Boksarski šampion Dejan Zavec je svojo športno pot sicer končal že konec leta, vendar pa se bo 12. marca v Mariboru od boksarskega ringa, kjer je kot profesionalec udarce prenašal kar 13 let, poslovil še na slavnostnem dogodku.
Le dan po slavnostnem dogodku Dejan Zavec vs. Reporter Milan, ki mu ga prijatelji pripravljajo ob koncu njegove športne poti, bo Dejan dopolnil 40 let. V boksarsko dvorano je prvič vstopil leta 1992 čisto po naključju, ko je želel obiskati nogometni trening, pa je ta zaradi mraza odpadel.
"V bližnjo dvorano sem se šel ogret, kjer pa sem se prvič srečal z boksom – in na srečo ne zadnjič! Usoda je očitno hotela, da nogomet zamenjam z boksom. Prvih nekaj let treningov je bil boks zame strast, ljubezen, hobi, od leta 2003 pa je šlo čisto zares. Takrat sem se odločil, da boks postane tudi moj poklic. Takrat se je začela moja profesionalna pot," je na svojem spletnem omrežju zapisal Dejan, ki se je lanskega novembra v Miamiju po zadnji profesionalni borbi s Kubancem Larijem, proti kateremu je moral priznati poraz, odločil, da rokavice dokončno obesi na klin in se odpravi v športni pokoj.
Brez žene ne bi zmogel
Dejanu je skozi celotno kariero ob strani, večkrat tudi le nekaj metrov stran od ringa, stala njegova žena Nataša.
"Skozi vso kariero je zame pomenila izjemno podporo, za kar sem ji neizmerno hvaležen. Verjamem, da naju čaka še veliko skupnih let! Spoznala sva se v Ptujskih termah, kjer sem bil takrat prodajalec časopisov, Nataša pa je prišla z družbo na kopanje. Prišla je kupit revije, jaz pa sem jo pri plačilu ogoljufal v upanju, da se še vrne," je njun začetek poznanstva opisal Dejan, ki si je med treningi in številnimi odrekanji ustvaril tudi družino. Ptujčan je danes ponosni očka dveh hčera Ivone in Tije, ki sta skozi leta odraščanja, ko je domov prihajal v modricah, sprejeli tudi 'krvavi' posel svojega očeta. Dejan je pri vzgoji otrok precej dosleden. Ga pa razjezijo drugi, ki so v poplavi norega časa pozabili na vse vrednote, ki so bile včasih zelo pomembne. "Ne znam si predstavljati, da pride moj otrok iz prvega razreda domov in mi reče: Ati, jaz imam svoje pravice in bom zdaj gledala risanko. Seveda imaš pravico, ampak najprej moramo narediti nekatere druge stvari. Potem pa se ti pred vrati narišejo raznorazne državne službe, ki posežejo v tvoje družinsko življenje in rečejo, da imajo otroci takšne in drugačne pravice. Seveda jih imajo, samo kje so pa meje? Jih starši sploh še lahko postavljajo? Potem pa naredite še nekaj, da bodo še starši imeli pravice. Linija med vsem tem je zelo tanka, če me razumete. Zame osebno prava radost ni to, da mu vse nudiš in daš, ampak to, da ga naučiš, kako si to zasluži. Danes pa imajo vsi vse in vse je samoumevno. Zakaj imajo otroci v rokah telefone, ki stanejo več kot mesečna plača? Starši pa doma nimajo denarja za plačilo položnic. To je sprto z vso logiko."
