Dejan Turk, predsednik uprave Si.Mobila, se je oktobra kot član Gospodarskega odbora UNICEF-a Slovenija s preostalimi gospodarstveniki in ambasadorko Mileno Zupančič odpravil na t. i. ‘field trip’ v središče Afrike.
V Ruandi, ki je po velikosti podobna Sloveniji, vendar tam živi kar 10 milijonov prebivalcev, je leta 1994 v genocidu umrlo več kot milijon ljudi, posledice pa so vidne še danes. Dejan pred potovanjem v Ruando še ni bil v Afriki, predvsem nikoli v tako revni državi, tako da se je tja odpravil z zelo mešanimi občutki. Kljub temu je Ruanda zanj prečudovita država, saj si ljudje Afriko velikokrat predstavljajo kot opustošeno deželo, polno puščav, vendar je tam popolnoma drugače.
“Ruando bi lahko opisal kot mešanico med Tibetom in vietnamsko džunglo, je polna hribov in zelenja,” o svojih vtisih razlaga simpatični direktor. Vsak dan jih je spremljala kopica otrok, ki so bili presrečni, če so jim podarili kakšno igračo, bombon ali svinčnik. “Najbolj me je presenetilo, da je nekdo nad tako malenkostjo tako navdušen in mu z malo gesto polepšaš dan,” razlaga Dejan, ki je pred potovanjem prebral nekaj knjig in pogledal nekaj filmov, med njimi tudi Hotel Ruanda, da se je seznanil s krutimi razmerami, ki vladajo v odročni državi.
V tednu dni so obiskali odročne kraje Ruande na meji s Kongom, ravno takrat, ko so se pričeli vojaški spopadi, zaradi varnosti pa so morali zamenjati tudi hotel. Program pomoči je vseboval gradnjo majhnih hiš iz blata za otroke, ki so zaradi aidsa izgubili starše, najstarejši izmed njih pa je postal glava družine. Dobil je kozo in del zemlje, tako da bo lahko bratom in sestram omogočil preživetje na dolgi rok.
“Izjemno se mi zdi prav to, da smo jim omogočili samostojnejše življenje,” ponosno pove mladi očka dveletne hčerke, zaradi katere ga je to potovanje še bolj zaznamovalo, saj je spoznal otroke, ki so zaradi smrtonosnega virusa postali sirote.
Napisala Anja Kontrec
Fotografije osebni arhiv
Novo na Metroplay: "Dezinformacije so povsod" | N1 podkast s Suzano Lovec