Zunaj je deževalo kot iz škafa, z Dominikom Bagolo pa sva, kot se za deževen jesenski popoldan spodobi, ležerno klepetala najprej o glasbi in potem še o vsem mogočem. Nekje v središču mesta, v lokalu, ki se je nekako prilegal svobodnjaškemu duhu najinega pogovora.
Vse se je začelo z dogodkom, ki ga je Dominik pred kratkim gostil na Ljubljanskem gradu. Čeprav ga sama, žal, nisem obiskala, sem o njem slišala veliko lepega in prav veselila sem se trenutka, ko bom za isto mizo sedela s čudovitim glasbenikom, ki je, poleg vsega, na odru stal s kitaristom skupine Reamonn, tistih Reamonn, ki po radiu tako pogosto prepevajo o superdekletu (Supergirl) in o nocoj (Tonight). In tudi pogovor se je, tako kot najino srečanje, začel z glasbo. Da je svojo strast do glasbe razvil že kot deček, je, kot pravi, morda pripomoglo to, da jih je oče kot otroke uspaval s ploščo dobrih starih Pink Floydov. Ali pa to, da je veliko časa s starima staršema preživel na koru, kjer sta pela. Karkoli je že bilo, njegovo znanje in ljubezen do glasbe nista ostala za štirimi stenami dnevne sobe in niti na koncertnih odrih našega prelepega Prekmurja, saj je s skupino Psycho-Path najprej prepotoval Evropo, od Avstrije do Nemčije, Anglije in Balkana, ter nato s projektom Balladero odpotoval vse do vročega Miamija in Münchna. Ja, za Dominikom je dolga pot, in kot kaže, ga vsaj še tolikšna čaka.
In čeprav v javnosti velja predstava, da glasbeniki živijo življenje, polno zabave, alkohola, deklet in vsega, kar diši po 'razvratu', je Dominik pojasnil nasprotno. "Glasba ni en sam žur. Pred tem je namreč potrebnega še veliko dela," je povedal in nadaljeval pripoved o snemanju enega izmed albumov Balladera v Miamiju ter o tem, da je v mesecu dni tam le enkrat videl plažo. A prav takšna strast in zagon rojevata nova poznanstva. In tako se je začelo tudi tisto med Dominikom in kitaristom zasedbe Reamonn, Uwejem Bossertom. V resnici je bilo, ko je tako pripovedoval, vse slišati precej preprosto. Dominik je poslal elektronsko sporočilo s prošnjo o novih koncertnih priložnostih za promocijo nove plošče, Uwe mu je odgovoril, iskrica je preskočila in srečno sta živela do konca svojih dni. No, ne čisto tako, pa vendar. Zdaj je prav Uwe producent njegovega novega albuma Perfect You, prišel je v Slovenijo in se Dominiku, skupaj z drugimi priznanimi glasbeniki, pridružil na odru Ljubljanskega gradu. Skupaj sta preživela nekaj dni in razvila prijateljstvo, ki bo tudi svetovno poznanega kitarista, kot pravi Dominik, še pripeljalo v 'najlepše mesto na svetu'. In če me je česa naučil Dominik, je to dejstvo, da je glasba povezana z življenjem ustvarjalca. In ker njegove besede spoštujem, sem ga precej zvedavo povprašala še o njegovi drugi ljubiteljski strasti, knjigah. Kot pravi, ima tako kot glasbo rad tudi različne knjige. "Predvsem dobre," rad poudari, medtem ko se za zvrst, ki bi mu bila najbolj pri srcu, ne bi mogel odločiti. "Od glasbenih knjig do romanov, poljudnoznanstvenih knjig, zgodovinskih ..." našteva stric, ki tudi v knjižni zbirki ni pozabil na svoji nečakinji. "Tu in tam obema prinesem kakšno knjižico," se namreč pohvali in doda, da je veliko bolj kot knjige pri deklicah aktualno branje pravljic. "Če bi že moral izbrati kakšno tako, za katero bi rekel, da je 'biblija otroške literature', bi rekel, da je to Maček Muri," meni Dominik, ki bi prebiranje otroških pripovedi včasih svetoval tudi odraslim. Morda zaradi njegovih pravljic morda zaradi simpatičnosti ali pa obojega, ga imata deklici radi, k temu pa brez dvoma pripomore tudi to, da ju Dominik rad malce razvaja. "So me pa izkušnje pri prvi nečakinji naučile, da me hitro lahko obrnejo okrog prsta. Zdaj sva s punco Eriko zmenjena tako, da sem jaz bolj 'ta resen stric', ona pa 'ta manj resna teta'. Je pa seveda odvisno, kdo je poleg. Ko sta Aljoša in Iva zraven, smo bolj resni. Ko pa ju ni, smo bolj pobalinski. Enako velja za mojo sestro Urško in njenega moža Jordana, (smeh)" nam je prišepnil Dominik, ki si bo v teh jesenskih dneh vzel kakšen dan tudi za takšne radosti, saj v prihodnosti ne načrtuje kakšnega daljšega oddiha.
Napisala Kaja Milanič
Fotografije Helena Kermelj, Primož Zanoškar, Ksenija Mikor, Primož Predalič
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču
