Dominik Bagola - Balladero: Prekmurski potepin s klavirskimi baladami

12. 10. 2016 | Vir: Lady
Deli
Dominik Bagola - Balladero: Prekmurski potepin s klavirskimi baladami (foto: Primož Predalič)
Primož Predalič

Letošnja pomlad je prinesla svežo glasbo avtorja s prekmurskimi koreninami, ki sliši na ime Balladero, in njegov družbenoaktualen radijski hit Zlati časi. Balladero je Dominik Bagola, nekoč bobnar, danes pa predvsem avtor, pevec, pianist in vodja svojega glasbenega projekta, ki ga izvaja in predstavlja s samimi odličnimi glasbenimi sodelavci. Dominik svojo glasbo označuje kot "avtorske klavirske balade z rokerskim pridihom".

Dominik je glasbenik, ki prekmursko ravnico in melanholijo vestno tke v svoje ustvarjanje, ker pravi, da "sta nekaj, česar ne moreš iztrgati iz Prekmurca". Doživlja ju malo manj resno in meni, da ju zna "precej nezateženo vkomponirati v svojo muziko".

Za svojo glasbo pravi: "Ves čas si med durom in molom. Mol je v vsaki mojih skladb in mislim, da tudi v vsaki skladbi prekmurskih avtorjev nasploh." Gostilna njegovih staršev je bila vedno stičišče različnih ljudi, pogovorov, idej, inspiracij, energij. "To je okolje, ki je vedno polno, nikoli enolično. Vedno imaš stik z ljudmi, veliko je komunikacije in inspiracije." In prav te podobe se kažejo tudi pri delu: "V procesu ustvarjanja je prisotno vse, kar se ti dogaja, vsa tvoja okolica. Zato ljudje, ki blagodejno, ljubeče vplivajo nate, vsekakor pustijo pečat tudi v samih skladbah," skrivnostno namigne pevec, čigar dolgoletno dekle Eriko opazimo tudi v enem njegovih videospotov.

Na začetku so bile orgle

Ko je bil majhen, sta nanj pogosto pazila stara starša, ki sta bila pevca v cerkvenem zboru. Sedel je na koru pri organistu in pritiskal tipke, verjetno napačne, ker je organist hitro predlagal, naj fanta vendar vpišejo v glasbeno šolo. Tako se je začela zgodba s klavirjem, ki je bil, za orglami, poudari, drugi največji inštrument, kar se jih je takrat dalo učiti v glasbeni šoli v Murski Soboti. Dominik je kasneje postal tudi bobnar in sodeloval pri različnih glasbenih zasedbah, med drugim vrsto let tudi s kultno slovensko rock skupino Psycho-Path, po študiju bobnov v Londonu pa si je resno zaželel, da bi skladal čisto svojo glasbo.

Vedno je bil 'potepin'

Dominik je že v gimnazijskih letih precej potoval – obiskoval je koncerte po Sloveniji. Ker je potreboval pripraven izgovor za zunajšolske dejavnosti, si je izmislil tudi zgodbo, da je član debatnega krožka, ki – na grozo njegove mame, ki je to ugotovila šele kasneje – sploh ni obstajal. So pa ta potovanja prinesla različna glasbena poznanstva, z nekaterimi tujimi glasbeniki je ostal v tesnih stikih.

"Mnogo koncertov je bilo jazzovskih, fasciniral me je talilni lonec različnih kultur," pravi avtor, ki je pri nastajanju obeh Balladerovih albumov sodeloval s tujimi glasbenimi producenti in glasbeniki. Prvo ploščo je posnel v Miamiju v ZDA z ameriškim producentom Bobbyjem MacIntyrom, drugo pa v Nemčiji s producentom Uwejem Bossertom, sicer kitaristom svetovno znane skupine Reamonn. Plošči sta bili s tujimi glasbeniki posneti, kot pravi, zaradi "praktično-logističnih dejavnikov", na koncertih v Sloveniji pa glasbo izvaja s stalno in preverjeno domačo ekipo.

"Sodelovanja so izziv," pravi. "Greš izven sebe, izven svojega klasičnega ustvarjanja. Gre za nove inspiracije, nove zvrsti, nove svetove. Povežeš se z ljudmi, s katerimi čutiš isto energijo, imaš skupne interese. Jaz v svojih sodelovanjih iščem ljudi, ki me ponesejo korak naprej." Ena takih je zagotovo Jadranka Juras, ki je bila Dominikova prva učiteljica petja, skupaj sta posnela tudi skladbo Če bi. Pesem je prvi Balladerov hit, z njim tudi pogosto zaključijo koncerte: "Skladba je taka univerzalna sentiš balada, s katero, če ga nismo že prej, na koncu ponavadi dokončno osvojimo občinstvo."

Vsestranski multipraktik

Dominik je po poklicu oglaševalec, natančneje tekstopisec, vendar pravi, da ne meša rad glasbe in oglaševanja ter da "marketinških trikov v povezavi z glasbo ne uporablja pogosto". Glede na to, da je njegov brat in sodelavec slovenski oglaševalski zvezdnik Aljoša Bagola, bi pričakovali, da ima glede svoje glasbe narejen celostni marketinški načrt, zasnovano oglaševalsko akcijo, da so njegove pesmi "marketinško pozicionirane po natančni raziskavi trga" ter da je komunikacija z mediji delo odločne PR-ekipe. Dominik trdi, da so v resnici stvari precej drugačne: "Nikoli nisem preveč zlorabljal svojih oglaševalskih navez, razen tega, da z bratom odlično sodelujeva pri videospotih, pomaga mi tudi pri slikovnem materialu za Balladero, pri zadnji plošči pa je celo soavtor ene od skladb (Sale la vie)," ter tako razkrije še drugo plat Aljoša, ki smo ga vajeni predvsem v vlogi kovalca idej za oglaševalske akcije največjih slovenskih podjetij.

Stik z ljudmi tke preko glasbe

Dominik pravi, da se mu ni nikoli preveč mudilo.

"Po naravi sem umaknjen, rad stopim malo nazaj. Mogoče zato tudi nisem več bobnar, ker nikoli nisem bil točen (smeh), tudi v ritmu sem se rad držal malo nazaj," se pošali in v isti sapi prizna, da so mu glasbeni kolegi kljub temu vedno priznavali bobnarske kvalitete. V glasbi stavi na dolgoročen razvoj, glasba je "tek na dolge proge". Nova plošča Balladero Perfect You ima v primerjavi z bolj baladno usmerjenim prvencem Club Deuce bolj 'gruvi' ritme, je bolj plesna, z rokerskim pridihom. Na koncertih se mu zdi zelo pomembno, kakšno vez skupina kot celota vzpostavi s publiko: "Ko se popolnoma povežeš z občinstvom, dobiš tisti popolni koncert. Zato tudi glasbeniki tako radi koncertiramo, ker je to popolnost tako težko doseči. Zato je vsak koncert izziv zase." Njihovi koncerti tudi niso nikoli povsem enaki, pogosto spreminjajo vrstni red skladb, pesmi malo predrugačijo, upoštevajo svoje občinstvo.

"Zgraditi moramo tak dramatski trikotnik, kjer zapletemo situacijo, dosežemo klimaks in potem stvari počasi razpletemo." Balladero prisega na glasbo, ki je obenem intimna in univerzalna, ob njej se lahko zamisliš ali nanjo tudi zaplešeš. Taka glasba skozi različne kontraste tudi išče stik z ljudmi, je živahna, živopisana, a hkrati tudi umirjena; je avtentična, avtorska, zbudi občutja, izvira pa iz Dominikovega – kot on sam to poimenuje – "nagnjenja k liričnemu pianizmu in k melodijam, ki si jih je preprosto lepo žvižgati".

Tekst: Nina Rupel

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec