Kurzschluss se je 22. decembra vrnil z nepozabnim spektaklom – restrospektivo UMEKA, ki letos obeležuje 30. obletnico svojih techno ritmov.
Gre za edinstven in unikaten šov – še nikoli slišano in videno retrospektivo 30 let delovanja našega najboljšega didžeja in enega vodilnih v svetu techno glasbe. V retrospektivi je Umek letošnjem božičnem Kurzschlussu preigral vseh 30 let svojega techno ustvarjanja, za mešalnimi mizami so se mu pridružili njegovi prijatelji, didžeji z vsega sveta. 30 let glasbe, 30 let ritmov in 30 let strasti.
Na Kurzschlussu ste praznovali 30 let ustvarjanja. Upamo, da boste tudi 40 in tako naprej ...
Če bom zmožen, če bom zdrav, zakaj pa ne. Pred petimi leti sem tudi prav na Kurzschlussu praznoval 25 let ...
Se vam kdaj zazdi, da bi ta posel morali prepustiti mlajši generaciji?
V bistvu se zelo težko poistovetim z mladino, ki je na plesišču. Čeprav pa noro uživam v njihovi energiji. Ampak da ne bo pomote – moram reči, da zelo 'preferiram' mlado publiko, saj je bolj energična. Mladi imajo več časa in so pripravljeni zapraviti za žur, kar je tisto, kar mi potrebujemo.
<p>Pogovor s svetovno zvezdno techno odrov je vedno zelo prijeten.</p>
V kakšnem smislu?
Tako bomo didžeji uspešni in organizatorji bodo lahko prirejali prave žure. Starejši, ki pridejo na party enkrat ali dvakrat na leto …, to je premalo, od tega ne bi preživeli.
Kako se počutite, ko vrtite za publiko, ki je vsaj polovico mlajša od vas?
Ko vidim na plesišču res mlade, ki bi bili lahko moji otroci, me pa kar malo zmrazi. To namreč pomeni samo eno stvar, in sicer, da sem star.
Je težko potem 'rolati' ponoči?
Med korono smo se malo razvadili. A v tujini, v Berlinu na primer, je tako, da ko greš ven, so žurke od petka do ponedeljka zjutraj. Prideš pač, kadar hočeš.
Kaj to pomeni, ko imate nastop?
Sam recimo grem po 'špilu' spat. Ne ponočujem, in ko odvrtim svoj set, ne ostanem več na zabavi. Včasih potem gledam kakšno tekmo, ko igrajo Dončič ali Čančar in drugi. Ni mi več všeč ostati v klubu in biti v hrupu.
<p>Obožujem Ljubljano, in kljub temu da bi se lahko preselil in bi verjetno za svojo kariero naredil veliko, sem ostal tukaj.</p>
Ampak to verjetno ne pomeni, da težko zdržite tudi svoj set?
Nasprotno, ko sem za mešalno mizo tisti dve uri ali pa kolikor pač že vrtim, se imam najboljše na svetu. Takrat res uživam in občutek je dejansko enkraten. Ko pa neham, grem, ne poslušam naslednjega izvajalca.
Kako pa sami potem kdaj 'zažurate'?
Zažuram? V bistvu sploh ne žuram. Včasih sem se čudil starejšim in pa maminim prijateljem, da hodijo na večerje. Danes je to tudi moj žur. Moja žena, ki je skoraj deset let mlajša od mene, žura še zame, jaz se po navadi okoli druge ure lepo odpravim domov. Sam ne pijem, in ko drugi postanejo okajeni, je to malce nadležno.
Je težko usklajevati privatno življenje z nastopi?
Niti ne, saj moja žena velikokrat potuje z mano, ko imam nastope. Poleti pa, ko se njeno delo preseli na Hvar, sem jaz z njo tistih nekaj mesecev. Imava srečo, da zjutraj ne potrebujeva budilke.
<p>Glede na to, da sem vsa ta leta uspešen producent, mislim, da sem še vedno 'trendsetter'.</p>
Kakšen pa je sedaj urnik vaših nastopov?
Hm, manj vrtim kot nekoč, prej sem imel več 'špilov'. Super mi je tako, ker ne zdržim več toliko kot prej. Zdaj recimo, ko grem na kakšno turnejo, moram imeti več 'špilov', ker to tudi stroški narekujejo, na žalost. Če imam tri 'špile' enega za drugim, imam potem četrti dan mačka. In to ne da bi se dotaknil alkohola. Nisem sposoben več ostati spočit. In tukaj se čuti ta velika razlika med Urošem, ko je bil mlad in sedaj.
Si še vedno 'trendsetter' ali podlegaš mladim?
Glede na to, da sem vsa ta leta uspešen producent, mislim, da sem še vedno 'trendsetter'. Dobro, mogoče ne predstavljam, kako bi rekel, tiste 'underground' scene – neke čisto nove stvari na tem svetu, da ne bo pomote –, ne bi se dal v to špico. Ja, mladi so kar agresivni in zahtevajo veliko.
Zato pa obstajajo različni žanri. Velikokrat sem že zamenjal stil svoje glasbe in vedno je bilo tako, da so bili producenti tisti, ki so šli za mano. Sam pa zagotovo med ljudmi, ki slišijo neke stvari, ki se bodo zgodile v prihodnosti. Predvsem že zaradi tega, ker gre toliko te muzike v mojo 'betico'. In potem enostavno razviješ nekaj novega.
Kakšna je danes klubska scena pri nas?
Ni je. Pa s tem ne mislim samo na partije. Govorim globalno o tem, kakšni so bili klubi včasih. Res ne vem, kaj se je zgodilo. Nekaj časa sem za vse skupaj krivil pube in lokale. Včasih je bilo to ločeno. Lokali so bili odprti do desetih ali enajstih, potem se je šlo v klube, ki so bili nabito polni.
Tako je bilo z lokali moje mladosti – Trubar, Valvazor in podobni. Zdaj pa, če greš ven in si v nekem lokalu na večerji, potem še malo spiješ in se imaš fajn, ob dveh nihče ne gre več v klub. V bistvu se mi zdi to eden glavnih razlogov, da je klubska scena zamrla.
Kaj vam pomeni Kurzschluss?
Kurzschluss zame pomeni upanje. Obožujem Ljubljano, in kljub temu da bi se lahko preselil in bi verjetno za svojo kariero naredil veliko, sem ostal tukaj. In Kurzschluss je res dogodek z vrhunsko produkcijo. K nam pridejo didžeji svetovnega kova.
Včasih sploh ne vem, kako je to mogoče, ker smo res tako majhni, in si težko predstavljam, da bi taki artisti hodili v Ljubljano. Sedaj se odpira tudi Kitajska, kjer so mesta po 15 milijonov ljudi in kjer imajo noro velike klube. Zvezdniki počasi ne bodo več hodili v Slovenijo …
A kakšen žarek upanja vendarle obstaja?
Dogaja se, da je pri nas na novo zaživela rock scena, prej s Siddharto, sedaj z Joker Out. Zdaj mladi bendi prinašajo neko svežino; potem imamo stadion, kjer so veliki koncerti. Vse to absolutno pozdravljam in upam, da bo še več mladih bendov. In upam, da se bo tudi v elektroniki zgodil ta nov veter, ki ga še kar ni. No, veliko stvar je naredila na primer Brina Knauss, ki pa živi v tujini.
Zakaj, mislite, se vse to dogaja?
Na kratko bom rekel, da je na našo elektronsko sceno prišel tako velik zagonski denar. Investira se v didžeje, ki so postali čista investicija, kot nekakšen start up. Sam upam, da se bo vse spet vrnilo h kakovosti in da bodo tisti, ki imajo dobro produkcijo in so dobri didžeji, prišli do nastopov. Sedaj se dogaja prav nasprotno. Če nisi dobrega videza, če nisi v vrhunski formi ali pa nenehno v družbenih medijih, nimaš praktično nobene možnosti.
Omenjali ste Kitajsko – se boste tudi sami podali tja?
Tam so nori klubi in trenutno se odpira scena za techno. Sam sem štirikrat vrtel tam; niso bili ravno največji klubi, a tudi majhni niso bili. Danes so to klubi za 3000 in več ljudi.
Lahko si samo predstavljate, kakšne masovke so to in kakšno je to tržišče. Seveda me zanimajo novi trgi. Poleg tega je Kitajska dežela, ki me zelo zanima in bi jo rad raziskal. Ampak da se na koncu spet raje vrnem na Kurzschlus – to je zame res en biser, močna znamka in zaupam vanjo. Pozdravljam Kurzschluss in še na mnoga leta!
Bonus video: 1, 2, 3 ... bis! Podkast Slovenske filharmonije s Tilnom Artačem. Voditelj Tilen Artač, akademski glasbenik in odličen imitator, v podkastu gosti izjemne posameznike, ki so tako ali drugače povezani s klasično glasbo. Gostje skozi svoje zgodbe in izkušnje omogočajo, da bolje spoznamo in razumemo ta prav poseben umetniški žanr. Ta je namreč več kot le zvok; je izraz čustev, zgodovine in človeškega duha. S svojim unikatnim pristopom voditelj s pomočjo zanimivih sogovornikov poslušalcu odkriva to izjemno umetnost na nov in navdihujoč način. Kot ena izmed posebnosti podkasta je ta, da se gost preizkusi v kratkem glasbenem izzivu.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču