Tokrat sva spregovorili o njej. O življenju za javno podobo iz političnih debat. O preizkušnjah, o tem, kaj se skriva za osebo, ki s tako samozavestjo vodi Ministrstvo RS za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Sešli sva se v njeni pisarni in se nato sprehodili med ulicami v bližini ministrstva. Intervju z dr. Anjo Kopač Mrak je tako postal pogovor dveh žensk o vsem mogočem in tu je utrinek tistega, kar je na sredino popoldne ujelo naše oko ...
Story: Ste ministrica, mamica, hčerka ... Ali svoj čas razporedite tudi v tem vrstnem redu?
Če govorimo časovno, smo vsi večino svojega življenja v službi in mislim, da nas je veliko takšnih, ki se spopadamo s problemom usklajevanja dela in družinskega življenja. Ločnic pri delu, ki ga opravljam, res ni veliko. Ko greš na dopust, vidiš, koliko časa potrebuješ, da odklopiš in da si lahko samo z otroki, ne da bi imel občutek, da moraš pogledati na telefon, da moraš imeti stvari pod nadzorom. Da spustiš ta občutek, da si odgovoren za veliko stvari ... in ko si prvi na tako pomembnem delovnem mestu, tega včasih ne moreš čisto uresničiti. Žal je ta položaj takšen, da bi se zlagala, če bi rekla, da ni na prvem mestu, predvsem v časovnem smislu.
Story: Omenili ste dopust in odklop. Takrat pustite mobilnik doma?
Vsaj takrat, ko smo na plaži. Starši smo ves čas nezadovoljni, ker so naši otroci preveč na različnih napravah. Po drugi strani pa ne vidimo sebe, ko smo vpričo njih ves čas na svojih. In da bomo na tem področju kaj spremenili, moramo najprej spremembo narediti pri sebi. Pri nas je letošnji dopust minil tako, da so telefoni ostali v prikolici, razen če smo se želeli slikati. V takšnih trenutkih vidiš, koliko smo zasvojeni z občutkom, da bomo kaj zamudili. Prav zaradi tega zdaj že dolgo nisem bila dalj časa na dopustu. Strokovnjaki sicer pravijo, da naj bi bila doba treh tednov tista, v kateri bi se lahko popolnoma odklopil, vendar mislim, da večina zaposlenih nima te možnosti, žal. Ko sem bila mlajša, se spomnim, da smo s starši vedno šli za tri tedne na morje. In da je bila mama tri dni pred odhodom domov malce nervozna, ker je morala nazaj v službo. Pri nas pa ne pridemo niti več do tega, ker smo z mislimi ves čas v službi.
Story: Pa ste na ministrstvu uvedli kakšne prijeme, ki bi bili v tem smislu prijazni do zaposlenih?
Imamo certifikat 'družini prijazno podjetje'. Ministrstvo je ves čas spodbujalo takšne raziskave in je sprejemalo ukrepe, s katerimi bi se delodajalci zavedali, da delavec ni samo delavec ter da to, kaj se delavcu dogaja v družini, pomembno vpliva na njegovo delo. Naši zaposleni imajo na primer premični delovni čas. Prvega septembra si lahko vsak vzame dopust, da pospremi svojega otroka v šolo. Ob rojstvu otroka zaposlenim vedno čestitam, kar jim ob tem pomembnem trenutku veliko pomeni. V javni upravi je te stvari morda malce lažje usklajevati, je pa tudi res, da pridejo trenutki, ko to ni mogoče - ko cela ekipa dela tudi ob sobotah ali nedeljah in pozno v večer. Ta predstava, da se v državni upravi ne dela in da nismo prilagodljivi, absolutno ne drži in dela krivico preštevilnim zaposlenim.
Story: Omenili ste 1. september. Imate hčerko in sina, oba šolarja ...
Sin obiskuje osnovno šolo, hčerka gre pa v prvi letnik srednje šole. Zdaj imamo sicer specifično obdobje. Sin gre v novo šolo, tako da bo brez dvoma ta dan stresen zanj, saj prihaja v popolnoma novo okolje. Stres smo mu sicer malce zmanjšali, ker smo se že prej dogovorili, kateri razred bo obiskoval, in je že, vsaj za vtis, spoznal sošolce. Hči pa tudi. Sama sem že pozabila, kako je to. Morda je bilo pri meni lažje, ker sva šli z najboljšo prijateljico skupaj v srednjo šolo, medtem ko gre ona popolnoma sama.
Story: In če govoriva o vašem obdobju srednje šole, osnovne šole ... od nekdaj veliko pozornosti namenjate enakim možnostim. So vas krivice s tega področja od nekdaj prizadele?
Moram reči, da me je prizadela predvsem revščina oziroma dejstvo, da si nekateri sošolci niso mogli privoščiti nekaterih stvari. Spomnim se, da smo se kot razred odločali o maturantskem plesu. Danes je sicer praksa, da se veliko denarja namenja maturantskim toaletam, vendar si to nekateri težko privoščijo. Tudi pred 20 leti ni bilo veliko drugače. Želela sem, da bi kot razred sprejeli odločitev, s katero bi poskrbeli, da bi lahko na ples odšli vsi. Na koncu pa se je končalo tako, da zaradi razočaranja in trme nisem šla na lastni maturantski ples. Ker sem se iz nekega upora držala principa, da ne bom šla, če se nam ne uspe dogovoriti. Zdelo se mi je krivično do tistih, ki si to težko privoščijo. No, malo sem bila upornica ... Živela sem na Planini v Kranju, kjer je bilo veliko priseljencev, in mislim, da lahko vsi moji sošolci potrdijo, da sem bila občutljiva za različne žalitve, predvsem na nacionalni osnovi. Sicer pa je to že od malih nog stvar vzgoje. Na koncu je primarna družina tista, ki nas v teh vrednotah najbolj zaznamuje.
Story: Pa ste že takrat vedeli, da želite delati na tem področju?
Zanimivo. Moja najboljša prijateljica, s katero sva skupaj pri šestih letih začeli trenirati smučanje in s katero sva bili skupaj vso osnovno šolo in del srednje šole in še danes sva najboljši prijateljici ... Ona mi vedo reče, da sem bila edina, ki je v razredu brala prvo in drugo stran Dela. Drugi so brali kulturne novice ali pa razvedrilo. Sicer pa nikoli nisem govorila, da si tega želim. Kaže, da so me politične teme, predvsem pa družbeno dogajanje bolj zanimali kot moje vrstnike. Na fakulteti pa so mi bili najbolj zanimivi predmeti s področja socialne politike in trga dela. Brez posebnega načrtovanja sta šla magisterij in doktorat prav v tej smeri.
Story: In če govorimo o enakih možnostih ... ste kot ženska na tako vplivnem položaju kdaj začutili kakšno diskriminacijo na tem področju?
Moram reči, da ne. Nikoli nisem imela pri zasedbi delovnega mesta občutka, da nimam enakih možnosti. Vidim pa razlike, kako v družbi in v politiki delujemo ženske in kako nas moški kolegi dojemajo. In seveda se najdejo še vedno kakšni bolj seksistični komentarji. Osebno poskušam take stvari obrniti na šalo, v vlogi ministrice za enake možnosti pa seveda razmišljam tudi o možnih ukrepih na tem področju. Spomnim se, ko me je kolega ob pozni uri, ko smo se pogajali s sindikati, vprašal, ali ne bi morala biti doma z otroki. Če bi vi imeli intervju z mojim kolegom, ga verjetno ne bi toliko spraševali o usklajevanju dela in družinskega življenja. Kar je po eni strani razumljivo, ker ne gre za to, da bi ženski odvzeli vlogo v družini, vendar se moramo zavedati, da včasih podcenjujemo vlogo moških, ki jo imajo pri skrbi za otroke. Zdi se mi, da je najbolj zdravo okolje tam, kjer sta prisotna oba principa, pa tudi to, da gre za dogovor med partnerjema, kako in na kakšen način usklajujeta stvari. Ključni sta pogovarjanje in dogovarjanje.
Story: Pravijo, da močnega človeka lahko vzgojijo samo močni starši ... Bi rekli, da imate to moč od staršev?
Vsekakor, starši so tisti, ki nam dajo osnovni pogled na svet in orodja za soočanja z njim. Ko pogledaš nazaj in vidiš, kaj te je v življenju najbolj determiniralo, da si tak, kot si, bi rekla, da je pri meni to šport. To je bila očetova želja. Mama je na primer želela, da bi se bolj usmerila v umetnost. Prek športa sem usvojila disciplino, vztrajnost ... Pri družini pa se mi zdi pomembno predvsem to, da otrok čuti neizmerno podporo. Tisti občutek, da ne glede na to, kaj narediš, tudi če je največja napaka, ki jo še sam težko sprejmeš, veš, da imaš tam mamo. Moja mami je bila moj največji zaupnik in tudi danes, čeprav je zdaj na žalost dve leti več ni, je praznina, ki je ne moreš zapolniti. Če nekdo ne izgubi mame ali nekoga tako bližnjega, ne more tega vedeti in razumeti. Jaz prej nisem. Mama je nekdo, s komer imaš tako pristen odnos, da si točno tak, kot si. Z vsemi pomanjkljivostmi. Z vsemi napakami, ki jih imamo vsi. Da si sprejet tak, kot si. In tudi zdaj, če se mi zgodi kaj hudega, bi najraje dvignila telefon in poklicala mami. Z očetom se sicer super razumeva in imava odnos, v katerem si veliko poveva, se pogovarjava, ampak je drugače. Povezanost, ki sem jo imela z mami, bo težko kdo resnično nadomestil.
Story: Tudi s svojo hčerkico verjetno negujeta takšen poseben odnos. Čeprav sem zasledila, da ima 16 let, kar zna biti zelo ... razburkano.
Meni se to zdi ključno. Lahko sem odsotna in v službi, ampak moji otroci vedo, da bom spustila vse in prišla k njim, če me bodo potrebovali. Da so oni na prvem mestu. V službi sem sicer veliko časa, ampak če bi hči zdaj poklicala, bi prekinila intervju in šla. Pomemben je občutek, da ona ve, da sem tu zanjo. Je pa tudi res, da je obdobje pubertete zelo specifično. Vsi smo šli čez to, in ko mislim, da je vsega preveč, se spomnim nase. S hčerko sva si značajsko sicer zelo različni. Hči je v tem smislu bolj po očetu.
Story: Kaj svojega pa vseeno vidite v njej?
Sebe vidim predvsem v tem uporu, njeni neizmerni trmi in ponosu. Meje premika do možnega, vsak dan znova. Vsi najstniki to počnejo, ko nasprotujejo zgolj zaradi golega nasprotovanja. Včasih se seveda tudi meni zgodi, da povzdignem glas in imam občutek, da je biti mama neizmerno težko. Ampak mislim, da potem tudi otrok, ko mu daš možnost, da se malce oddalji, spozna, da si mu želel le dobro. Gre za proces učenja. Otroci so danes pod večjim pritiskom, ko smo bili mi. Na nas je bil ta vrstniški pritisk, pri otrocih pa je zdaj zaradi družabnih omrežij ta pritisk širši. Zato morajo biti še toliko bolj postavljeni, da jih ne zamaje.
Story: Gre za to, da si otrok hoče vzeti čim več svobode, vi kot starš pa čim več 'avtoritete' ...
Otroci potrebujejo meje, ker se znotraj meja počutijo varne. V puberteti pa gre za prestavljanje meja, kar je naporno za vse. Mi moramo rahljati meje, ki smo jih postavljali od rojstva, otroci pa jih napadajo. Najti pravo ravnotežje je prava znanost. Poleg tega moraš ujeti tudi karakter otroka. Doseči moraš to, da si prijatelj svojih otrok, ampak ne njihov vrstnik. Da ti otrok zaupa, da pride k tebi, ko je v stiski. In jaz kot starš si želim imeti takšen odnos.
Story: Imate dva otroka ... Ste si vedno želeli par? Fantka in punčko?
Sama sem edinka in vedno sem si želela imeti dva. Je pa zanimivo, da je dinamika bistveno drugačna. Prebrala sem veliko knjig o vzgoji, in čeprav obstajajo napotki, univerzalnega recepta ni. Kot edinka to dinamiko dveh - prepiranje, boj za stvari - to bitko med dvema še danes težko razumem, ker je sama kot otrok nisem nikoli občutila. Jima pa želim povedati, da se sicer lahko prepirata, ampak da smo na koncu družina. Da mora hči poskrbeti za brata in nasprotno. Kot edinka sem vedno občutila pričakovanja staršev (mami se morda ne bi strinjala) in zdi se mi, da se ta pričakovanja porazdelijo, če je več otrok. No, morda je to moj občutek.
Story: Tudi sama sem edinka in vem, da sem si vedno želela še nekoga. Zdi se mi, da se potem na tem svetu počutiš manj sam ...
Tudi jaz sem se tako počutila. Čeprav sem vedno zelo hitro našla vrstnike. Ko smo poleti prispeli v kamp, me v desetih minutah že ni bilo več. A vedno sem zavidala prijateljicam, ki so imele starejše sestre ali brate. Sicer pa je med mojima otrokoma šest let starostne razlike kar pomeni, da sta v resnici dva edinca. Hči je kot dojenčica potrebovala ogromno pozornosti. Ko sem razmišljala o tem, sem si vedno mislila, da bomo imeli po prvem otroku hitro drugega. Pa preprosto ni šlo in k temu je pripomoglo več dejavnikov.
Story: In če govorimo o družini ... prestali ste ločitev. Pa bi rekli, da je prav žongliranje med uspešno kariero in uspešnim družinskim življenjem največji izziv žensk na položaju?
Verjetno je. Ampak jaz sem še vedno idealistka. Danes imamo toliko ločitev, ker dojemamo stvari zelo instantno. Če pogledamo, koliko energije vložimo v svoje delo, v to, da ga dobro opravljamo, koliko stvari s tega področja preberemo, koliko imamo sestankov ... medtem ko jemljemo odnos med partnerjema kot nekaj samoumevnega. Mislim, da ni družine, v kateri bi bilo vse idealno, nikoli ni. Ampak partnerja morata biti zrela, da sproti rešujeta težave, ki nastanejo, kar je seveda težje, če je nekdo veliko odsoten. Vendar v temelju še vedno vse ostaja enako. Spoštovanje drugega, razumevanje, podpora ... To je ključno in to ni vezano na količino časa, ki ga preživiš skupaj. Ni toliko pomembna količina časa, bolj njegova kakovost. Če odkriješ, da imaš bistveno drugačne predstave o prihodnosti, sicer poskušaš rešiti stvari, vendar je treba sprejeti tudi odločitev za razhod, če kompromis ni več mogoč. To je težko. Se mi pa zdi odgovorno. Danes sem hvaležna za to. Bilo pa je težko za vse, tudi otroka, ki se morata prilagoditi novim razmeram. In prilagajanje je potrebno ves čas, reorganizirane družine so svojevrstni izziv in vedno rečem, da občudujem vse, ki jim to uspeva.
Story: In če postaneva v kontekstu usklajevanja družine in dela ... Vam je bilo kdaj za kakšno odločitev žal?
V čustveno intenzivnih odnosih, kar partnerski in družinski odnosi so, so vedno vzponi in padci, pa seveda tudi osebno prehajamo prek različnih obdobij. In če zamudiš kaj pomembnega, tega žal ne moreš preprosto nadoknaditi. Seveda so trenutki, za katere mi je žal, ampak preteklosti ne moreš spreminjati. Moje pravilo je, da ne pogrevam preteklosti, se pa iz nje poskušam čim več naučiti. Ne maram smiljenja sama sebi. Treba je potegniti črto in se iz tega nekaj naučiti. Seveda pa si je treba tudi naliti čistega vina. V odnosu sta vedno dva.
Story: Pa ste kljub temu morda ohranili kakšne posebne družinske tradicije? Na primer, skupno praznovanje rojstni dni?
Da ne bomo idealizirali, tudi tu so vzponi in padci, morate vedeti, da ko gre družina narazen, mama vidi nekaj, oče pa nekaj čisto drugega. Še vedno je potrebnega veliko usklajevanja, predvsem pa čustvene zrelosti, da znaš pogledati na položaj tudi z očmi drugega. To ni vedno lahko, so pa otroci v ospredju in potem je lažje. Za rojstne dneve otrok smo dogovorjeni, da jih praznujemo skupaj. V ponedeljek ima sin rojstni dan in mislim, da bomo praznovali skupaj, če res kaj izjemnega ne pride vmes.
Story: Verjetno je svojevrsten izziv tudi biti povsod in za vse poskrbeti. Vam starši morda kaj priskočijo na pomoč?
Moja mama je vsaki dan šla po sina v vrtec, ga pobrala, da smo se potem lahko uskladili, kdo ga bo pobral pri njej. Težko bi brez njene pomoči. Pa tudi moj oče, ki je od julija upokojenec, je ravno zdaj s sinom v adrenalinskem parku. Oče je izredno vitalen in videti vsaj 20 let mlajši. Z ločitvijo pa nastane nova skrb. Poskušam se organizirati tako, da sem, ko sta otroka pri očetu, bolj ali manj cel dan v službi, ko je naš čas, pa poskušam biti doma ob normalni uri. Brez pomoči mojega očeta bi pa bilo zelo težko.
Story: Kako pa najraje preživljate svoj čas z otroki, ko ste skupaj?
Hribi in morje, no, pa tudi kopališča, jezera, skratka voda, predvsem poleti, pozimi pa smučanje. Najlepše pa mi je, kadar nam uspe uskladiti urnike tudi s prijatelji in gremo skupaj v naravo. Ko imaš tako malo prostega časa, ugotoviš, da si najraje z najbližjimi in koliko ti pomenijo pravi prijatelji. Mislim, da je najbolje čim bolj pritegniti v svoje prostočasne aktivnosti tudi otroke. Jaz v tem sicer nisem več tako uspešna, ker je 16-letnico težko prepričati, da gre teč z mamo. (smeh) Greva pa radi v kino, ker so filmi njena strast, z okusom se sicer malce prilagodim, ker imam sama rada malce drugačen stil. (smeh) S sinom pa greva rada na zdaj poleti velikokrat plavat na Kolezijo. Zadnjič smo bili s prijatelji na Krki ... takšne dogodke imamo radi. Aktivnosti, morje, mir ...
Napisala: Kaja Milanič
Fotografije: Igor Zaplatil
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču
