Ditka Maučec je direktorica marketinga in produktov v Telemachu, hkrati pa opravlja funkcijo produktne direktorice v skupini United Group, katere član je slovenski Telemach.
Story: Prihajate iz stroke, za katero bi človek takoj pomislil, da je pretežno v moški domeni. Telekomunikacije so posebno področje, čeprav sem zasledila, da je v skupini United Gropu, katere del je tudi Telemach, na vodstvenih položajih precej žensk. Skoraj več kot polovica. Kako to?
Pri nas ne gre toliko za vprašanje spola, temveč za vprašanje znanja in sposobnosti za opravljanje dela. In tako je tudi prav. Pa s tem ne mislim, da imamo ženske na splošno več znanja oziroma smo bolj sposobne. Od te debate se distanciramo in izbira se kader, ki je lahko v danem trenutku najboljši. Veseli me, da imamo tako v Telemachu kot na ravni Skupine raznovrsten kolektiv, in vsak prinese k mizi nekaj posebnega.
Story: Splošno gledano so telekomunikacije precej bolj moški svet, kar se tiče tehničnih zadev ipd. A ženske imajo druge prednosti. Katere so tiste, ki jih vi vidite v vašem poklicu?
Telekomunikacije so v prvi vrsti storitve in njihov čar je v tem, da ponujajo največ za optimalno ceno. Odlično je, če se pri tem lahko sklicujejo na ustrezno kakovost, vse skupaj pa mora biti uporabnikom predstavljeno na zanimiv način in s pomočjo razumljive komunikacije. Da lahko sklenemo ta čarobni krog, pa je najprej potrebna tehnična osnova; bazne postaje, frekvence, omrežje, konektorji, centrale itd.
V sklopu telekomunikacij se tako povežeta dva različna svetova, kjer lahko vsak najde svoj prostor pod soncem; tako tisti, ki se bolj znajde v tehničnem svetu, kot tisti, ki je bolj doma v storitvenem, komunikacijskem. Moje prednosti so ravno v tem, da imam rada tehniko, tovrstne zadeve me zanimajo in jih rada vidim, razumem, občutim ter ob težavah poskušam najti ustrezne rešitve. Seveda pa brez ljubezni do produktov, nastopanja na trgu, analize podatkov, načrtovanja strategije nikakor ne bi šlo. Tako lahko rečem, da uspešno združujem karakteristike obeh svetov.
Story: Koliko težje je, če nisi pripravljen na neko funkcijo, ki terja tudi moško borbenost?
Mislim, da vsaka funkcija terja določen trud in včasih zahteva borbenost, spet drugič pa umirjenost. Po mojem mnenju si v velikih težavah, če tvoj karakter ni kompatibilen s funkcijo, ki naj bi jo opravljal. To vodi v neuresničene želje in pričakovanja.
Story: Kaj pa strah? Ženske smo nekako vedno živele z miselnostjo, da je naše mesto 'nekje drugje'. Kako ste se vi znašli v tem poslu in koliko trdni ste morali biti, da ste izoblikovali svoj položaj?
Mogoče je sreča na moji strani, saj mislim, da se do določene mere izoblikuješ že v družini. Imam dva brata in očeta, ki je bil tudi nogometni trener, moja mama pa je močna in odločna ženska, ki je vedno nasmejana. Od tu črpam trdnost in moč ter verjamem, da če si nekaj želiš, lahko to tudi dobiš - seveda ob predpostavki, da v želen cilj vložiš trdo delo, in četudi te je zelo strah, to odmisliš in greš preprosto naprej. V končni fazi enako velja za oba spola. Vsi moramo trdo delati za dosego ciljev in si prizadevati za njihovo uresničitev.
Story: Pravijo, da bi si ženske morale upati vsaj toliko kot moški, a se dogaja že, da si upajo precej več. Nekateri pravijo, da jih je moderen svet že preveč izoblikoval, osamosvojil. Kaj menite?
Mogoče smo ženske na poti emancipacije izgubile nekaj mehkobe in smo s tem postale bolj močne ter strateško bolj izoblikovane. Ne bi rekla, kdo si več upa, ampak bi raje govorila o tem, da imamo ženske v določenih situacijah bolj prefinjeno strategijo ali pa nastop.
Story: Bi moralo moške skrbeti? (smeh)
Vsekakor, že od nekdaj. (smeh)
Story: V Sloveniji ste direktorica marketinga in produktov, na ravni celotne skupine pa direktorica produktov. Kakšno je pravzaprav vaše delo?
Moje delo je zelo raznovrstno in fleksibilno. Moje delo je moj 'lajfstajl'. Moj tipični delovni dan v Sloveniji je videti takole: zbudim se okoli šestih zjutraj, spijem kavico, se uredim in grem na trening, po treningu pa v službo. Tam me že čaka kup elektronskih sporočil iz različnih držav o različnih temah in ogromno sestankov, med katere se rad vrine še kakšen klic oziroma video klic. Okoli devetnajstih zvečer zaprem računalnik in se grem malo podružit ali pa odidem domov, kjer pogledam kakšen film, oddajo oziroma preberem kakšno stran knjige in grem spat. Najpozneje ob 21.30. Vem, vem, zgodaj. (smeh) Sicer v sklopu svojega dela tudi veliko potujem, tako da tipičnih dni v Sloveniji v resnici ni prav veliko. Tudi ko sem na poti, moram odgovoriti na vso e-pošto in klice.
Story: Kakšni izzivi so vam v delu najljubši?
Najraje imam, ko je treba narediti nekaj novega, zasnovati novo strategijo, rešiti problem … Ko se sestanem s svojo ekipo in začnemo gledati tabelice, razmišljati, debatirati, na koncu vedno najdemo super rešitev ali pa razvijemo nov produkt. Ta dinamičnost, ta široka perspektiva z vsemi detajli in delo z ljudmi me vedno znova navdušujejo.
Story: Delo ne sme biti monotono, da se ga človek ne naveliča. Kako pa je v telekomunikacijah? Kje so vaši izzivi in kako premagujete dnevno rutino?
V telekomunikacijah se stvari spreminjajo tako hitro, da nikoli ni dolgčas. Čez čas sicer tudi lažje in hitreje predvidiš stvari in situacije, tako da zadeve postajajo manj stresne in mogoče kdaj prerastejo v rutino.
Story: Nekje sem prebrala, da ste želeli postati učiteljica, a vas je pot zanesla v ekonomijo in potem ste se zaljubili v fiksno telefonijo. Zanimiv razplet otroških sanj ... Kaj menite, kakšni bi bili danes v tej vlogi?
Danes si sebe v učiteljski vlogi res ne predstavljam več. (smeh). Gotovo bi bil moj življenjski stil popolnoma drugačen. Še vedno pa mislim, da bi lahko zelo uživala, če bi lahko učiteljsko oziroma predavateljsko delo opravljala občasno.
Story: Na neki način ste v 'učiteljski' vlogi oz. vodstveni. Koliko težje je ločevati, kdaj biti prijateljski in kdaj šefovski?
Morebiti sem tukaj malo 'netipična', saj imam z večino zaposlenih neki prijateljski kontakt. Ko je treba prevzeti šefovsko vlogo, jo prevzamem brez težav. Ni mi težko biti niti prijateljska niti šefovska, saj če na nekoga gledam prijateljsko, to ne pomeni, da od njega ne bi smela česa zahtevati. Včasih sem prijateljica, spet drugič šefica in včasih celo mama. (smeh) To je odvisno od situacije, vedno pa stremim k temu, da sem ljudem opora, zgled in da verjamejo vame.
Story: Kako pa si pri vsem tem, kar počnete, vzamete trenutke zase?
Trenutkov zase imam bolj malo, običajno so to treningi trikrat na teden, pozimi pa rada izkoristim vikende za kakšno smuko. Velik del svojega prostega časa sicer preživim z nečakoma Timijem in Katarino, ki mi dajeta posebno energijo in skrbita, da se z njima popolnoma odklopim. Posebej se veselim dni, ko se skupaj odpravimo na dopust ali krajši potep.
Story: Vsak bi moral imeti svoje življenje, a ga neusmiljen tempo včasih silo v nasprotno. Kako sami veste, kdaj je dovolj in kdaj se res izklopi?
Mislim, da to občutiš, saj se (pre)naporen tempo vsaj po mojih izkušnjah pogosto kaže z utrujenostjo, razdraženostjo in nespečnostjo. To so opozorila, ki mi narekujejo, da je čas, da si vzamem dan zase, in to tudi storim.
Story: Prihajate iz Prekmurja, ki je nekoč veljalo za precej zapostavljeno v primerjavi z drugimi pokrajinami. Kako ga vi doživljate in kaj vam daje?
Prekmurje republika! Prekmurci smo radi Prekmurci in smo ponosni na to. Imamo svoj jezik, imamo svojo 'domačnost'. Mogoče smo v primerjavi z drugimi mesti včasih malce zapostavljeni, ampak ravno to nas dela posebne. Ponašamo se s posebno energijo, smo odprti, nasmejani, gostoljubni in ponosni na to, kar smo. Zelo rada se vračam domov. Vedno, ko sem v Prekmurju, tam najdem neko mirnost in ljubezen.
Besedilo: Mihaela Margan Kocbek // Fotografije: Žiga Intihar, Igor Zaplatil, Primož Predalič
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del
