Dejan Vunjak je spregovoril o očetovi zapuščini.
Novo mesto bo 29. maja znova zaživelo v znamenju ene najbolj priljubljenih zabav pri nas – Roštiljade pr’ Dolenj’cu, kjer letos ne bo manjkalo niti znanih glasbenih imen. Med nastopajočimi bo tudi Dejan Vunjak, s katerim smo pred dogodkom poklepetali o njegovi glasbeni poti, vplivu družinske zapuščine in pričakovanjih pred prihajajočim nastopom.
Odraščal si ob glasbi svojega očeta. Kdaj si prvič začutil, da želiš tudi sam stopiti na to pot?
Pri 6 letih so me na mojo željo starši vpisali v glasbeno šolo smer tolkala, pri 8 letih pa še kitaro. Ko sem bil star 12 let, sem že govoril, da se bom vpisal na srednjo glasbeno in nato akademijo - smer tolkala.
Tako da sem vedel že od majhnega, da bom glasbenik, vendar ne kot pevec, ampak kot bobnar.
View this post on Instagram
Kako danes gledaš na glasbeno zapuščino svojega očeta? Jo dojemaš kot odgovornost, navdih ali oboje?
Vse. Imam veliko mero spoštovanja do očetove glasbe, saj vedno znova dokazuje, da je res nekaj posebnega in da je to že veja tradicionalne slovenske glasbe. Brendijeva glasba letos praznuje 40 let in moč te glasbe je, da jo poslušajo vse generacije. Od otrok, mladostnikov, odraslih in starostnikov. Zato mi je pomembno in v veselje, da mi ljudje dovoljujejo da jo negujem in ohranjam z njihovo pomočjo.
Ime ansambla “Brendijeve barabe” je zelo simbolično. Kaj ti osebno pomeni, ko stopiš na oder pod tem imenom?
Ime Brendijeve barabe je zato, ker je že oče imel skupino, katera se je imenovala Barabe. Meni je bilo to zelo všeč, in ker smo nekateri današnji člani bili tudi člani očetovega benda, smo dodali Brendijeve barabe.
Zelo rad stopim na oder z ljudmi, ki imajo enako radi Brendijevo glasbo, in ko vsak doda košček svoje energije na odru, zato da se ustvari pozitivna energija, s katero nato zabavamo ljudi.
Se ti kdaj zgodi, da na odru začutiš posebno povezavo z očetom. Mogoče skozi določeno pesem ali trenutek?
To ne bi rekel, saj sem z glavo takrat med ljudmi in se bolj povežem z njimi. Mi je pa zelo lepo, ko vidim množico ljudi, ki na ves glas prepeva te pesmi in si velikokrat rečem: "Svaka čast, ata, bil si genij." (Nasmeh)
Kako kot glasbenik gradiš svojo lastno identiteto, hkrati pa ohranjaš spoštovanje do očetovega dela?
Tako, da se zavedam, da je Brendi bil samo eden in, da se ne silim biti on, ker to tudi ni mogoče. Ampak sem Dejan, ki ima svoj karakter, svojo osebnost in z njo stopim na oder in prepevam svoje ter njegove pesmi na moj način, kot ga jaz začutim. Bistvo je vedno samo to, da se pesmi prepevajo in da pesmi ostajajo med množico. In to je več kot dovolj.
View this post on Instagram
Koliko tvojega osebnega življenja in izkušenj se prelije v tvoje nastope ali interpretacijo pesmi?
Vedno več. Začel sem peti, ko sem bil star 18 let. Takrat ne moreš ravno govoriti o pretiranih življenjskih izkušnjah. Sedaj sem 33 let, večkrat sem obkrožil celo Slovenijo in doživel veliko več in tako je dojemanje nastopanja, glasbe in prepevanja seveda tudi drugačno, saj kakšne pesmi bolj "razumeš". (Nasmeh)
Če bi imel danes možnost očetu povedati eno stvar – kot sin in kot glasbenik – kaj bi mu rekel?
Kot sin in kot glasbenik bi mu izkazal iz oči veliko zahvalo in spoštovanje do vsega, kar je naredil kot glasbenik za ljudi in kot oče na področju vzgoje do naju s Tino (op.a., Dejanova sestra).
