Denis Avdić: S Timom najraje plešeta

“Zelo rad pleše, medtem ko žoge ne mara toliko brcati. (smeh)” (foto: Helena Kermelj) Helena Kermelj
Vir: Story
12. 2. 2016

Čeprav se redno zbujamo z njegovim glasom, smo se tokrat sestali popoldan. Prav kmalu bo njegov delavni urnik namreč popestrilo vodenje oddaje Znan obraz ima svoj glas in slednja je bila v središču pozornosti, ko smo s simpatičnim Denisom Avdićem spregovorili o njegovi vlogi doma. O starševstvu, zakonskih razvajanjih, družinskih trenutkih in prigodah, ki smo jim radi prisluhnili ...

Story: Pred vrati je nova sezona oddaje Znan obraz ima svoj glas. Kaj novega lahko pričakujemo od vas?

Če si ogledam pretekle oddaje - prvo in drugo sezono - se pri meni kar vidi razlika. Če pogledamo samo pisanje scenarija in kako je narejen - po dveh sezonah seveda napreduješ. Vidiš, kako stvari delujejo, znebiš se treme, bolj si sproščen, nekako veš, kaj lahko pričakuješ od žirantov, včasih se lahko nanje malo nasloniš, oni se lahko nate. Pričakujemo pa enako dobro vzdušje kot do zdaj. Mislim, da bomo samo nadgradili.

Story: No, v lanski sezoni ste tremo med odmori sproščali s plesom ...

To je kar neki. (smeh) Nočem plesati, ker ne znam plesati, ker se počutim čudno. (smeh) Ta moj ples med tem, ko čakamo naslednjo točko, torej, ko gledalci doma gledajo oglase, je pri nas akcija. Stvari prinašajo na oder, odnašajo. Ta čas je treba izkoristiti, jaz pa takrat samo čakam na odru in se osredotočam na to, kaj bom govoril naprej. In medtem ko čakam, malo stopicam po odru. Ampak to počnem nezavedno, ko me je začel Blaž Babič, ki animira gledalce v studiu, hecati na to temo, sem postal pozoren, da na odru migam.

Story: Znan obraz je bila ena izmed najuspešnejših oddaj pretekle sezone in očitno so tudi vas gledalci dobro sprejeli. Kakšna oddaja pa bi vam bila pisana na kožo?

To je to. Znan obraz ima svoj glas. Nimam potrebe in želje po drugačni oddaji. Če bi me vprašali pred tremi ali štirimi leti, bi vam odgovoril, da hočem delati svojo oddajo, kot sem si jo zamislil, in v bistvu to ni to. Menim, da gre v teh oddajah samo za 'pumpanje' ega. Hrepeniš po nekem svojem delu in zelo hitro sem ugotovil, da to sploh ni pomembno. Da je pomembno samo to, da se imaš 'fajn', da uživaš pri tem, kar delaš, in je to to. Tukaj gre za glasbo, ki jo tako ali tako obožujem, ker izhaja iz prvega medija, s katerim sem začel delati, z radia. Ob tem gre za zabavo, za imitacije, ki so mi res všeč, hecanje in dobro voljo ... to je to. Če mi rečete, da bom naslednjih deset let vodil to oddajo, podpišem.

Story: Začetki z oddajo Znan obraz ima svoj glas pa so za vas zelo zanimivi, kajne?

Ja, res je. Poklicali so me, da bi bil tekmovalec v Big Brotherju slavnih, in sem rekel ne. Povedal sem jim, da želim biti voditelj, da nimam potrebe po tem, da bi šel na televizijo samo zato, da bi bil na njej. Potem so me klicali za Kmetijo slavnih in sem jim povedal enako, klicali so me za žiranta v Gostilni išče šefa in sem jim odgovoril isto in potem so me vprašali, ali bi pel, pa sem spet povedal, da bi bil rad voditelj ... Šel sem na avdicijo in vse drugo je preteklost.

Story: Kako pa kaj vaše petje sicer?

Slabo, ne znam peti. Spoštujem vse, ker v oddaji ni samo petje, je tudi ples. Sam ne znam koordinirati nog in rok ter še peti zraven. Občudujem jih, rad jih gledam in v tem uživam, jaz pa tega ne morem. Pri meni doma otrok ne zaspi, če jaz pojem. (smeh)

Story: In ko sva že pri družini ... Kako vodenje takšne oddaje vpliva na družinsko dinamiko?

Vpliva na vse. Ko sicer vodiš, tri mesece nimaš nič drugega. Pri meni je tako, da imam zjutraj od petih do desetih oddajo, priprava za naslednji dan poteka do enih popoldan, ko to končam, grem na Pop TV, kjer se pripravljam ali do desetih zvečer ali do šestih zaradi predstave, ki jo imam ob osmih ... Ob polnoči pa sem doma. Štiri ure spim in je to to. Tako je tudi v soboto, ker se ves dan piše scenarij, v nedeljo, ko je oddaja, pa smo tam že zjutraj, ker ves dan vadimo. Tiste tri mesece ni nič drugega kot samo delo.

Story: Pa ste zaradi takšnega urnika imeli zdaj kaj pomislekov, ko ste se spustili v novo sezono oddaje?

V zadnjih štirih letih imam preveč vsega. Bili sta predstavi Udar po moško 1 in Udar po moško 2, z Vidom sva imela 450 predstav, zdaj sem začel z Moški so z Marsa, ženske so z Venere, v treh mesecih smo imeli že 80 ponovitev ... Vsak dan imam predstavo. Seveda imaš pomisleke, ampak bi se težko odpovedal katerikoli stvari od teh treh. Za tretjo sezono sem se odločil, za naprej pa bomo videli. Ni naporno biti v etru pet ur, ni naporno biti na predstavi uro in pol in ni naporno biti v nedeljo v oddaji. Naporno je po deseti pripravljati naslednji dan za radio, naporno se mi je peljati na drugi konec Slovenije na predstavo in po predstavi domov ... Ampak se ti pa vse to poplača, ko si na odru. Ker vidiš, kako fajn je.

Story: Kaj pa potem otroček reče?

Vidim ga, če mi ga pripelje na Pop TV. Včasih ga žena pripelje na vajo, v oddajo pa še ne, ker je še premajhen.

Story: Kakšen oče pa ste? Ste morda prevzeli kaj po svojem očetu?

Upam, da nisem. Grem iz dneva v dan. Po mojem sem zanj še igračka. Midva se igrava, jaz sem konjiček ... Bolj ali manj se igrava. On naj počne to, kar rad počne. Še tri leta ni star, zato naj počne, kar si želi, in pri tem mu samo sledim. Ker bo zelo kmalu prišel čas, ko mu bodo drugi odrejali to, kar bo moral početi.

Story: Kaj pa bi rekli, da je prav vajina 'fora'?

Pleševa. (smeh) Vem, da je 'glupo', ker sem ravno prej rekel, da ne plešem. Vzamem ga v naročje in se malo zibava. On izbira pesmi na YouTubu in to predvajava. Zelo rad ima pesem Luda glava, ki je še nikoli prej nisem slišal. Sam jo je našel na telefonu in od takrat hoče poslušati samo še to. Jaz poslušam narodno glasbo, ampak te pesmi nisem poznal, dokler je on ni našel. Severino ima rad, Gummy Bear ...

Story: Pa ga učita tudi bosanskega jezika?

Ne, samo slovensko, ker se mi zdi prav, da ga z jeziki ne mešam. Čeprav moram reči, da angleško pa že zna. Šteje do 20, pa niti tri leta ni star. V angleščini pozna vse barve.

Story: Nekje sem zasledila, da ste rekli, da bi radi ohranili otroka v sebi. Se je to še malo bolj izrazilo s starševstvom?

Rekel bi, da premalo. Včasih se mi zdi, da se premalokrat 'spustim s ketne'. Evo, prejšnjo nedeljo sem se! Prejšnjo nedeljo sem šel s Timom po čokoladne jajčke, in ker ne maram hoditi po trgovinah, sem mu hotel preprečiti, da ne zbezlja, in sem počepnil k njemu in mu zašepetal, da greva iskat jajčke. On je počepnil ob meni in ponovil ter se v počepu začel plaziti po trgovini. Gledal sem ga in sem se začel smejati. Na koncu sem se 20 minut z njim plazil po trgovini, ljudje so se smejali, jaz sem hodil z njim okrog po vseh štirih ... V takšnih primerih se mi zdi prav. Če mu je žur, mu je žur.

Story: Kaj pa vas je pri njegovem odraščanju vseeno najbolj presunilo?

Veliko govori, šteje, zelo si zapomni. Presenetilo me je, kako hitro povezuje stvari. Včasih me preseneti z obnašanjem. Vedno si namreč mislim, da imam največjega 'gavnarja' na svetu, potem pa sva zunaj in mu nekdo nekaj da, on pa lepo reče 'hvala', ali pa on nekomu nekaj da in reče lepo 'prosim'. Take stvari me presenetijo - ko reče ali naredi kaj novega. Pa zelo rad pleše, medtem ko žoge ne mara toliko brcati. (smeh)

Story: Vaša žena je za neki portal povedala, da je ona doma 'ta zabavna'. Resnica ali laž?

Res je. Jaz doma samo spim, ležim, počivam ... nočem nič kaj preveč. Dom je kotiček, kamor se umaknem in rečem stop obveznostim.

Story: Kako pa vseeno najraje razvajate partnerico?

S sušijem, ampak ne doma pripravljenim, temveč ga grem iskati. Enkrat sem poskusil in riž je razpadal in je bilo zanič. Ni v redu.

Story: Zanimivo. Medije vedno zanima vse, kar se dogaja z vami. Kako nadležni znamo biti?

Ni tako nadležno. Daš to, kar daš. Sploh pa ne morem biti jezen na to, kar se o meni piše, ker potem jaz lahko kakšnega gosta vprašam še kaj hujšega. Se pa v medijih pojavljaš toliko, kolikor se želiš. Ven daš to, kar hočeš, in je to to. Nisem eden od tistih, ki bi pisali na Facebook, kaj se jim je zgodilo, in potem na koncu napisal, da ne želim, da to pride v javnost.

Story: No, in če pogledamo na drugo stran, ko se tudi sami postavite v vlogo novinarja, kaj je vam najbolj nadležno vprašati? Kdaj vam je najbolj neprijetno?

Zanimivo vprašanje. Najtežje so vedno osebne stvari. Če s kom govorim, se vedno rad hecam - bodisi o delu, o nečem, kar je kdo naredil. Osebne stvari so mi pa tako ... o tem se ne bi pogovarjal. Najpomembnejša stvar dobrega novinarja je, da ustvari neko prijetno okolje, v katerem se bo sogovornik počutil dobro. Na začetku nisem bil tak, ker sem vprašal, karkoli mi je prišlo na misel, a to ni prava pot. Na neki način se mora pri tebi počutiti udobno in potem pridejo nenormalno dobre stvari, izjave, vzdušje, komentarji. Sogovornik se mora pri tebi počutiti varno.

Story: Kaj pa obratna situacija? Ko postaneš s svojimi gosti pravzaprav predober prijatelj in morda pričakujejo, da jim bo zaradi tega kaj prizaneseno?

Imam primer. Na začetku, ko začneš delati na radiu, je vse drugače. Nihče ne ve, kdo si. Govoriš, kar ti paše. Ne poznaš (na primer) Mance Špik in mislil sem si, da lahko o njej rečem karkoli. Hecal sem se iz nje, potem pa je prišlo do bedne situacije, ko sem bil na nekem dogodku in me je zagledala. Prišla je do mene, mi dala roko in rekla: "Zdravo, Denis." Dala mi je roko, jaz je nisem poznal, vprašala me je, kako sem ... in me je ubila. Nikoli več nisem nič spregovoril o Manci Špik. Ni bila nesramna, samo lepo me je pozdravila. Tako kot moja doma. Ko mi je na lep način rekla, da bi raje videla, da se ne bi več vozil z motorjem.

Story: Motor je še pri hiši?

Ne, ni več. 

Napisala Kaja Milanič
Fotografije Helena Kermelj

Značke: Denis Avdić
Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story06/2015

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Priporočamo

Nova Story že v prodaji

Story 06/2015

Story 06/2015, od 04. 02. 2016