Žiga X Gombač: Del mene bo vedno večni otrok

Mladim se znate zelo približati. Je to zato, ker ste sami večni otrok?

Točno tako! V resnici nisem nikoli povsem odrasel. In to nalašč. Del mene bo vedno otrok. Tako lažje ustvarjam, tako se lažje prebijam skozi vsakdan. In tako razumem odraščajoče posameznike ter kažem osle odraslim. Biti in ostati otrok je zelo kul.

Kako odgovorite nekomu, ki vas vpraša: zakaj brati?

Vprašam ga, koliko ima časa, ker bo moj odgovor zelo dolg in obsežen. Če strnem, povem mu, da bo zamudil vse in še svet, če bo knjige pustil ob strani. Obzorja bodo ostala nepresežena, dogodivščine prezrte, skrivnosti neodkrite in strasti neosvojene. Knjige te učijo in vodijo za roko skozi življenje. Knjige potolažijo in uspavajo. Knjige nas nahranijo in še tako siv dan naredijo sončen.

Očitno karantena ni niti malo vplivala na vašo ustvarjalnost, prav nasprotno. Od kod črpate energijo …

Res je. Te mesece ogromno ustvarjam. Marsikomu se zdi, da se je čas ustavil oziroma da mirujemo. No, mene razmere tam zunaj maksimalno motivirajo in navdihujejo. Kakorkoli obračamo, živimo v nenavadnih časih, ki strežejo s prav takšnimi odnosi, relacijami in situacijami. Meni kot umetniku to vsekakor ustreza. Skoraj vsak dan ustvarim kaj novega, tudi stvari, ki jih do zdaj nisem. Na primer poezijo. Da, v teh mesecih sem spisal dovolj pesmi za pesniško zbirko. Med ustvarjanjem sem segel globoko vase, ob tem pa sem tudi prebral veliko poezije in tako nahranil dušo.

V knjigi Lumpsterji govorite o lumparijah, ki smo jih pred 30 in več leti delali kot mulci. Kakšen je odziv otrok? Tudi predstavitev vam je uspelo narediti, seveda nekoliko drugače zaradi razmer.

Otroci, ki so to knjigo prebrali, so me vprašali, a ste to res delali? A to ste si upali? A vas ni bilo nič strah? In podobno. Odzivi so res simpatični in točno takšni, kot sem si jih želel. Da, izvedli smo tudi predstavitev. Po kotičkih Ljubljane, kjer se knjiga dogaja, smo pripravili nastope v živo. Nastopal sem pred plišastimi igračami. Na to temo smo posneli tudi video, ki si ga lahko ogledate na socialnih omrežjih.

Nam lahko poveste še kaj več o sami knjigi.

Lumpsterji so knjiga, v kateri piše, zakaj smo bežali pred podivjanim očetom prijateljice, ki nas je lovil z motorno žago. In kako smo se po šolskem stopnišču spuščali z naokrog obrnjeno šolsko klopjo. Kako je prijatelj padel v sveže izkopan grob, ki ni bil izkopan zanj. Ter kako se naredi zares smodeča se dimna bomba in izstreli mega leteči sod. Torej, cel kup zadev, ki so pred davnimi davnimi leti do pene na ustih jezile nekatere prebivalce Ljubljane.

Ampak to ni edina knjiga, ki ste jo izdali letos?

Ne, letošnjo jesen sem izdal tudi stripov­ski album z naslovom Znamenitni. Gre za strip, ki prikazuje 30 zgodb znamenitih Slovencev, oziroma ljudi, ki so živeli na območju Slovenije in so s svojim življenjem premikali meje in pustili pečat. Za ljudi, kot so Alma Karlin, Pavla Jesih, Edo Rusjan, Janez Vajkard Valvasor, Angela Piskernik in številni drugi. Lotili smo se jih seveda s ščepcem humorja in čisto po svoje. Tudi oni so predstavljeni kot ljudje, ki so krvavi pod kožo. Prešerna smo na primer postavili na metalski koncert. Proti koncu leta izide še ena moja slikanica o škratih, knjigo Črno belo pa so pred dnevi izdali tudi na Poljskem. Res sem zelo vesel, da bodo moje zgodbe brali tudi po svetu.

In kakšno bo po vašem mnenju za vas leto, ki prihaja?

Kar okej. Kot kaže, bo izšla slikanica o očku, ki ne sliši svojega otroka, nadejam se, da bo izšla obsežna pesem o Smrklju, pa še česa se bom spomnil. Aha, seveda, izdali bomo knjižico o Molju, ki mlade navdušuje nad branjem.

Številni pravijo, da je bilo včasih vse drugače, se tudi vam zdi tako? Knjiga je knjiga in vzeti knjigo v roke ni danes nič drugače kot nekoč, samo telefon ali tablico moraš odložiti …

… tako je in si vzeti čas. Izključiti elementa tukaj in zdaj ter se prepustiti pisani besedi. Če je ta mojstrsko podana, te prav lahko zapelje in ugrabi sedanjosti ter te za nekaj trenutkov odpelje daleč stran.

Se vam zdi, da so naši najmlajši, otroci in najstniki, v teh časih zelo prikrajšani za marsikaj? Kako motivirate svoje otroke?

V resnici imajo vsega preveč. In v množici ponudbe je težko izbrati. Sploh otrokom. Zanje moramo biti tu najprej starši, da izberemo zanje oziroma jim pomagamo pri izbiri. Zato smo vsak dan pred številnimi preizkušnjami in izzivi. In tu nam ne sme zmanjkati energije in prisotnosti. Svoje otroke vedno znova motiviram z zgledom. Čeprav veliko delam, sem zdoma in naokrog, vedno najdem čas za knjige in branje. Zadnje raziskave kažejo, da je prisotnost domače knjižnice zelo pomembna za razvoj mladih bralcev. Pri nas so bile knjige vedno na dosegu roke in pri roki, tudi to je bila ustreza motivacija, da imata mulca zdaj odnos do knjige.

Čutite kakšno posebno odgovornost pisati za mladino? So mladi zahtevni bralci?

Da, pisati za mulce je velika odgovornost. Ko sedem za računalnik ali pred list papirja, se prestavim v posebno stanje. Stanje močnega zavedanja samega sebe in svojega mesta v družbi. Proces ustvarjanja je v resnici stalni proces samoizpraševanja in globokega razmišljanja, kaj in kako zapisati. Predvsem za mlajše in najmlajše. Gre za prvinske misli, spoznanja in občutja, ki morajo biti zapisana nežno, z občutkom in blago odločnostjo.

V nekem intervjuju ste povedali, da je bila med odraščanjem knjižnica vaš drugi dom.

Res je bila. Tja nisem zahajal le kot obiskovalec in izposojevalec. Knjižnica je bila nekaj časa zame osrednji kulturni prostor. Prostor, ki je v mojem mladem življenju pomenil tudi prelomno točko v smislu, kaj bom počenjal v življenju. Ko sem imel 12 let, sem nekaj časa tam nastopal kot pravljičar za mlajše otroke. Občutek pripovedovanja zgodb mi je tako močno zlezel pod kožo, da je tu še danes. Tudi danes razumem knjižnice kot zelo pomemben prostor v našem vsakdanu. Obiskovanje teh ustanov bi moralo biti del našega vsakdana.

Kako sploh poteka vaš dan? Kako stisnete vse dejavnosti v 24 ur?

Vsak dan je drugačen. Včasih je stanje popolnega kaosa, ko lovim ure, minute in sekunde. Včasih poteka vse po načrtu. Da, tudi to se zgodi. Včasih se dan ne konča in se prevesi v naslednjega. In včasih ga velik del tudi prespim. No, vsekakor si vsak dan poskušam vsaj približno urediti tako, da je ustvarjalni izkoristek kar največji. Ter da ne pozabim sprehoditi psičke Šape, v miru spiti skodelice črnega čaja, trudim se poslušati kakšen res dober koncert ali preveriti bend in se podružiti z ljudmi, ki so mi simpatični.

Ali tudi med tekom razmišljate o tem, kaj boste pisali, ali imate za vsako dejavnost ločeno?

Seveda. Tek in pisanje se v resnici precej prepletata. Vsaj pri meni. Kot dolgotrajni usmerjeni gibalni dejavnosti imata precej stičnih točk. Pri obeh dobiš nenavadne ideje, pri obeh misel zaide v neslutene višave, pri obeh se precej pogovarjaš sam s seboj. Na teku dobim ogromno idej, kako zapeljati kakšno idejo, poglavje ali junakovo usodo. Zares zanimivo je, česa vsega je zmožna glava, ko jo malce prezračiš.

Naše bralke pa zagotovo zanima, kako uskladite vse svoje dejavnosti z družinskim življenjem? Žena, otroci? So kaj prikrajšani ali ste kot superman in uskladite vse?

Zanimivo vprašanje. Včasih je malce težje, včasih malce lažje. Res sem veliko naokrog in trudim se, da bi se to čim manj poznalo pri moji odsotnosti od doma. Superman zagotovo nisem, no, če bi znal leteti, bi to zagotovo pomagalo pri hitrejšem premikanju med vsemi opravki. Je pa res, da sta oba otroka praktično odrasla in da z malo truda najdemo skupen čas. In ker sta oba otroka velika, imava tudi z ženo precej več časa zase.

Napisala: Sandra Bratuša // Fotografije: Osebni Arhiv

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord