Uspehe in športne zmage boksarskega šampiona Dejana Zavca je spremljala vsa Slovenija. Postal je ljubljenec občinstva, ki ni zamudilo nobene tekme. A po zadnji, ki se je odvijala novembra lani v Ameriki, je Dejan začutil, da je prišel čas slovesa. Danes upokojeni boksar uživa v svojih novih poslanstvih, ki so vezana predvsem na nove izzive.
Dejana so na njegovi zaključni poti tako v Ljubljani kot v Mariboru pospremili številni navijači. S svojimi zmagami in športnimi uspehi je zagotovo postavil nov mejnik v zgodovini slovenskega boksa. Sploh zadnje tekme simpatičnega Štajerca, ki je vedno dobro razpoložen, so držale na trnih vse njegove navijače.
Dejan nam je zaupal, kateri so bili najtežji boji in kako se je spopadal z zadnjimi trenutki športne kariere. Prav lani je boksal enega najtežjih dvobojev v karieri, kjer je postal svetovni prvak v supervelterski kategoriji po verziji WBF. Tekmec Sasho Yengoyan se ni predal vse do 12. runde, medtem ko je naš as utrpel kar močne poškodbe. "Tekma je bila odlična, že na začetku se je začela drama. Predvsem ob zavedanju, da lahko daš bistveno več, ampak ne smeš, ne moreš, ker je bila ta poškodba tako tvegana, da bi ob vsakem dodatnem udarcu lahko pomenila konec boja. Zdravnik bi lahko dvoboj prepovedal – prekinil," se spominja Dejan. "Imeli smo kar nekaj težav, ampak hvala bogu, da je bilo tako, kot je bilo. Lahko rečem, da je bilo vse pod kontrolo in nekoliko lažje tudi zaradi tega, ker smo bili na domačem terenu in smo lahko zdravnika in preostalo osebje kontrolirali, da niso prekinili tekme." Prav sodniki in zdravniki so tisti, ki so ključni, če pride do poškodb, saj lahko prekinejo tekme s takšnim zapletom. "Ko sodnik presodi, da obstaja potencialna nevarnost večje poškodbe, mora prekiniti tekmo. Odgovoren je tudi zdravnik. Zdravniki zaščitijo sebe in boksarja, ampak mi smo tekmo s Sasho pripeljali do konca," se še spominja Dejan.
AMERIKA
Velika želja vsakega evropskega profesionalnega boksarja je, da se pomeri tudi v boksu čez lužo. Dejan je svojo srečo poskušal leta 2011, a se je bitka končala zaradi prekinitve po peti rundi, v kateri mu je nasproti stal tekmec Andre Berto. Dve leti pozneje pa je boksal z njegovim rojakom Keithom Thrumanom.
"Prva tekma mi je pustila neki grenak priokus, ker se je borba začela preobračati. Vedno sem bil na fizičnem, psihičnem maksimumu. Že zaradi tega sem si obetal veliko več. Vsi so me opozarjali, da je Berto izrazit boksar in tu res nimam česa izpodbijati. Dokazal je, da je izjemen, da je v samem vrhu. In da lahko vsakdo izgubi, je popolnoma jasno. Vsaj meni. To, da se je zgodil kat v peti rundi, je posledica dvoboja. Vem pa, da bi lahko bil ta dvoboj popolnoma drugačen. Sam pravim (pa ne, da se precenjujem s tem), ampak priznavam samo dva poraza: Keitha in Laro. Se pravi Keith je bil borec, kjer smo popolnoma zgrešili celotno strategijo, pa je morda to že bil tisti konec oz. je bil v tistem trenutku konec ideala moje fizične in biološke pripravljenosti. Jaz namreč s 37 leti on z 21 ... Zdaj mi je vse jasno. Zadeve se tukaj zelo poklopijo. Ne vedno, ampak v večini. Čisto iskreno? Keith je bil prvi, ki me je popolnoma upravičeno premagal in pri njem sem dobil občutek, da se je treba zamisliti, če sploh še nadaljevati kariero. Potem sem našel razloge, da smo šli naprej, in še enkrat bi naredil popolnoma isto. Nato se mi je zgodilo nekaj podobnega. Z Laro. Verjetno ne potrebujem bolj trdnega dokaza, da to, o čemer sem začel dvomiti, premišljevati – drži."
ZADNJA BITKA
Tretja tekma v Ameriki je tako potekala 25. novembra v Hialeahu na Floridi, kjer se je pomeril s sedem let mlajšim Kubancem Erislandyjem Laro. Odločilna tekma, po kateri je Dejan oznanil čas slovesa. Boksar Lara izhaja iz kubanske boksarske šole, ki velja za eno najboljših na svetu. In zagotovo je bil nasprotnik, vreden vsega spoštovanja.
"Lara je zame eden najboljših boksarjev in če bi na začetku svoje kariere začel z dobrim menedžerjem, ne bi imel poraza. Pa ne zato, da bi menedžer zmagal, (smeh) ampak ker je izjemen boksar. Če vzamemo to, da je boksal proti trenutno najbolj znanemu boksarju Alvarezu. Včasih ni vse tako, kot bi morali biti, pa kljub vsemu ga Alberez ni premagal – vsaj po mojem mnenju. Pravzaprav niti naboksal ni. Pa kljub vsemu je Lara izgubil dvoboj, če me razumete. (smeh) Zame je Lara tehnično šolsko najvišje postavljen na vseh lestvicah in na vseh nivojih samega boksa. Izkušnje so na njegovi strani," o svojem tekmecu pripoveduje Dejan. "Mislim tudi, da bo še nekajkrat ubranil oba naslova in še dodal kakšnega. Zdi se mi namreč, da je Amerika željna takšnih zmag, takšnih borcev ... On je pravi naslov za to, da bo združil več verzij skupaj." Včasih se tudi v športu kakšne stvari postavijo tako, da bi človek lahko rekel, da so dvoboji znani že vnaprej. "Mogoče edino, kadar so tekmeci toliko boljši od drugega. Ko v bistvu v teoriji dajemo nekoga v ospredje. In vedno je nekdo – posameznik, ki je toliko boljši, da se ve, da bo premagal nasprotnika. Najmanj prijetna in najmanj pozitivna zveneča sfera so sodniki in lobiji. Ti velikokrat obsodijo, dosodijo po svoje. Predvsem se to dogaja, ko so v ozadju veliki lobiji. To se je dogajalo in se tudi bo. Vsepovsod."
Tekma z Laro se je končala v tretji rundi. Dejan je imel težave z desno ramo, bolečine ... Zaradi nevihte se je spremenil urnik dvobojev ... Sledil je zahrbten udarec v zatilje. Pa kljub vsemu jo je Dejan spremljal pozitivno. "Takšnega razpleta ne bi pripisoval spletu okoliščin. Oba z Laro sva imela enake okoliščine, enake pogoje. Oba sva bila v tem ringu in ja, dogajajo se presenečenja in prav ta delajo razliko med uspešnimi in manj uspešnimi. Nekdo pač preživi sklop teh nesrečnih naključij, nekdo ne. Jaz mislim, ne glede na vse skupaj, brez izgovorov in napihovanja, da ne bi bilo nič drugače. Mogoče smo s časoma z leti postali v Sloveniji zelo samozavesti, zahtevni in pozabljamo na to, da svet drvi naprej. In če si enkrat najboljši, ne moreš bit vedno najboljši."
NOVI IZZIVI
Dejanov idealni zaključek kariere bi bil takšen, da bi iz Amerike prinesel zmago, ki bi jo ubranil še na domačih tleh. Ampak usoda je želela drugače.
"Športniki začutijo, kdaj je ta čas, in jaz sem začutil po dvoboju z Laro. In zaradi tega sem se tako odločil," je priznal. Trenutno sicer ne obstaja možnosti, da bi si premislil, saj so tudi že leta tista, ki mu v tovrstni športni karieri ne bodo več dolgo dovoljevala vrhunske pripravljenosti. "V našem športu vrnitve ni. Tako bom rekel, mislim, da ni mogoče se vrniti. Sicer je odvisno, koliko si star, kako živiš in kako treniraš. Ampak sam mislim, da ni mogoče, da bi se vrnil enako dober kot takrat, ko si zgodbo končal. Sploh pa, starejši si, težje je." Zdaj si bo Dejan končno vzel nekaj časa in se posvetil svoji družini in nadaljevanju športne kariere, ki bo nekoliko bolj v trenerskih vodah.
"Postal bom jaz jaz. Nimam razloga, da bi kar koli drugega počel. Ostal bom v športu. Kar pa se bo dogajalo iz dneva v dan, pa ne vem. Sproti bom spremljal in sprejemal nove izzive, podvige in podobno."
■ MIMA
