Naš boksarski as Dejan Zavec bo 11. aprila v mariborski dvorani Tabor izzival aktualnega svetovnega prvaka v supervelterski kategoriji po verziji WBF Sasho Yengoyana. Na domačem terenu bo zagotovo imel veliko podporo, kar se je že nekajkrat izkazalo za dobro. Se pa zaveda, da je tekmec, ki stopa z njim v ring, vsekakor vreden spoštovanja.
Story: Pred vrati je boksarski dvoboj s Sasho Yengoyanom, ki ga sicer imenujejo Zver z vzhoda. Kako potekajo priprave?
Glede priprav ni pravzaprav nič novega, mogoče smo jih malo prilagodili na čas, v katerem smo, in na izkušnje, ki smo jih pridobili. Vse poteka v normalno utečenih tirih in za nekatere stvari bi lahko celo rekel, da so lažje kot v preteklosti. Ni pa nekih novosti, za katere bi rekli, da so nam spremenile potek treningov in vzporedno pomen dvoboja, ki je pred vrati. Vse ostaja neka rutina, ki pa ji dajemo seveda velik pomen.
Story: Borili se boste za naziv svetovnega prvaka v supervelterski kategoriji (do 69,85 kg) po verziji WBF. Tekma bo na domačem terenu v dvorani Tabor. Čeprav ste vajeni domačih tekem, je kaj napetosti?
Zagotovo! Ta je vedno. Nastopati v domačem kraju, pred domačo publiko je vedno pozitivno. Ima pa tudi negativne plati - če se zavedaš, da tekmuješ dobesedno pod nekim drobnogledom in imaš v podzavesti to, da je treba dati še več, kot bi dal nekje v tujini. Že zaradi pričakovanja javnosti, kot tudi zaradi tistih, ki pridejo na dvoboj zaradi tebe (nekaj tudi zaradi nasprotnika). Občinstvo pričakuje, da bo videlo več, kot pričakuje, in tukaj je tisti majhen pritisk, ki se ga zavedamo vsi vpleteni. Po drugi strani, ne glede na to, kdo je tvoj nasprotnik, moraš dati več, kot če bi nastopal v tujini.
Story: Kje raje tekmujete? Doma ali v tujini?
Z vidika, ko prihaja do kriz, menjavanj razpoloženj, tudi energije, je zagotovo bolje imeti tekmo doma. Doma je lažje, domače, ljudje dihajo s tabo, in to ti daje dodatne moči. Je pa tudi veliko stvari, ki so ti lahko breme. Ampak vedno si govorim, da je to glede na šport, ki ga živim, nekaj normalnega, in športniki moramo biti tudi tega vajeni. Vedno sta dve plati medalje in vzeti moraš tisto, ki ti ustreza. Seveda je prisotna tudi tista malo manj prijetna stvar, ampak to je del življenja.
Story: Zakaj ste se odločili za najmočnejšega ponujenega nasprotnika?
Sam glede na svoja leta in vse, kar se mi je že dogajalo v karieri, nimam namena zavajati nobenega privrženca, simpatizerja boksa. Mislim, da si moji navijači zaslužijo najboljše. In ker tako mislim, upam, da sem to tudi dokazal. Imel sem kar nekaj ponujenih dvobojev, ki bi lahko potekali v Ameriki, Angliji, a se nisem za to odločil, saj so terminsko sovpadali s koncem meseca. Gnalo me je to, da moram srečo nekoliko izzivati, in če želiš nekaj doseči, moraš nekaj dati. Yengoyan je bil prost, in glede na to, da je visoko na lestvici, je bil enostavno pravi. Večina že ima razporejene kraje in termine, s kom se bodo srečali, in tako je tudi precej težje priti zraven. Tukaj se nasmehneta sreča in splet okoliščin, tako da sem vesel, da se bo zgodil ta dvoboj. To me dela živega in aktivnega. To je to, kar počnem vse življenje, in zdaj so sanje znova dovoljene!
Story: Trenutno ste evropski prvak po verziji WBO. Kaj pomeni potem znova zmaga proti belgijskemu boksarju?
Rekel bom, da bi bila zmaga izvrstno izhodišče, da smo znova korak bližje usojeni (čeprav kdo misli, da mi ni usojena) Ameriki. Naj povem, da sem imel kar nekaj možnosti ter ponujenih dvobojev, in jasen pričakovan korak je bil, da bom po tem osvojenem naslovu naredil ta korak. Bi lahko boksal, ampak ta zmaga, ki bo prišla, mi to omogoča. Če bi bil prej na lestvici od 1 do 30, zdaj odloča uvrstitev od 1 do 10. Torej najvišja možna pozicija za izzivalca. Razlika je tudi v tem, da mi zmaga prinaša višji nivo in bolj jasno opozorim nase.
Story: Zakaj je ta Amerika tako opevana?
Nekako vse, kar je odmevnega in glamuroznega, poteka oz. se zgodi v Ameriki. Morda smo celo nekoliko preveč obremenjeni s to Ameriko. (smeh) Vsi govorimo o njej, ker je nekaj nepoznanega, nekaj novega, nekaj eksotičnega, po drugi strani pa se je vse razvite boksarske države izogibajo. Sam si ne bom očital, da sem dvakrat poskušal svojo srečo in dvakrat izgubil. Pa še tretjič bi! Tudi z vidika športne kariere in doseganje osebnega maksimuma je v tej zastavljeni smeri.
Story: Vaš tekmec je celo 11 cm višji od vas. Je to kakšna prednost? Kakšno taktiko za zmago boste ubrali?
Zelo težko je govoriti o tem, preden se srečava. Toliko nekih ključev je v dvoboju in morda se v ringu sploh ne bo videlo, da je toliko večji. Morda bo to zame slabost, morda bom jaz njemu ovira ... Toliko je stvari, ki so lahko ključne. Po neki teoriji je prednost pri njem že recimo v razponu njegovih rok, pomembno je tudi, kako je fizično in motorično pripravljen ter sposoben. Kako bo izkoristil te svoje prednosti, ki jih ima. Rekel bom, da sam ocenjujem, da imam nekaj več izkušenj in da sem že boksal z višjimi boksarji. Tudi treninge izvajam z višjimi nasprotniki, tako da to ne bi smel biti problem.
Story: Se je kdaj zgodilo, da ste podcenjevali moč nasprotnika oziroma kdaj on vašo in je bil razplet popolnoma drugačen?
Zagotovo se je tudi to zgodilo. Čeprav si tega, da bi podcenjeval nasprotnika, ne bi nikoli dovolil, kaj šele da bi podcenjeval njegove vrednote. Vsak, ki stopi v ring, je deležen mojega spoštovanja, ker vem, kaj to pomeni, da prideš tako daleč. Niti slučajno to spoštovanje ne pomeni nekega pretiranega podrejenega položaja. Zgolj spoštovanje do športa, ki ga oba živiva. Vedeti moramo tudi to, da sva oba tam zaradi tega, ker želiva zmagati. Drug drugemu zadeneva bolečine, udarce, to je dejstvo in mimo tega ne moremo. Ampak to je del tega.
Story: V igri za nasprotnika je bilo kar veliko imen, a odločili ste se za nekoga, ki prihaja iz zibelke boksa. Zakaj?
Vsi strokovnjaki govorijo, da je bilo to zelo drzno. (smeh). Sploh to, da pripeljem nekoga na domača tla, ki ima globoko zgodovino. Sam se rad vračam tja, da zagovarjam to, kar delam. Mnogo imen bi si lahko izbral, ki bi bila primerljiva in odmevna, ampak noben ni bil temu iskanju primerljiv in ni stal tako visoko na lestvici. Mene osebno zanima rezultat, ne posameznik kot borec, da bi recimo imel nekakšen drug namen. Predvsem me je opozorila njegova pozicija, ki jo ima.
Story: Pred tekmo vas še čakajo priprave v Nemčiji, kjer boste s trenerjem Dirkom Dzemskim opravili prvi del priprav. Kaj potem?
Odštevajo se zadnji dnevi. Od januarja naprej smo zastavili načrt treningov. Med tem časom sem veliko potoval, zdaj sem tukaj, naslednji teden spet v Nemčiji, kjer bomo zaključili zadnje treninge sparingov in seveda to, kar bo najbolj vidno na tekmi: fokus, hitrost, moč. Takrat bosta vidni kompenzacija in združitev tega, kar premorem. To menjavanje mest je nekaj zelo običajnega, saj s tem razbijamo monotonost. Tudi treningi pri nas in v tujini so popolnoma drugačni, že če gledam z adrenalinskega vidika, kot tudi danih prilagajanj in nepredvidenih situacij.
Story: Pet let je že minilo, če se ne motim, odkar ste si z zmago proti Isaacu Hlatswayu pridobili naziv svetovnega prvaka v velterski kategoriji po verziji IBF. Kako je na tem področju?
To je zgodovina, ki ne bo nikoli izbrisana. Ko pogledam nazaj, se v tistem trenutku tega nisem zavedal. To so spomini, ki so vredni veliko več, in s časom se bomo zavedali, kaj je bilo v danem trenutku. Po drugi strani je ta sreča, ki se mi je nasmehnila, plod dela, odpovedovanja in požrtvovalnosti. To, da se je to zgodilo, upravičujem s tem, da sem se odpovedoval večini stvari. Podobne stvari doživljajo številni mladi boksarji, ki pa se ne znajo odpovedati določenim stvarem in ostanejo na eni točki. To je kazalnik tega, da vsakdo lahko uspe, če ima kanček sreče in trde volje!
Story: Pred štirimi leti ste tudi odprli vrata Gym vadbenega centra na Ptuju. Kako je na tem področju? Kako stvari potekajo v centru?
Lahko z veseljem povem, da mi ostaja vedno več časa tudi za to. Na začetku sem se spraševal, zakaj, kaj mi je bilo tega treba, čeprav sem si vedno želel. Potrebe po treningih doma so bile velike, kajti konec koncev sem imel na začetku profesionalne poti veliko težav. Največja je bila ta, da nisem vedel, kje trenirati. Prosil sem na različnih koncih in potem so se mi vrata zapirala ali se zamenjale ključavnice. Skratka nekateri niso bili naklonjeni temu, da bi treniral tam ali z njimi. Počutil sem se izobčenega, pa tudi padala so kakšna polena, ki sploh ne bi bila potrebna.
Po teh izkušnjah sem si zadal cilj, da če mi bo kdaj uspelo, si bom naredil prostor, telovadnico, kjer me ne bo nihče oviral ali, še huje, metal ven. To je bil prvi razlog. S časom pa so se rojevali novi načrti. Gym je predvsem prisluhnil vsem tistim, ki si želijo kvalitetne rekreacije, borilne veščine, aerobike ali malo fitnesa na drugačen način. Z veseljem lahko rečem, da je na Ptuju posluh za tako široko športno kulturo, seveda pa je tudi v veliki meri precej neizkoriščeno. V tem trenutku smo zadovoljni in presegamo pričakovane načrte, ki smo jih imeli. Ni pa še to konec naše zgodbe. Veliko stvari še lahko ponudimo in jih bomo, je pa vse skupaj prepleteno z mojim prostim časom. Ko se bodo stvari pri meni nekako ustalile in bom imel več časa, bo tudi več možnosti, da bomo vse to izpeljali.
