Domen Makuc: Osvojili smo vse, kar se je osvojiti dalo

Najprej je kot komaj sedemnajstletnik zaigral v evropski ligi prvakov in se vpisal med strelce, s slovensko mladinsko reprezentanco je na evropskem prvenstvu v Celju osvojil zlato medaljo, zdaj pa stopil čez prag enega izmed najboljših klubov in skupaj z njimi osvojil ligo prvakov.

Kako so vas dosežki utrdili?

Za te dosežke sem garal vse življenje. Treniram in se trudim, zato je lepo videti, da ni bilo za nič. Ko doživiš takšne trenutke, je vzdušje v ekipi res dobro. Zdaj je za mano eno leto v Barceloni in to leto je bilo res odlično leto. Osvojili smo vse, kar se je osvojiti dalo. Idealna prva sezona in res sem vesel, da se je vse uskladilo.

Na profesionalno pot rokometa ste stopili zelo mladi ...

Kot mlad športnik se lahko učim od igralcev, ki imajo za sabo že dolgo kilometrino. Privilegij je, da sem igral z njimi, se od njih učil ter z njimi delil garderobo in igrišče. Hvaležen sem vsem, ki so bili na moji dosedanji poti. Prvo leto se bo poznalo pri nadaljnji karieri.

Precej je stvari, ki jih prej nisem poznal. Tudi nov sistem je bil. Želja se mi je uresničila že dokaj mlademu in upam, da bom v tem klubu ostal čim dlje. Celje je dober klub v Evropi in dobro dela z mladimi, Barcelona pa je bila pika na i. Imajo španski sistem treningov. Imamo en dopoldanski trening, popoldne pa je čas za počitek ali trening v fitnesu – kar ti ustreza. Vsak centimeter na igrišču mi zdaj ogromno pomeni, medtem ko ga prej morda nisem dovolj cenil oziroma sem igral bolj sproščeno – nisem toliko razmišljal. Zdaj pa uživam in bolj razmišljam. Je velika razlika.

Koliko pomeni disciplina v vrhunskem športu?

Zame je to v nekem smislu služba. Organiziram si dan in razporedim obveznosti. Dan pred tekmo grem pravi čas spat in ne ponočujem. Na dan tekme poskusim organizirano in zdravo jesti. Naredim kakšno aktivacijo. Treba je razmišljati, zato sem vesel, da imam ob sebi dekle, s katero je vse skupaj veliko lažje.

Imate tudi drugače svojo dnevno rutino?

To je odvisno predvsem od tega, koliko tekem imamo v tednu. Po navadi vstanem, pozajtrkujem in imam trening. Potem grem včasih še v fitnes in nato pojem kosilo. Popoldne je čas za dekle in druge aktivnosti – bazen ali sprehod po mestu. Zvečer se rad usedem pred televizijo. Kar zadeva obroke, je tako, da ne smemo preseči določene teže. Ker sem še mlad, jo trenutno še pridobivam in glede tega nimam tako strogih omejitev. Preostali morajo precej bolj paziti. Sicer lahko jedo, kar jim ustreza, vendar morajo biti v ponedeljek na treningu ustrezno težki.

Se vam zdi, da ste zaradi profesionalnega športa za kaj prikrajšani?

Ne počutim se prikrajšanega, ker v tem uživam. Nič mi ni težko, saj sem se za to odločil sam. Nič mi ne manjka.

Številni vas zaradi izjemnega športnega talenta primerjajo z Luko Dončićem. Kako vi gledate na to?

Oba sva mlada in oba sva dosegla neke rezultate. V ponos mi je, da me primerjajo z najboljšim igralcem košarke na svetu. Vsaka primerjava in pohvala, včasih tudi graja, me bolj podžge in mi da motivacijo, da delam naprej. Rezultati se potem tudi hitreje pokažejo.

Kaj bi kot mlad uspešen športnik svetovali drugim, ki imajo enake ambicije kot vi?

Ne smejo odnehati. Uživati v morajo v tem, kar delajo. Vedno ko grem na trening, grem vesel in nikoli se še nisem vprašal, zakaj mi je tega treba. Vedno sem motiviran. Pomembno je, da se dobro počutijo in dobro razumejo s soigralci. Naj trenirajo, saj ne pride vse samo od sebe. Nekaj je treba vložiti.

Spremljate naše športnike in ali ste spremljali slovenske nastope na olimpijskih igrah?

Seveda, vedno. Kadar so bili nastopi v zgodnjih urah, sem slovenske nastope pogledal pozneje. Navijal sem za vse slovenske olimpijce in jih spremljal. Ponosen sem, da sem Slovenec in da tudi jaz zastopam barve Slovenije. Ena od mojih želja je, da tudi sam nastopim na olimpijskih igrah in čim bolj pomagam ekipi. Res smo športna velesila – dva milijona prebivalcev in toliko uspehov. To je res nekaj neverjetnega.

Koliko imate med sezonama sploh premora in časa za dopustovanje?

Kadar ni olimpijsko leto, začnemo trenirati v začetku avgusta in sezona traja do drugega vikenda v juniju. Nato smo prosti en mesec in pol oziroma mi temu rečemo aktivno dopustovanje doma. Letošnji premor sem želel čim bolje izkoristiti z družino, saj se vmes ne vidimo toliko. Letos sva s punco Tijo najprej dopustovala na Hrvaškem, nato pa obiskala še grški otok Mikonos – poskusila sva uživati, vendar čim bolj upoštevati tudi načrt, ki smo ga dobili v Barceloni, da se vrnemo kar se da pripravljeni na sezono.

Se je vaša Tija za odhod v tujino odločila zaradi vas ali so tudi njo tja ponesle športne ambicije?

V Barcelono je odšla predvsem zaradi mene. Res sem vesel, da je sprejela to odločitev. Ne gredo vsa dekleta kar takoj s svojim športnikom v tujino. Gotovo jim ni lahko, zato moram to ceniti in razumeti. Veliko mi tudi pomaga, saj mi pogosto svetuje. Tudi ona se je dobro znašla. Trenira atletiko in v Barceloni je našla novo ekipo in trenerja, poleg tega opravlja šolo na daljavo. Vse je tako, kot mora biti.

Napisala: Živa Avžner // Fotografije: Osebni Arhiv

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec