Dejan Zavec se je pred kratkim poslovil od boksarskih ringov. Čeprav se ne bo več profesionalno ukvarjal z boksom, ostaja zvest športu in športnemu duhu. Zaupal nam je delček svoje zgodovine in nove načrte, ki ga čakajo na novi, zanj še neznani poti, kjer bo več časa za nove podvige in seveda tudi za družino, ki je bila vsa ta leta prikrajšana.
Videli smo kar nekaj presenetljivih dvobojev. Kateri so tisti, ki bodo vam ostali v nepozabnem spominu?
To je zagotovo prvi boj iz leta 2004, ko smo lahko prvič od blizu videli to, kar smo do zdaj gledali samo po televiziji. Dva profesionalna boksarja v ringu na domačih tleh. Vsako leto znova smo to organizacijo nadgrajevali, in to nam je vseskozi uspevalo. Prišel je čas, ko smo se spraševali, ali lahko to sploh še nadgrajujemo. Ali smo lahko še boljši. Vsako leto smo se učili in marsikdo iz Evrope nam je te uspehe prav zavidal. Po plati organizacije, navijačev in seveda dvobojev. Danes smo veseli, da se številni športniki radi pohvalijo, da so bili v Sloveniji.
Vaša zadnja tekma je bila 25. novembra v Hialeahu na Floridi, kjer ste se pomerili s sedem let mlajšim Kubancem Erislandyjem Laro. To je bil tretji obračun v Ameriki. Preboj nikakor ni uspel, kaj je bil po vašem mnenju razlog?
Boks v Ameriki je na višji ravni tako glede vložkov kot vsega drugega. Tam se lepo pokaže, koliko se vlaga v šport. V Ameriki je boks znanost in temu primerno se tudi vedejo, temu primerno delajo. Je med najbolje plačanimi športi. Seveda posamezniki poskrbijo, da je tako. Evropejci imamo zelo veliko boksarjev, ampak delujemo povsem drugače. Vedno sem menil, da je boks enak v Ameriki in v Evropi. En človek, ena glava, eno telo. Da pravzaprav ni velike razlike, pa je. Malenkosti odločajo. Vsako leto se tudi spreminja generalni sistem, in to je večini očem nevidno. Ljudje vidijo bitko, ne vidijo pa, kaj se vse skriva v ozadju. Lahko gre za le milimeter v koraku ali za odtenek obrnjeno pest. To so malenkosti, ki štejejo. In Američani, roko na srce, to vedno znova dokazujejo. Tudi če sta v ringu dva enakovredna boksarja, je logično, da eden zmaga. Navadno pa je to Američan. Zaradi teh odtenkov.
Kakšen tekmec je bil Lara? V lasti ima pasova v lahki srednje težki kategoriji v različicah WBA in IBO. Do zdaj je v 25 obračunih med profesionalci zmagal 21-krat, dvakrat izgubil, dvakrat pa se je dvoboj končal brez zmagovalca ...
Nikakor ne bi želel iskati izgovorov, zakaj je bilo tako, kot je bilo. Je pa verjetno razlog tudi v tem, da sem sam začel boksati, ko sem bil star 16 let, on pa že pri osmih. Osem let prednosti v treningu, v ključnem obdobju, ko se človek fiziološko, mentalno in psihično razvija. Jaz sem takrat imel druge načrte, drugo življenje, on pa je že boksal. Povedati moramo tudi to, da je kubanska boksarska šola, iz katere izhaja Lara, ena najboljših šol na svetu. Ko se omeni kubanska šola, vsi vedo, da ti trda prede. (smeh) Je preprosto med najboljšimi na svetu. Lara je bil na olimpijskih igrah, svetovnih prvenstvih nosilec medalj. V Ameriki komentatorji velikokrat rečejo, da ga še niso videli izgubiti, pa čeprav ima poraze. Gre za boksarja, ki je na nivoju. V Evropi ga je težko premagati in razumeti njegovo delovanje. Kaj šele, da bi ga jaz, ki sem začel z osemletnim primanjkljajem. V nekem času sem verjel, da bo to možno, čeprav je tukaj še moja biološka starost, ki za ta boj ni bila idealna. Kljub razvoju, kljub času ... Nekih stvari ne moreš spraviti na zeleno vejo, tudi če bi si jih želel.
Vsi so nekako tudi ciljali na to, da ste bil tik pred 'upokojitvijo'. Ste čutili, da bo čas za odhod?
Moj idealni scenarij bi bil, da v Ameriki zmagam in v Sloveniji ubranim zmago in potem končam. Zakaj? Zato, ker sem se zavedal, da prihaja tisti čas, leta. Športniki začutijo, kdaj je ta čas. To sem začutil po dvoboju in zaradi tega sem se tudi tako odločil.
To je bil vaš četrti poraz ob 35 zmagah, ki bodo vsem Slovencem ostale v nepozabnem spominu. Po tej tekmi ste tudi napovedali, da se poslavljate. Kaj osebno vam je pomenilo dejansko reči, zdaj je konec?
Seveda je težko reči, sploh ker je bilo tako, kot je bilo. Zagotovo je tisto, kar je lepo, kar veš, da je bilo, težko pustiti. Da mine to, kar si živel, in se začne nekaj drugega. Seveda se tega zavedaš in hkrati bojiš. In zdaj se znajdi ... Lepo je počivati na lovorikah, ampak moramo se zavedati, da ima vsaka stvar svoj rok. Svoj rok trajanja. In treba je gledati naprej. Ko nisi več na nivoju, ko nisi sposoben delati nekega dela, poskušaš pomagati. Spoprimeš se z nekim novim življenjem. Po drugi strani pa si vesel, da lahko delaš to, kar te veseli. Oziroma končaš eno in delaš drugo.
Ob koncu so vas oboževalci pospremili v Ljubljani in v Dvorani Tabor v Mariboru. Je težko sprejeti dejstvo, da se profesionalna pot konča? Ali je nasprotno – ste si zdaj končno oddahnil?
Bilo je zelo čustveno, saj so se vseskozi dogajale neke nerazumljive zgodbe. Prepoznavnost, pripadnost in dogajanje okoli boksa so bili neverjetni. Ljudje so me spremljali, me podpirali, in to mi največ pomeni. Tudi zdaj, ko sem prišel, da se poslovim, nisem mogel verjeti, da imam takšno podporo. Prišli so številni: od predsednika države do ministrov, ampak najpomembnejši so mi bili moji obiskovalci, narod, ki me spremlja. Meni osebno to ne more nadomestiti nikogar drugega, in to mi je spodneslo tla pod nogami. To, da vidiš ljudi, ki so ti dejansko prišli reč adijo. To je dokaz, da nikoli nisem lagal oboževalcem. In to je največ, kar si na koncu kariere rečeš: več nisem mogel narediti.
So si vaše punce zdaj kaj oddahnile, ker vedo, da boste več doma?
V zelo kratkem času so postale nekoliko nervozne. (smeh) Zavedam se, da sem bistveno manj doma, kot sem bil prej. Ampak verjamem, da se bo v nekem odboju tudi to umirilo. Veliko imam obveznosti do pokroviteljev, predvsem imam veliko obveznosti do družbe ... Razne šole, druženja, organizacije, športniki leta ... Velikokrat se zgodi, da ni razumevanja in me že sprašujejo: Ati, kaj delaš, če pa imaš čas? (smeh)
Kako je Nataša sprejela to, da ji ne bo več vedno znova treba skrbeti, ko boste stopili v ring?
Z velikim olajšanjem. Vsi skupaj smo si oddahnili. Kljub vsemu so bili zadnji trije tedni pred dvobojem zelo stresni, čeprav smo bili navajeni te rutine. Večinoma sem bil v tujini, zadnji teden pa doma. In prav ta zadnji teden je včasih trajal kot ves mesec.
So vas spremljale v Ameriki?
Ne. Le Nataša je bila na zadnjem dvoboju v Ameriki. Rekel bom, da smo vedno vse načrtovali in verjeli, da delamo v pravi smeri. Nekako pa nismo vsega v domači hiši prilagodili boksu, ker je pač ati boksal. Nimamo rokavic na steni in ni boksarske vreče. In je ne bo! (smeh).
Kaj pa, če bi katera od hčerkic rekla, da bo trenirala boks?
Preprečevati nekatere stvari je najbolj nesmiselno. Če si tega želijo ... Čisto iskreno upam, da se bodo ukvarjale s kakšnim športom, ker to veliko prinese v življenju. Enako pa upam, da ne bodo živele za šport oziroma od športa.
Ivona še trenira odbojko? Tia košarko?
Vsako leto si izmislita nekaj novega. Tia letos trenira ples, Ivona jahanje.
Punci sta že pravi damici. Stari osem in deset let. Kako boste preživljali skupne trenutke?
V bistvu že neke stvari načrtujemo. Prvič v življenju sem lahko načrtoval letošnji dopust. In ko sem poklical znanko, pri kateri vsako leto letujemo, ter ji januarja potrdil termin, me je vprašala, ali je z mano vse v redu. Navadno sem klical dan, dva, tri, preden smo odhiteli na dopust, zdaj pa kar nekaj mesecev prej. Zdaj je lažje. Predvsem je zame popolnoma novo, da si lahko neke stvari načrtujem. To se mi zdi razvajeno. (smeh). Malo kičasto ... Navadno sem živel iz dneva v dan. Danes v Sloveniji, jutri v Nemčiji, v Angliji ali Rusiji. Nič ni bilo ustaljeno. Stvari so se redno spreminjale in včasih se še sam nisem dohajal.
Leta 2010 se je uradno odprl vaš vadbeni center Dejan Zavec Gym. Šest let že gradite to zgodbo. Kako bo zdaj? Se boste preusmerili v iskanje novih boksarskih talentov?
Seveda. To je tisto, kar me dela živega, zaposlenega. Ta Gym je pravzaprav celica, v kateri želim ustvarjati. Želim si tudi preseliti v dve, tri mesta po Sloveniji, ampak najprej tukaj postaviti dobre temelje. Delamo dobro, obisk je dober, in to me z optimizmom navdihuje za naprej.
So na obzorju tudi kakšni mladi novi boksarji? Jim boste priskočili na pomoč tudi v trenerski vlogi?
Zagotovo lahko kot trener ogromno dam. Tudi povezave, linije, zveze, kjer lahko pomagam borcem. In pripomorem k dvigu ravni predvsem trenerskega kadra v Sloveniji.