Filip Flisar je ime slovenskega zimskega športa. Če smo ga bili navajeni, da drvi po hribu navzdol, ga danes gledamo nasmejanega v svojem mobilnem tovornjaku z nožem v rokah. Če morda niste vedeli, da je navdušen nad kulinariko, naj vam povemo, da absolutno obvlada!
Prebirala sem intervjuje in se resnično nasmejala izjavi, da imate zdaj, ko ste upokojeni, še manj časa kot prej. A zdaj razumete vse upokojence, ki prav to vedno trdijo?
Vprašanje je smešno, čeprav mogoče meni ni tako smešno, ker je res. (smeh) Tukaj je seveda jasno, da gre za malo šale oz. sarkazma. Zagotovo je res, da odkar sem prenehal tekmovati, imam ogromno nekih drugih projektov – od kuharije do raznih projektov s sponzorji, otroki, olimpijskim komitejem ... Stvari je bistveno več. Stopil sem v novo obdobje življenja in poln ambicij - tudi pričakovanj od sebe. zdaj se moram potruditi, da si te stvari čim bolj optimiziram.
Vam je kdaj dolgčas?
Ne, nisem še imel časa, da bi mi bilo dolgčas. (smeh) Ko se bo to zgodilo, bom vedel, da sem na dobri poti in da sem nekaj dobro naredil.
Izvedeli smo, da je bila kulinarika velik del vašega življenja – še vedno je. Pravite, da ste si radi sami pripravljali hrano. Ste si jo pripravljali tudi med sezono, ko ste tekmovali v vrhunskem športu, kjer ste morali verjetno paziti na prehrano?
Res je, da moramo športniki malo paziti pri prehrani, vendar sam še vseeno nisem smučarski skakalec, ki gleda na težo. Mi smo bolj eksplozivci. Nismo imeli posebne diete, jasno pa je, da nisem smel jesti svinjarije, saj je pomembno, da sem svoje telo nahranil primerno. Ko sem bil doma, sem si kuhal, med samimi tekmovanji pa ni niti možnosti in časa, saj je urnik zapolnjen do sekunde, večinoma pa smo bili v hotelih.
Kako pa se je prilagodila vaša prehrana po koncu športne kariere? Verjetno ste prej lahko pojedli veliko več, pa se ni poznalo. Se motim?
To pa je veščina, ki je še nisem usvojil. (smeh) Sicer še vedno treniram, ampak ne v tolikšni meri, kot sem med športno kariero, vendar moram zaradi drugih športnih projektov ostati fit. Takrat sem več porabil in sem več pojedel. Ker pa zelo rad kuham, rad tudi veliko pojem. Zdaj pa se to vse skupaj bolj pozna. Nikakor nisem debel, kakšen kilogram pa sem pridobil in zdaj mislim, da je čas, da nekaj naredim. (smeh)
Ko se bo našel čas, a ne?
To je prioriteta. Za to se bo našel čas. (smeh)
Kakšne športne projekte pa imate v načrtu?
Vseh ne smem razkriti, vendar pa z Red Bullom pripravljamo video vsebine, kot smo jih že. Takšne stvari so mi zelo všeč. Rad snemam, delam vragolije. Želim izkoristiti svoje telo. Ključno je bilo, da sem šel iz športa takrat, ko sem še vitalen, lahko delam stvari, ki me veselijo. Lahko pa vam izdam, da me bodo morali ljudje na žalost še gledati. Hočejo ali nočejo. (smeh)
Sicer pa pripravljate kulinarične specialitete v mobilnem tovornjaku. Ste si kdaj mislili, da vas bo pot pripeljala do sem?
Moram reči, da sem si. Sicer si nisem predstavljal tovornjaka, ni pa to zraslo na zelniku čez noč. Znano je, da sem ljubitelj kulinarike in da sem rad pred kamero, kar sem opazil med kariero na različnih intervjujih. To je bila nekakšna logična pot.
Zakaj ste izbrali ravno Goriško?
To je bila ideja produkcije. Mislim, da je tako v redu, ker so mogoče vsi pričakovali, da bom najprej obdelal Štajersko. Upoštevati moramo tudi, da je to bila šele prva sezona in da Štajersko hranimo za takrat, ko bom v top formi. Ko bom lahko predstavil svojo rodno zemljo, kot se spodobi.
Kako se kuhanje na kolesih razlikuje od kuhanja v domači kuhinji?
Ne razlikuje se toliko, se pa bolj razlikuje kuhanje pred kamero. Tam ne moreš kuhati tako, kot bi doma. Čakati moraš na kamere, režiserje, delaš odmore in veliko drugih stvari. Stvari, ki jih skuhaš, moramo imeti logično zaporedje. Skuhati ali pripraviti pene iz krompirja je zahtevno, ker pena pade skupaj. In potem, ko imaš vmes desetminutne premore, da se prestavijo kamere, je pravi izziv, da ne gre nič narobe. Je pa res, da sem kuhal s samimi vrhunskimi chefi.
Se je na snemanju kaj ponesrečilo?
Ne, ni se. Moramo pa tudi razumeti, da je koncept oddaje takšen, da se imamo vmes tudi luštno in sproščeno, vključene so tudi druge dejavnosti in humor. Jedi so prilagojene in ne gremo se ekstremno kompleksnih kulinaričnih presežkov, ki bi zahtevali neverjetne sposobnosti.
Ali morda v domači kuhinji mesto vrhunskega chefa zasede hčerka?
Zelo rada pomaga. Čedalje bolj. Večja bo, več bo lahko pomagala. Če je z mano, imam potem tudi jaz večje veselje. Mogoče bo to najino druženje, saj veste, da pravijo, da gre ljubezen skozi želodec. Med očetom in hčerko je tudi ljubezen in zakaj ne bi šla skozi želodec.
Kaj najraje skuhata?
Ne vem. To je najtežje vprašanje, ki mi ga lahko nekdo zastavi. Na kuhanje gledam tako, da se ti enkrat lušta nekaj, drugič spet nekaj drugega. Tako kot ti enkrat paše teči, drugič smučati, nato pa spet nekaj drugega. Rad pripravljam jedi, ki se počasi pečejo. Rad pustim, da vročina naredi svoje. Kuhanje mi predstavlja sprostitev. Imam natrpan urnik in kup nekih stresov, zato sem se s kuhanjem vedno pomiril. To je stvar, ki jo rad delam in stvari, ki jih imamo radi, na nas vplivajo blagodejno.
Ali boste morali zaradi kuhinjske oddaje pripraviti tudi božično večerjo za svoje drage?
Za božične večerje sem zadolžen s kuharsko oddajo ali brez nje. (smeh)
Pomagajte nam. Kaj predlagate, da fant brez vrhunskih kulinaričnih veščin pripravi za večerjo, če želi pri punci dobiti bonus točke?
Predlagal bi preprosto karbonaro, ker jo lahko pripravi, preden pride punca. Nekateri se sicer tega ustrašijo, ker moraš pri pravi temperaturi dodati jajce, da zakrkne, da narediš lepo kremo, ampak mislim, da ni tako težko. Naj mogoče vseeno pred tem poskusi enkrat ali dvakrat, pa bo stvar že lepša. Res se pripravi zelo hitro in je izredno okusno.
Veliko se posvečate tudi otrokom. Želite jih vpeljati v šport. Menite, da vaš obraz in vaša prisotnost pripomoreta k temu?
Zelo rad imam otroke, zato imajo tudi oni mene. To je neka energija, ki je ne moreš zaigrati. V športu sem že od malega, šport mi je ogromno dal, zato bi mu rad nekaj vrnil. Prepričan sem, da so ravno otroci tisti, ki jih je treba prav usmeriti. Potrebujejo nekoga starejšega z izkušnjami, ampak moraš to tudi znati. Poskušam jih spraviti stran od zaslonov, računalnikom, da jim pokažem, da je šport lepa stvar. Ni nujno, da vsak otrok postane svetovni prvak. Šport ti da samodisciplino, zdravje in vztrajnosti. Da ti vrednote, ki ti koristijo vse življenje, tudi če na koncu postaneš nekaj drugega. Naj imajo veselje in za zdaj te stvari kar dobro delam.
Kaj je za vaš najslabša in najboljša stvar, da ste v Sloveniji znan obraz?
Vsepovsod je tako, ne samo v Sloveniji. Biti prepoznaven je zelo težko. Nimaš miru. Kamorkoli greš, te nekdo gleda in spremlja. Da niti ne govorim o situacijah, ko prideš nekam, kjer ljudje uživajo alkohol - takrat se vse meje in vsa toleranca do tebe izbrišejo.
Eni počnejo takšne stvari, da ti gre, po domače povedano, na bruhanje. V takšnih trenutkih potrebuješ veliko samokontrole, da se zadržiš. Včasih si želiš, da bi lahko šel ven iz vsega tega. Ne zavedno, ampak vsaj malo. Kakor je to slabo, je tudi lepo. Z nekimi majhnimi stvarmi lahko narediš velik vpliv. Marsikaj sem že naredil. Bil sem pri otrocih na onkologiji, ko so imeli še čisto malega od življenja. Ko sem prišel do njih, sem jim dal vsaj nekaj. Da so imeli od tistih zadnjih trenutkih življenja vsaj malo lepega. To je takšna stvar, ki na koncu dneva odtehta vse tiste nadležneže, ki težijo.
Besedilo: Živa Avžner // Fotografije: Ana Gregorič Za Poptv