Domen Valič je hvaležen za vsak projekt, v katerem sodeluje

Domen Valič je hvaležen za vsak projekt, v katerem sodeluje (foto: Urša Premik) Urša Premik
Vir: Story
29. 10. 2017

Ob Domnu Valiču in vsem tem medijskem pompu, ki ga obdaja, me ob vlogah, grajenih na najčistejši način, še najbolj prevzame njegovo čisto razmišljanje. A Domen se počuti daleč od izpopolnjenega.

Pove mi, da šele zdaj - čeprav je 'lenoba po marsovskem horoskopu" - začenja pravo delo. Ja, bo že držal njegov ljubi rek, da je utrujen igralec dober igralec. Govorila sva o vsem mogočem, o novodobnih moških in izgubljanju moškosti s prekomernim urejanjem in plesu in ljudeh z namišljenimi teorijami zarot. Prepričal me je, da ga občudujemo zaradi mešanice njegovega dela in medijske prepoznavnosti in videza. In ne nujno v tem vrstnem redu.

Domna kar težko zgrešite. Ni dneva, ko ne bi stal na odru. Ali s predstavo pod okriljem Mestnega gledališča ljubljanskega, Družinskim parlamentom ali svojim Zapornikom ali plesnim spektaklom Dance Amore - Zapleši ljubezen. "To predstavo imam neznansko rad, ker združuje moje prejšnje plesno življenje s sedanjim," priznava. Njegovi soplesalci in soplesalke so obraz in profesionalci različnih plesnih zvrsti. Najboljša mogoča kombinacija. Brez pomislekov mi je dejal, kako so ga pred premiero v Gallusovi dvorani oblila čustva. Kako srečen je lahko za takšne priložnosti: "In to velja za vsak moj projekt. Hvaležen sem. Sto na uro."

Story: Domen, ob tem, da po službeni dolžnosti vsak dan menjavate 'kostume,' so bila udobna oblačila na snemanju zagotovo balzam za dušo. Ste se v njih počutili domače?

Domače ravno ne, udobno pa zelo. Sem načeloma tak, da moram najprej obleči zadevo in jo malo začutiti, preden se odločim za nakup. Tako 'na oko' ne znam izbirati oblačil. Zato sem vesel, da je bil moj prvi manekenski poskus udoben in mi je pomagal do sproščenega počutja. Dobil sem voljo, da bi še kdaj naredil kakšno podobno stvar. Tako ... Ker ravno lahko.

Story: Snemanj v naravi bi se lahko navadili. Vas ta sicer navdaja z željo po delu?

Nisem nič drugačen od tistih, ki jim narava pomeni umiritev in jim obenem daje nov zagon. Nekoč bom živel nekje v naravi, s stekleno steno, ki mi bo odpirala pogled na pašnik ali jezero ali gozd. Zaradi mene je lahko to samo majhen, na pol porušen bungalov, v katerem imajo polhi vsako noč svoj žur. Vem, da se najbolj spočijem, ko nekaj minut samo gledam to zelenje, potem nekaj minut mižim, in ko odprem oči, postanem nov človek. Če imam še nekaj časa za sprehod, mi ta napolni glavo z rešitvami za vsakdanje preizkuse. Čeprav smo na dan fotografiranja skakali z ene lokacije na drugo in ni bilo časa za sanjarjenje, sem bil na koncu dneva napolnjen z dobro energijo. Utrujen, ampak tako - dan v naravi utrujen.

Story: Nekako mora biti izčrpavajoče puščati delček sebe pred kamero ali živim občinstvom, izlivati čustva, vsakič znova in znova.

Bolj ko je človek izmozgan, bolj potisne svoj ego na stran in z njim vse socialne ščite ter obrambo. Takrat je najbolj on sam, v samem bistvu sebe. To je začetna točka ustvarjanja. Od tam lahko gradiš vlogo na najčistejši način.

Story: S tem predstavljate novo generacijo igralcev. V gledališča privabljate mlade, nekako skrbite za širjenje njihovega kulturnega spektra razgledanosti. Laskav občutek, mar ne?

Načeloma o tem niti nisem nikoli razmišljal. Kot mlad igralec sem imel na odru preveč dela s samim seboj, sem pa to občutil pozneje, še posebej zdaj, ko igram svojo komedijo Zapornik št. 3.2.3. Zavedam se, da ljudje v glavnem niso prišli v institucijo na abonma, ampak so kupili vstopnico samo zame. To je laskavo, obenem pa naloži odgovornost. Ampak če govoriva o mladi publiki, se mi zdi zelo pomembno približati se, a obenem ne slediti.

Story: Slediti?

Vedno več je produkcije, ki privablja mlade v teater. Največ je tudi oglaševanja, ki najprej pride do mladih. Vse to je prav, ampak mladinska tema ne sme povzročiti površne produkcije. Ravno nasprotno. Večjo odgovornost imamo ustvarjalci.

Domen malo drugače

Story: S čim jih želite predramiti?

Mislim, da ta generacija hrepeni po temah, ki so starejšim na neki način zaključene oziroma samoumevne. A iskanje svojega mesta v konstantno spreminjajočem se svetu zadeva najbolj mladinsko generacijo. To so zelo pomembne teme: identiteta, svoboda, spolnost, razumevanje tujega, zaprtost različnih sistemov in tako naprej.

Story: Zato vas občudujejo. Kdo je za vas vreden občudovanja?

Kdorkoli, ki mi pokaže nekaj, česar še nisem videl ali slišal. Tisti, ki mi pokaže pot tam, kjer je prej ni bilo, ali me navdihne, da tudi sam delam bolje in več.

Story: Imate kdaj občutek, da ste kot naslednik igralske dinastije Valič imeli privilegije?

Ne. Šel sem čez enake preizkuse kot vsi ostali. Mi je pa bilo rečeno v obraz, da mi ne bo nič olajšano, ker imam sorodnike v poslu. Naj se močneje potrudim, če želim kaj doseči. In prav je tako.

Story: Pa očitki?

Čez eno uho notri, čez drugo ven. Briga me za ljudi, ki si izmišljajo teorije zarote. Nimam ne časa ne energije za to.

Story: Se tudi niste nikoli počutili dolžnega nadaljevati njihove zapuščine?

Ne, nikakor! V nekem trenutku sem ugotovil, da me to zanima, zato počnem to.

Story: In počutite se izpopolnjeno.

Oh, kaj pa vem, če so že zaključena gradbena dela. Kariera je živ organizem, in ne mrtva materija, ki bi obstala sto let kot kakšna stolpnica. Čeprav, glede na kakovost novih gradenj, je mogoče ravno to. Če so temelji slabo postavljeni in delaš z nizkocenovnimi materiali, ti lahko vlaga hitro ogrozi stabilnost ter začne kvariti videz in vonj. Ha! Daleč od izpopolnjenega se počutim. Zdaj komaj začenjam pravo delo.

Story: Vendar ni skrivnost, da vas je že od malih nog izpopolnjeval ples - latinskoameriški. Kakšnih vzorov in življenjskih lekcij vas je in vas uči še zdaj?

V glavnem sem se naučil vztrajanja. Ob naporu, ob neuspehih in ob nadaljnjem nadgrajevanju, ko uspehi pridejo. Tudi to je zelo pomembno.

Story: Ob katerih priložnostih še zdaj najraje zaplešete?

Ob vsaki mali zmagi, ne glede na to, ali je to v zaodrju po dobri predstavi ali pa v kopalnici, ko odmašim sifon. Pa ko so naši košarkarji postali evropski prvaki, sem si privoščil triminutni solo v dnevni sobi.

Domen malo drugače

Story: Pa zajadrajva še malo k modi, če že pripravljava 'modni intervju.' Dajete občutek, da ste radi urejeni. Je eleganten slog 'vaša' oprava ali zgolj službena dolžnost?

Oblačim se v to, v čemer se počutim udobno in najbolj domače. Je to bolj elegantno kot rokersko ali športno. Vseeno se nočem preveč definirati, kajti morda bom že jutri drugače gledal na stvar. V horoskopu sem riba in na vseh področjih velja, da postrv gleda v kozmos, ščuka pa v kaos. Odvisno je samo, katera tisti dan hitreje plava.

Story: V čem pa se postrv in ščuka počutita najbolj udobno?

V viseči mreži. (smeh)

Story: Dotakniva se še stereotipov o novodobnih moških. Saj veste, o prekomernem urejanju pa izgubljanju moškosti ...

Če bi mi bog namenil brado, bi si jo vsak dan 'rihtal'. Ampak ker mi je ni, se mi zdi prekomerno urejanje zapravljanje časa.

Story: Res?

Ne, resno, dokler se urejaš, ker se tako bolje počutiš zase, je to prav. Moškost se največkrat izgublja z drugimi dejanji in besedami, ki sploh niso povezane z osebno higieno in videzom.

Story: Ampak samozavesti pa nikoli ne izgubljate. Tako je videti.

Videti je že videti, bolj je problem, kaj se dejansko dogaja v meni. Samozavest je po mojem mnenju preveč opevana kvaliteta. Saj je prav, da jo vedno znova najdeš in se je zavedaš, ampak ne smemo je preveč izkoriščati samo takrat, ko nam to ustreza. Včasih bi se bilo bolje pred samozavestnim dejanjem ali obnašanjem za vsak primer le še enkrat zamisliti. Ne more škoditi.

Besedilo: Neja Drozg \\ Foto: Urša Premik

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story43/2017

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Priporočamo

Nova Story že v prodaji

Story 43/2017

Story 43/2017, od 19. 10. 2017