blokovskem naselju in s prijatelji smo vsak dan po šoli igrali nogomet, saj smo na malih zaslonih pogosto opazovali in občudovali naše nogometne junake. Svojega življenja si vse od takrat ne predstavljam brez nogometa.
Kdo pa je vaš veliki vzornik?
Marco Van Basten, ki sem ga imel pred kratkim na superpokalu tudi možnost spoznati.
Ste imeli ob tem kaj treme?
Ah, ne. Po vseh teh letih izkušenj tega ni več oz. na to gledam povsem drugače. Tudi njim je veliko lažje, če se ne treseš od navdušenja, kadar se pogovarjaš z njimi. Midva z Goranom sva na ta način nekoč ujela Ria Ferdinanda. Ta je poskušal namreč zbežati pred novinarji in naletel na naju, ki sva v tistem trenutku ravno zbirala avtograme nogometašev za Goranovega sina. Videti sva bila kot tista lika iz A je to, kot Pat in Mat. Sprva je bil nejevoljen, ker sva ga ustavila. Potem smo se poskušali slikati, vendar ni šlo, vse dokler naju ni opozoril na pokrovček, ki je pokrival objektiv. Ko sva želela podpis, nisva imela niti svinčnika. Ta dva nista normalna, je bila zagotovo misel, ki mu je šinila v glavo. Na koncu pa se nama je tako nasmejal, da bi naju skorajda povabil na večerjo.
Nika Arsovski
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču