Dejan Pevčevič: Po rojstvu hčerke spremenil lestvico prioritet

Del njegovega vsakdana je tako postalo previjanje, pošteno pa se je spremenila tudi njegova lestvica prioritet.

Kako se počutite v vlogi novopečenega očeta?

Tako kot otrok, ki dobi novo igračo in je ves presrečen ter je ne izpusti iz rok, še zaspal bi z njo.

Ali se je vaše življenje s prihodom male princeske spremenilo?

Seveda se je, zaenkrat še ne drastično, je pa del odgovornosti, ki zahteva nekaj več pozornosti ter časa, in vse to je treba uskladiti, se nekoliko prilagoditi novi, stalni vlogi očetovstva, ampak vse to je pričakovano in mi je v veselje.

Kako pa ste se spremenili vi?

Verjetno je predvsem del mene, ki je čakal na poslanstvo starševstva, vzplamtel in ne gre več za to, ali se mi ljubi ali ne, ampak z veseljem naredim vse, kar je potrebno za skupno dobro, tako za hčerko kot njeno mami. Prioritete se takoj spremenijo in v tem smislu se je treba nekoliko žrtvovati, kar zdaj sprejemam kot dolžnost.

Kakšni občutki so vas prevzeli, ko ste Maui prvič držali v rokah?

Zanimivi, malo pred tem in nekoliko po tem sem bil čustveno zelo občutljiv in ganjen že ob misli na to, kaj se mi je zgodilo, in močno sem si želel, da bi bilo vse, kot mora biti, brez kakršnihkoli zapletov, in tako je tudi bilo. V trenutku, ko sva se z Maui prvič zagledala, pa mi je bilo nekako tako kot v trenutkih, ko je treba na hitro rešiti določeno situacijo življenjskega pomena, ko so močna čustva nekoliko potisnjena na stran, pride pa do najvišje stopnje pozornosti, pripravljenosti na akcijo oziroma reakcijo. Čas se je ustavil, vsa ta nakopičena energija pa se je prelevila v natančno, hitro skeniranje, opazovanje, nežno približevanje, skoraj živalsko ovohavanje in šele po kakih 10 minutah sem se zavedel, da se gledava, jaz čebljam, ona pozorno posluša znani glas in samo gleda, približno v smeri mojih ustnic. Nato je bila moja prva misel: "Maui, ali ne bi ti zdaj morala jokati?" Ona pa je gledala in malo pobrcala – kot takrat, ko sem jo nagovarjal, ko je bila še v trebuhu.

Ste ob prihodu nove družinske članice priredili zabavo?

Seveda, in to še kakšno, v najširšem krogu prijateljev, ki jih je prišlo kar precej. Vreme je bilo naklonjeno pikniku in bilo je kar zelo veselo.

Če se ne motim, ste imeli prste zraven tudi pri izbiri imena, kaj pa pri drugih stvareh? Ste skupaj s partnerico odšli po nakupih in izbrali voziček?

Ja, seveda, gre za soodločanje o vsem. Saj veste: vsi drugačni, vsi enakopravni! Morda je najbolj zanimivo, da je po tehnični plati voziček izbrala ona, barvo pa jaz. Sicer je običajno ravno nasprotno.

Kako sicer pomagate partnerici ob skrbi za dojenčico?

Gre za celo paleto stvari, ki se ponujajo, če jih le želiš videti. Od previjanja do opravljanja gospodinjskih del, gnezdenja, malih pozornosti in lepih besed, saj je čustvena opora ključna, pa še pomoč pri njenih poslovnih in zasebnih opravilih ipd. Poleg tega jo skupaj kopava, skupaj pričakava patronažno sestro, se s hčerkico crkljava, kolikor je pač budna, pa sprehodi od večerje do sladice, hitre masažice, malo romantike. Skratka, na vseh ravneh se ponujajo možnosti za izkazovanje očetovstva in poglabljanje partnerskega odnosa.

Kateri nasvet, ki ste ga dobili pred rojstvom, vam je že prišel prav? Katerega si boste najbolj zapomnili?

Eden od bolj uporabnih nasvetov mi je 'padel v ušesa' pred rojstvom in drugi po njem. Prvega mi je razodel prijatelj s tremi otroki, ki poudarja, da karkoli bova načrtovala, bo otrok splaniral po svoje, in je zato dobro, da imaš vedno plan b. Drugega mi je šepnila prijateljica, ki pravi, da ne verjemi svoji ženski, ko te v želji po tem, da bi bila popolna mama, prepričuje, da vse zmore sama in da ni utrujena, kajti prej ali slej bo nujno potrebovala še najmanj eno pridno roko.

Koliko knjig o dojenčkih vam je uspelo prebrati? Se zanašate nanje?

Maui je s svojim rojstvom nekoliko prehitela ves svet in tudi naju, tako da me je ujela na eni nogi. Ko sem se še intenzivno ukvarjal z drugimi zadevami in je bila knjiga v načrtu za na morje, ki ga za nas tokrat ni bilo, saj sta bili ta čas že v porodnišnici. Sem pa prizadevno opravil starševsko šolo, kar za začetno razumevanje verjetno zadostuje, pa vseeno mi knjigi Od rojstva do šole in Naš otrok – prvo leto ne uideta, ob postelji imam tudi že knjigo Rezervirano za očke, skupaj pa sva prebrala Vse o nosečnosti in porodu.

Imate določene predstave o tem, kako bi jo radi vzgajali?

Seveda imam, saj to nekako raste s človekom. Ko sem bil sam otrok, sem imel določene predstave o tem, v najstniških letih druge, danes spet tretje, pač primerne dosedanjim življenjskim izkušnjam.

Ste s prihodom malčice postali bolj zaščitniški?

Seveda, to se mi zdi povsem običajno, saj se tako obnašamo do vseh ljudi ali stvari, ki nam veliko pomenijo. Še zlasti pa do najbolj ranljivih, ki se sami težko zaščitijo.

Kaj pa pozneje, ko bodo na vaša vrata potrkali snubci? Se že danes zabavate ob misli na to?

Dvomim, da bodo snubci trkali na vrata, verjetno se bo snubljenje še bolj intenzivno preselilo v intimne sfere svetovnega spleta, in ko bom presenečen srečal ljubimca na drugi strani kljuke, bo zabava že v polnem zamahu in jaz zgolj še oddaljen, neopazen opazovalec.

Nika Arsovski

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord