Ob prihodu v Mokronog me je najprej pozdravil pasji lajež. Nato pa še Igor Blažina, ki je ravno pripravljal teren, na katerem bo tudi to poletje bazen, da bo Desa Muck lahko uživala v vodi, saj se na Jadransko obalo ne upa.
Ravno se je vrnila iz term, kjer ni imela miru, saj so jo drugi bolniki, ki so bili na okrevanju, ves čas ogovarjali, jo prosili za 'selfije' in podobno. Tako je jasno, da ne more na dopust tja, kamor hodijo gledalci naših televizij. Nekateri še vedno ne morejo pozabiti, kako zabavna je bila v Zoomu, drugi so navdušeni nad njeno vlogo v Dragih sosedih. Dobra novica je, da jo bomo v tej seriji lahko spet gledali. To je dobra novica tudi zanjo, saj bo tako manj pisala, kar je dobro zaradi zdravstvenih težav, ki jo pestijo. Sicer pa je bila tokrat res dobre volje. Malo zaradi nedavne poroke, malo tudi zato, ker zna v vsaki situaciji poskrbeti za smeh.
Najprej čestitke za poroko. Kako se počutite kot mladoporočenka?
Še vedno rahlo zmedena, ker se je toliko vsega dogajalo. Ker sem želela poroko, na kateri bi se vsi dobro počutili, so bile naporne tudi priprave. Sicer pa se počutim zelo vzneseno in zaljubljeno. Ne vem pa, ali se to za moja leta spodobi. Pa mi je tudi precej vseeno glede tega.
Kakšna je razlika, ko se poročiš prvič, in zdaj, ko imate nekaj izkušenj? Je manj romantike ali ne?
Zanimivo, da jo je tokrat mnogo več oziroma je bila romantika tokrat celo prvič, čeprav sva z Igorjem že dolgo skupaj. V odzivih javnosti sem opazila nekaj zgražanja, ker sem šla četrtič pred matičarja. Sem že javno razlagala, kako je do tega prišlo, tako da se mi ne da več, in konec koncev mi tudi ni treba razlagati, še manj se opravičevati.
Opravičila seveda niso potrebna, mi tako in tako navijamo za ljubezen! Je pa zanimivo in seveda povezano z leti in izkušnjami, da ste namesto na poročno potovanje morali takoj po poroki na okrevanje v terme!
To ni bilo ravno poročno potovanje. (smeh) Okrevanje je bilo obvezno po težki operaciji na hrbtenici. Zato sem tudi na poroki bolj stopicljala, plesala sem pa samo sede in z rokami.
Kako pa je v odnosu? Se je lažje prilagoditi partnerju, ko si mlajši?
Absolutno. Starejši si, več brazgotin je treba uskladiti. Ne morete si predstavljati, koliko dram sem imela sprva. Pač glede na prejšnje izkušnje. Velikokrat sem krvavela iz srčnih ran, saj sem si izbirala partnerje, s katerimi sem lahko potrjevala svojo slabo samopodobo. Večno sem se borila z vprašanjem: ali me ima lahko sploh kdo rad in predvsem ali me ima lahko rad tako, kakršna sem, ne da me hoče spremeniti in popravljati, kar se mi je dogajalo v prejšnjih zvezah. Toda bila sem sama kriva. Kar sem iskala, to sem dobila. In ni bilo vse slabo. Nekaj pa sem se tudi naučila. Igor pa me je s svojo potrpežljivostjo, vztrajnostjo, razumevanjem, predvsem pa z dejanji prepričal, da sem povsem sprejeta. Morda sem bila ob njem sproščena že na začetku tudi zato, ker sem do tedaj že spoznala, da je človek lahko zelo srečen, tudi če je samski.
Za poroko nekateri menijo, da gre samo za neki papir. Ampak ni čisto tako, kajne? Sama sem bila presenečena, ko sem videla, da recimo že prepire jemlješ manj usodno, saj je jasno, da se ne boš ločil zaradi nekega prerekanja ...
To s prepiri kar drži. Sicer pa, kaj pa vem ... Zdaj že dve leti živiva skupaj in sva se lepo uskladila, a vseeno. Dejstvo, da sva uradno potrdila, da želiva ostati skupaj v dobrem in slabem, je najino vez še okrepilo. Ne znam razložiti, tudi ne znam razložiti, zakaj sem si poroke želela. Samo čutila sem, da je tako prav. Mogoče je še najbolje povedal Igor, ko je na moje vprašanje, zakaj se je odločil, da se poročiva, sprva se mu je to namreč zdelo brez veze – kot pravite, le papir – takole odgovoril: »Vse, kar je biti manj kot tvoj mož, je zame premalo.«
Tisti, ki vas poznajo, pravijo, da ste vedno hrepeneli po ljubezni. Da je ljubezen bila za vas vedno na prvem mestu. Kako je danes s tem?
Ljubezen je sama po sebi velika neznanka, morda je celo najbolj prefinjen in popoln način preživetja. Ne vem. Nisem dovolj pametna. Je pa res, da se moje življenje ves čas vrti okrog nje. Ima polno imen. Materinska, prijateljska, otroška, partnerska, ljubezen do živali ... itd. Dejansko nam pomaga obstajati, ampak ne vem, kaj je najbolj pomembno: ljubezen ali življenje samo. Najpomembneje je, koliko ljubezni čutiš do samega sebe. Če je ne čutiš do sebe, ne začutiš tudi ljubezni, ki ti jo dajejo drugi. Si kot sod brez dna. To sem bila večino življenja. Ogromno sem morala predelati in tudi kaka psihoterapija je padla vmes, da sem jo začela sprejemati iz okolja. Igor ima pri tem pomembno vlogo.
Kaj mislite, so nam romantične predstave o ljubezni res vsilili, da bi bili še večji potrošniki? Se vam zdi, da nam hrepenenje po romantični ljubezni prinese več lepega ali slabega, ker se pač filmi zaključijo, ko se začne realnost?
Romantična zaljubljenost ni mit, temveč je večinoma posledica hormonov in primernih okoliščin. Večina od nas je je bila deležna vsaj za hip. Zelo malo parov pa poznam, ki so iz nje razvili nekaj trdnega in trajnega. Mit torej ni, je pa večinoma iluzija. Iluzije pa so nevarne, prinašajo trpljenje, vendar bi bilo brez njih življenje pusto. Ko jih razkrinkamo, se tudi ogromno naučimo. Sicer pa me ne sprašujte več o ljubezni. To je strašno zapletena in odgovorna tema. Ne bi hotela biti tudi sama kriva za kakšno napačno predstavo. Seveda pa trgovci in oglaševalci izkoriščajo vse naše čustvene potrebe in tudi strahove. Ljubezen je odličen bazen zanje.
No, pa pojdiva k drugim temam ... Vaši kolegi so na vas kar malo ljubosumni, ker ste lahko zelo hitro pisali, pa še vedno zelo kakovostno. Bi še vedno lahko toliko delali ali je z leti to nemogoče?
Popolnoma nemogoče. Niti pod razno ne bi več mogla pisati cele noči.
V zadnjem času ste bili kar dolgo na bolniškem dopustu, saj ste imeli zahtevno operacijo hrbtenice ... Tudi vi ste na 'svobodi', tako da me zanima, kolikokrat ste sploh koristili bolniško?
Tokrat sem bolniški dopust koristila prvič v zadnjih 35 letih – odkar sem svobodnjak. Sicer sem jih morala kar oddelati. V mojem statusu ne dobiš nobenega nadomestila, tako kot v redni službi, če nisi dokazano bolan več kot mesec dni. Ta moja dolga bolniška mi je torej prinesla dobrodošel ustvarjalni počitek in regeneracijo.
Ste na svoje zdravje začeli kaj bolj paziti?
Itak. Zdaj vsako jutro telovadim, kot so me naučili fizioterapevti. Trudim se več spati ... To bi bilo pa za zdaj vse.
Se res na vse bolezni izvrstno spoznate tudi zato, da ste imeli vedno pri roki dober izgovor, če vam ni uspelo kakšnega teksta končati pravočasno?
Ne, sploh ne, temveč zato, ker sem ob vsakih, še najmanjših simptomih zagnala paniko in ker strašno nerada zaidem k zdravniku, sem si razne zlovešče diagnoze postavljala kar sama. Iz priročnikov. Za izgovore sem uporabljala drugo vrsto domišljije, ampak bolj na začetku kariere. Zdaj že dolgo povem po resnici.
Ste svojim hčerkam brali svoje knjige, ko so bile majhne? Ker otroci pri nas seveda odraščajo z vašim pisanjem ...
Sem. Še preden sem jih dala iz rok urednikom. Da sem jo sama napisala, sem povedala šele, če so jim bile všeč.
Vrsto let ste odgovarjali na vprašanja najstnikov v zagati pod psevdonimom teta Justi v reviji Pil. Mislite, da bi bili danes vaši odgovori drugačni ali ste že takrat dobro vedeli, kaj in kako?
Zagotovo bi zdaj kaj odgovorila drugače. Pa ne dosti. V odnosu starši–otroci sem še vedno na strani otrok. Starši smo odrasli in s tem odgovorni. Je pa res, da storimo, kar zmoremo in znamo.
Danes imajo že otroci možnost, da si odgovore poiščejo na spletu ... Ali tudi vi radi brskate po spletu?
Zelo rada. Čim kaj preberem ali slišim kaj takega, da mi vzbudi zanimanje, kar je pri meni kar hitro, saj sem silno radovedna, zaplovem po internetu in brskam in brskam do onemoglosti.
Radovednost radi kritiziramo, ampak ta lastnost je lahko zelo koristna, kajne?
To je ena bolj koristnih lastnosti, ki jih ima lahko človek. Če seveda ni usmerjena v to, kdaj pride soseda domov, ali ima nove čevlje, s kom se je pogovarjala in tako dalje. Pa tudi to ni narobe, če nam ne služi za diverzantske akcije proti sosedi. Sama najraje raziskujem naravo. Ko sem bila v Laškem na rehabilitaciji, so nasproti mojega okna gnezdila čaplje. Izposodila sem si daljnogled in jih opazovala. Potem sem si na netu ogledala vse, kar se je dalo o veliki sivi čaplji, in bila fascinirana nad tem, kakšna neverjetna ptica je to. Pa saj so vse, če jih dobro spoznaš. Tudi če me navduši kakšno delo človeške ustvarjalnosti, se potrudim čim več izvedeti o avtorju in delu samem.
Koliko živali imate trenutno? Sprašujem, ker se nikoli ne ve, ali ste še kakšno posvojili na novo ...
Zdaj imam pet mačk in eno psičko. Lani je bilo nekaj sprememb. Podedovali smo mačka moje pokojne mame, umrla pa mi je starejša od psičk.
Običajno se ljudje delijo na pasjeljubce in mačjeljubce. Vi pa se upirate tudi tem delitvam ...
Jih niti ne razumem. Občutek imam, da gre za živalski rasizem. Tisti, ki se opredeljuje, da so ene živali boljše od drugih, jih ne pozna dovolj dobro. Vse živali na svetu imajo svoje prednosti in slabosti, ki jim jih narekuje njihova vrsta in način preživetja.
Dobili ste Ježkovo priznanje in še kup nagrad prej. Knjige podirajo rekorde, na televiziji ste bili prava zvezda, po vaših scenarijih so snemali uspešnice ... Kako to, da nobeden od uspehov ne more premagati vaše neizmerne samokritičnosti?
Hvala bogu, da je ne. Rajši žrem samo sebe, se borim s tremo in se vsakič trudim storiti bolje od prejšnjič, čeprav mi zaradi pomanjkanja časa to ni uspevalo najbolje, kot da bi leporečila in se trudila z lažno skromnostjo, od mene pa nobenega napredka!
Kdaj pa ste bili najbolj zadovoljni sami s sabo?
Ko sem se naučila voziti avto pri 45 letih, ko sem odpravila strah pred kravami in konji in se celo naučila jahati. Ko sem premagala nekaj zakoreninjenih predsodkov o drugih. Ko sem zdržala 10 dni posta. Take reči.
Zanimivo, kaj vse ste našteli ... Ker sem že velikokrat slišala, ko ljudje pravijo, da jih bi osrečila na primer knjiga, nagrada ali kakšna druga poteza v karieri. In potem opažam, da so večinoma razočarani, saj uresničevanje ambicij ne prinese take sreče, kot so mislili ...
Res ne. Zadovoljstva, ki jih prinaša kariera, so bolj kratkega veka, saj je treba ves čas napredovati in dosegati nove cilje. Dolgoročno pa krepi samozavest. Zadovoljstvo, vsaj meni, prinašajo čisto druge stvari. Ker imam v življenju veliko problemov z vestjo, je na prvem mestu zagotovo čista vest, ki mi prinaša zadovoljstvo. Pod to spada tudi kolikor toliko urejena hiša in okolica, pa da je opravljeno delo, povezano z mojim poklicem, pa da imam pošlihtane odnose z bližnjimi in seveda to, da gre tudi njim dobro. V tem smislu pač.
Mislite, da ste zdaj z depresijo opravili, jo premagali?
Ne vem. Je zahrbtna packa. Vedno opreza za kakšnim vogalom.
Vam je bilo kdaj žal, da ste spregovorili javno ne samo o depresiji, ampak tudi drugih temah, ki so veljale za tabu? Verjetno bi bilo lažje, če se ne bi izpostavljali v takih primerih?
Ne. Javnost hitro pozabi, preostalo si pa izmisli.
Vsi vaši prijatelji se strinjajo, da ste genialni in imajo za to cel kup argumentov. Vi pa tudi radi poveste, da imate izjemne prijatelje. Ste vedno cenili prijateljske vezi?
Brez mojih prijateljev, mojih angelov, me ne bi bilo. Že davno. Vedno so mi stali ob strani, me dvignili, mi dovolili biti to, kar sem. Prijateljstvo je tako pomembno ... Kaj bi pa sploh brez prijateljev? Ne morem si niti predstavljati.
Vam je morda katero od treh hčera že uspelo prepričati, da je skrajni čas, da postanete babica?
Jih niti ne poskušam. To je čisto njihova stvar.
Okrevanje bo kmalu zaključeno, zato imate že nekaj novih projektov. Menda vas že čaka prevod muzikala za Špas teater, avgusta pa tudi snemanje četrte sezone Dragih sosedov. To poletje bo torej delovno?
Tako je. Obojega se veselim. Tekst Menopavza, ki ga prevajam in prirejam za slovenske razmere, je svetovna uspešnica, muzikal, ki se igra zunaj že kar dolgo. Zelo odkrito in duhovito obravnava zadrege in težave žensk v teh letih. V Špasu ga bomo predelali v komedijo s petjem. Kar pomeni predvsem več smeha. Se že veselim. Potem pa v Beograd posnet nekaj epizod Dragih sosedov. Kolikor mi bo hrbtenica dopuščala. Vsaj še pol leta bom morala zelo paziti nanjo.
Pri založbi, ki jo imata z Igorjem Muck-Blažina je izšla tudi knjiga vaše prijateljice Ane Cajnko. Zdaj ste torej vi šefica, ne samo pisateljica!
Ne. Šef je Igor. Jaz se ne vtikam kaj dosti. Sem pa posredovala, da je pri naju izšel ponatis Anine knjige Demenca, moja učiteljica. Ko sem jo prebrala, sem bila čisto pretresena, saj s takim občutkom, znanjem in predvsem iskreno obravnava ta problem, predvsem na podlagi lastnih izkušenj, kar tudi največ šteje. Knjiga je hkrati tudi priročnik. Take knjige za zdaj še ni na svetu.
Besedilo: Sonja Javornik // Fotografije: Ana Iza Sajko
