Dejan Vunjak: Primerjave z očetom so mi v ponos

Dejan Vunjak: Primerjave z očetom so mi v ponos (foto: Sašo Radej) Sašo Radej
Vir: Lady
19. 10. 2016

Dejan Vunjak je dokaj novo ime na glasbeni sceni, a je vpet v glasbo že od otroških let. Je namreč sin Branka Vunjaka - Brendija, nepozabne ikone slovenske zabavne glasbe in avtorja neštetih uspešnic. Danes, pet let po Brendijevi smrti, po njegovih glasbenih stopinjah predano stopa Dejan, ki tako prenaša naprej očetovo glasbeno izročilo in je med poslušalci, tako mlajšimi kot starejšimi, še posebej priljubljen prav zaradi enakih lastnosti, kot jih je imel pokojni Brendi: je vedno nasmejan, prijazen, dobrodušen in zna zabavati ljudi.

Z Dejanom sva se dobila zjutraj na kavi, prišel je dobre volje, a neprespan, saj je imel koncert vse do štirih zjutraj. Dejan je eden izmed bolj zaposlenih izvajalcev zabavne glasbe pri nas, saj igra vsak vikend z bendom Brendijeve barabe.

"Res je, tudi za naslednje leto imamo rezervirane že vse vikende, smo praktično razprodani." Igra tako svojo avtorsko kot tudi Brendijevo, torej očetovo glasbo. "Pet let je, odkar je ata umrl, in že pet let ljudje hrepenijo po njegovi glasbi. Občutek imam, da je vedno večja želja po njegovi glasbi – ne vem, ali gre za nostalgijo ali gre za to, da je bolj malo glasbenikov, ki igrajo zabavno, veseljaško glasbo. Smo eni izmed redkih, ki igramo svojo glasbo, od tega večino igramo tudi atejevo glasbo, ki jo je ustvarjal v času skupin Don Juan, Korado Brendi, pa seveda kot Brendi. Tudi glasbo, ki jo je naredil za druge izvajalce." Dejan je zelo uspešen. "Takega uspeha nisem pričakoval. Ko smo začeli, me je bilo strah, kako me bodo ljudje sprejeli. Lahko bi se jim zdelo, da želim nekaj atejeve slave, vendar ni tako. Je pravzaprav ravno nasprotno. Zelo so veseli, da atejeva glasba še vedno živi," pravi Dejan.

Glasba od otroštva

Dejan študira tolkala, začel je že pri šestih letih.

"Bobni so me strašno privlačili. Ata je bil kitarist in mislil sem, da bova tako igrala skupaj v bendu, on na kitaro, jaz na bobne."

Tudi Dejan sicer igra še kitaro, pa klavir. Pravi, da bi se rad naučil igrati še harmoniko.

"Že od majhnega sem vpet v glasbo. Že kot otrok sem pel z atom, hodil sem z njim na nastope. Na koncu sem že začel pomagati kot tehnična ekipa in z njim sem igral bobne. On je bil kitarist, samouk. To eno leto, ko sem igral z njim, sem se naučil največ, kako delati repertoar, kako se obnašati z ostalimi člani benda, kako organizirati koncert. Sicer pa sem z njim pel na odru že kot šestletnik. Sem pa pristaš žive glasbe in najraje nastopam v živo, ne maram matric. Igram z Brendijevi barabami, atetovim bendom, všeč mi je, da imam za sabo bend. Igral sem tudi pri skupini Atomik Harmonik, po nasvetu Janija Pavca pa sem šel na svoje. Eno pesem sem posnel tudi z Domnom Kumrom." Dejan piše in igra tudi svojo avtorsko glasbo, ki je zelo dobro sprejeta, njegove pesmi imajo tudi več kot milijon ogledov na svetovnem spletu. Očeta seveda pogreša, saj bi ga ravno zdaj najbolj potreboval, da bi mu svetoval glede glasbene kariere, glede punc in življenja na splošno.

"Še zdaj se večkrat ozrem nazaj, ko sem na odru. Zdi se mi, da bi jaz moral stati zadaj in igrati bobne, ata pa bi bil spredaj in pel. Tako sem moral že zelo mlad nekako zasesti mesto pevca, a se mi včasih še vedno zdi, da je to še vedno njegovo mesto," zamišljeno pravi Dejan.

Primerjave z očetom

Priznati moram, da je Dejan zelo podoben svojemu očetu. Ne le po videzu – izgleda tako kot oče, tudi po glasu in prijaznosti ter ljudskosti. Zato ni čudno, da ga ljudje stalno primerjajo z Brendijem. "Ne moti me, da me primerjajo z očetom. Nisem zamerljiv in tekmovalen, sem enostavno vesel, da me primerjajo z njim. Če bom naredil vsaj 10 odstotkov tega, kar je naredil on, bo veliko. Ravno zadnjič sem gledal, da ima ata na Sazasu prijavljenih 700 pesmi, saj je pisal tudi za druge. On je naredil Don Juane, Korado Brendi, Hajdi, prvo otroško zvezdo, pisal je za Heleno Blagne, Natalijo Verboten, Ptujskih pet, Pop Designe ... In ravno zadnjič sem izvedel, da je Vili Resnik začel peti posredno zaradi očeta. Bil je zelo dejaven. Nočem tekmovati z njim, mi je pa v veselje, da me imajo za njegovega naslednika. Mnogi mi rečejo, da sem mu podoben in da imam podoben vokal. Zatajiti me res ne bi mogel," se smeji Dejan.

Anekdota z morskih počitnic

Del spomina na očeta so tudi poletne počitnice, s katerih se je Dejan ravno vrnil. Že 12 let hodi na Krk, kjer sta njegova starša kupila hišo. "V Punatu na Krku imamo apartmaje in tja hodimo že 12 let. Hodim pa tudi v Bovec. Na Krku sta se ata in mama sprehajala in se odločila za nakup hiše, en apartma imamo zase, tri pa oddajamo. Letos sem bil na morju le štiri dni, saj sem tako zaposlen. Imeli smo 14 dni dopusta, pa še to mi je bilo preveč." Seveda je Krk poln spominov. "Najbolj se spominjam, ko sva bila z očetom na morju, imel sem kakšnih 14 let. Malo sem se zaljubil, bila je poletna ljubezen. Pred tem, ko sem peljal punco ven, mi je ata rekel: 'Veš, pravi moški nikoli ne pove.' Potem, ko sem prišel nazaj, me je čakal in me vprašal, kako je bilo. Odgovoril sem, pravi moški nikoli ne pove. Smejal se je in mi rekel, da mu je že žal, da mi je povedal to moško skrivnost." Tam pa Dejan tudi obuja spomine iz otroštva, ko je še užival v očetovi družbi. "Na morju sva se veliko vozila s čolnom, imeli smo en tak majhen čoln. Najbolj pa sem užival, ko sem šel ven z njegovimi kolegi, ko so pekli ribe, jaz pa sem prisluškoval njihovim odraslim pogovorom. Sicer je bil ata bolj malo na morju, saj je poleti veliko delal in igral. Zdaj, ko pridem tja, se spomnim na njega in pogrešam pogovore z njim. Zelo uživam v besednih dvobojih, tako da če pomislim, mi je bilo najlepše to, ko sva se vozila z avtom na morje in sva se tisti dve uri in pol pogovarjala v avtu. Zdaj, ko sva v istem poslu, zdaj bi ga res potreboval za pogovor in kakšen nasvet. No, čeprav če pomislim, če bi ata bil še živ, bi jaz najbrž še vedno igral bobne."

Dan pred petimi leti

Brendi je nenadoma preminil na odru v starosti 49 let. Zgrudil se je po koncertu v Lipici, odpovedalo mu je srce. Dejan se tistega dne spominja.

"Vsi smo bili pretreseni. Vendar moram povedati, da nas je ata nekako pripravljal na to. Večkrat je namreč zaspal za volanom, ker je bil stalno na poti, in je vedel, da se lahko vedno kaj zgodi. Večkrat mi je rekel: če se mi kaj zgodi, ne bodite žalostni. Jaz sem naredil v življenju več, kot sem pričakoval, in sem zadovoljen. Takrat morate enostavno iti naprej. In tako sem potem nekako nagonsko prevzel založbo Mandarina in začel delati, nadaljevati njegovo glasbo. Imam srečo, da lahko igram njegovo glasbo."

Sestra Tina je bila po Dejanovih besedah ob smrti očeta zelo pretresena in kar nekaj časa ni mogla poslušati njegove glasbe. Zdaj, ko ima sestra svojo družino in Dejan veliko nastopa, pa se zgodi, da tudi za praznike niso skupaj. In to je za mamo seveda najhuje. Dejan sicer živi doma. "Živim doma, a ločeno. V spodnjem nadstropju imam svoj studio in stanovanje. Sem pa zelo malo doma. Mama živi v zgornjem nadstropju. Stalno sem na faksu, veliko nastopam in igram. Urejam vse za založbo, rad bi imel svojo glasbeno šolo in delam tudi za to. Rad bi naredil poletni kamp slovenske glasbe," pravi ambiciozen Dejan. Sicer pa je družina še vedno zelo povezana:

"Jaz sem po atejevi smrti s svakom prevzel založbo Mandarina, mama ima čez papirologijo, čeprav je že upokojena. Smo kot neko družinsko podjetje, kar je po eni strani lepo, po drugi pa ne, saj moraš biti vedno na dosegu roke," pogovor zaključi Dejan. Narahlo zapoje znano Brendijevo pesem Kakšna bo ta nora noč in vidim, da Brendijeva glasba in njegov duh živita še naprej.

Tekst: Eva Jandl

Priporočamo