Dr. Miro Cerar: “Mojo mladost je res zaznamovala tudi očetova slava!”

Story: Širša javnost vas je prvič bolje spoznala že v šestdesetih letih preteklega stoletja, ko ste z očetom pozirali na naslovnici Mladine. Se vam zdi kot včeraj?

Zelo rad pogledam to znano fotografijo. Ponazarja dober odnos med očetom in sinom ter toplino družine. Kolikor sem kot otrok mogel in znal, sem očeta spodbujal pri njegovi športni poti, tako kot on danes podpira mene pri moji. Tega trenutka, ki je ujet na naslovnici Mladine, se sicer ne spominjam, saj sem bil še premajhen. Zanimivo pa je, da si očeta ob pogledu na naslovnico predstavljam starejšega, kot pa sem celo sam zdaj, čeprav seveda ni tako. Z očetom sva se imela zelo rada in tudi danes je še tako. Če je bilo le mogoče, sva skupaj telovadila, doma ali pa v naravi. Večkrat si je oprtal nahrbtnik, poln uteži, in se podal na ljubljanski Golovec, včasih pa je na rame oprtal še mene in me skupaj z utežmi nesel v hrib. Že kot otrok sem tako lahko izkusil pomen in težo vrhunskega športa, izzive in odrekanja, ki jih terja. Spoznal sem tudi čar zmage in težo poraza.

Story: Kakšni so še vaši spomini na otroštvo? Na kaj se najprej spomnite, ko pomislite na otroštvo?

Imam zelo lepe spomine na otroštvo, bilo je polno igre in ljubezni. Najrajši se spominjam pestrega otroštva na ljubljanskih Prulah. Veliko sem se s prijatelji igral pred blokom, brcal žogo, se kotalkal, vozil kolo in se pozimi kepal. Takrat še ni bilo sodobne tehnologije, zato smo se veliko podili ob Ljubljanici in igrali med dvema ognjema. Z dobrim prijateljem Borisom sva živela v sosednjih blokih in med najinima balkonoma napeljala vrv, po kateri sva si nato pošiljala čokolade ali sporočila. Imel sem res veliko domišljije. V petem razredu osnovne šole smo se s starši preselili v Grosuplje, kjer pa sem pretežno preživljal le vikende, saj sem se med tednom še vedno šolal v Ljubljani. Takrat smo najrajši igrali nogomet. Druženje s prijatelji in naša izjemna otroška domišljija sta mi še posebej ostala v spominu. V otroštvu sem veliko užival v igri in morda mi tudi zato pozneje ni bilo težko sedeti za knjigami.

Story: Vaši starši so bili poznani in cenjeni tako v slovenskem kot tudi svetovnem prostoru. Kako pa je njuna prepoznavnost vplivala na vas?

Pri svojih starših posebej spoštujem in cenim to, da mi nista vsiljevala svojih ciljev in sta dopustila, da grem sam svojo začrtano pot. Mojo mladost je res zaznamovala tudi očetova slava, saj je bil eden izmed najbolj znanih športnikov nekdanje skupne države. Vsi so me hitro prepoznali, zato sem bil velikokrat tarča najrazličnejših vprašanj. Želeli so vedeti, ali bom nasledil očeta, ali me zanima telovadba. Seveda sem v Narodnem domu takrat tudi sam telovadil, ampak očitno nisem podedoval gena za gimnastiko. (smeh) Takrat sem z veliko večjim veseljem igral nogomet, pozneje pa sem treniral tudi košarko.

Story: In bili pri tem kar precej uspešni ...

Začel sem v Trnovem, nato pa košarkarsko pot nadaljeval pri Slovanu, kjer sem bil izbran v ožjo selekcijo. Glede na višino so mi dodelili mesto organizatorja igre in v tej vlogi sem se kar dobro znašel. Tam sem se naučil timskega dela in spoznal, da v življenju ni velikih in malih vlog. Da je tim uspešen, mora vsak odigrati svojo vlogo. Kot v življenju. Vendar pa sem zaradi študija košarko opustil, saj bi moral vložiti nadčloveške napore, če bi se želel kosati z najbolj nadarjenimi.

Story: Odraščali ste z dvema sestrama. Kako je njuna bližina vplivala na vas? Ste si morda kdaj želeli imeti tudi brata?

Bratca sem žal imel le nekaj dni, saj je umrl že takoj po rojstvu. Štiri leta za menoj se je rodila Alenka, ki jo imam zelo rad in s katero sva se super zabavala. Ker sem bil starejši, se je ona dosti bolj prilagajala meni, z menoj in prijatelji je velikokrat igrala nogomet ter bila izredno vpeta v šport. Kmalu nas je pošteno obračala po igrišču, zato fantje nismo bili najbolj zadovoljni. (smeh) Še danes je izjemno nadarjena za šport. Mislim, da sva se odlično razumela vse do pubertete, ko sem jo začel nekoliko odrivati stran. Punca namreč takrat pač ni več spadala k moški družbi, vseeno pa sem jo imel zelo rad. Druga sestra Vesna se je rodila 17 let za mano, kar je povsem druga zgodba. Pravzaprav je bila naš skupni mali otrok, do nje sem se marsikdaj vedel kot vzgojitelj, in ne samo kot brat. Ob Vesni sem se naučil te odgovornosti, skrbi za mlajše. Sicer pa sem že tudi po naravi takšen, da čutim odgovornost do drugih.

Story: In kje je lažje biti šef, doma ali v službi?

Trudim se, da nikjer nisem avtoritaren, ampak odločen. Rad prisluhnem drugim, razmislim. A ko se odločim, se odločim in grem do konca.

Story: Na svet ste prijokali, medtem ko sta starša še gulila študentske klopi. Mislite, da je njuna mladost vplivala na vaše odraščanje? Kako ste sami dojemali njune poznejše dosežke?

Starša sta bila kot študenta pa tudi pozneje kot pravnika zelo zaposlena. To, da sta bila mlada starša, je bilo zame odlično, saj sta imela dovolj energije zame. Imel pa sem tudi odlične stare starše, ki so me imeli zelo radi, in če je bilo le mogoče, sem čas preživljal pri njih, saj so živeli relativno blizu. Moram priznati, da me je zelo zaznamovala športna mladost, tudi očetovi telovadni uspehi. Spominjam se nekaterih tekem, predvsem zadnjega zlatega tekmovanja, ko je po koncu tekme prišel do mene z japonskimi tekmovalci, ki so mi podarili značke in zastavice. Sicer sem bil še zelo majhen, zato se marsičesa več ne spomnim, a sem užival v športnem vzdušju in športni igri z očetom. Po drugi strani pa je mama v moj razvoj vnesla mnogo čustev in mi pomagala pri pripravah na šolo. Pred spanjem mi je prebirala pravljice, kar je prebudilo mojo domišljijo. Če ni brala knjige, si je pravljice izmišljala kar sama. Tako kot oče je bila tudi mama res izjemna, poklicno zelo uspešna, v mladih letih tudi gimnastična prvakinja, predvsem pa zelo ljubeča in dobra oseba. Tudi sam sem svojima otrokoma bral ali pa si izmišljal pravljice in mislim, da je to nekaj odličnega. S tem širiš otrokovo domišljijsko polje. Z domišljijo smo bolj ustvarjalni, kar nam pomaga, da se v življenju lažje znajdemo. Tudi politika, denimo, vsak dan zahteva zelo kreativne rešitve.

Story: Pravljice so nekega dne zamenjali stripi ...

Tako je! Prvi strip sem v bistvu prebral z mamo. No, takrat še nisem znal brati, vendar sva ga pregledala skupaj. Prebrala mi ga je in me navdušila. Tako sem dobil motivacijo in pohitel z učenjem branja ter tako kmalu tudi sam prebiral stripe v slovenskem, nato pa še srbsko-hrvaškem jeziku. Kot otrok sem tako zavzeto zbiral stripe, da sem kmalu s sošolcem Andrejem po zgledu na knjižnice ustanovil lastno stripnico. Stripe sem izposojal prijateljem, prej pa sem jih označil s štampiljko, ki sem si jo skrivoma izposodil iz očetove odvetniške pisarne. Kot vidite, sem imel kot otrok kar precejšnjo domišljijo. Seveda niso vsi stripi le za mlajše, nekateri so namenjeni tudi starejšim bralcem in še danes rad posežem po stripu, ki na intelektualen način izraža, denimo, parodijo na temo zahodne družbe. Stripi so poživljali moj smisel za humor. Pa ne le stripi, tudi lego kocke so v otroštvu spodbujale mojo ustvarjalnost. Rad sem sestavljal plastične ladje in letala, zbiral sličice za različne albume in podobno.

Story: Vaše življenje je zagotovo zaznamovala tudi letalska nesreča, ki se je 1981 zgodila na Korziki, še toliko bolj, ker bi tudi sami takrat morali biti na letalu.

Dogodek je zaznamoval celotno družino. Starša sta nameravala na Korziko, vendar je dan pred tem sestra Vesna zbolela, mama pa se je odločila, da ne more bolne hčerke pustiti same. Z očetom sta zato karti ponudila meni in sestri Alenki, vendar mi potovanje v tistem času ni dišalo. Ta odločitev nama je rešila življenje! Ko smo naslednji dan slišali novico, smo bili vsi v družini globoko pretreseni, počutili smo se, kot bi se na novo rodili. To nas je zelo zaznamovalo, saj življenje vnovič vzameš kot dar, ki se ga sicer ne zavedaš. Kot zdravje: ko ga imamo, si želimo sto stvari, ko pa ga ni, pa le tega.

Story: Zato tudi danes še toliko bolj cenite življenje in vse, kar vam je bilo dano?

Zelo cenim življenje. Cenim vsak dan, ki mi je namenjen, četudi je zahteven. Vprašanja o smislu življenja so mi bila vedno blizu. S temi sem se ukvarjal tudi kot profesor na pravni fakulteti. Cenim to, da sem zdrav, da imam čudovito družino, res dobre prijatelje in da sem dobil priložnost, da opravljam pomembno nalogo, da delam v dobrobit Slovenije. Priznam pa, da sem se v politiki na trd način naučil, kaj pomenita beseda zaupanje in lojalnost. Cenim ljudi okrog sebe, ki ti dve besedi živijo, in ne samo govorijo.

Story: Vam je žal za vstop v politiko?

Vse, kar delam, delam za dobro ljudi. Verjamem, da po dveh letih vedno več ljudi to tudi opazi. Ni mi žal, da sem vstopil v politiko, kajti državo smo potegnili iz krize in jo vodimo v pravo smer. Zato sem prepričan, da moram na tej poti, četudi je zelo naporna, vztrajati.

Story: Prav posebne vrste odgovornost je v vaše življenje prinesel študij prava. Ste čas študija izkoristili za študentsko življenje ali ste raje posedali za knjigami?

Hm, oboje. (smeh) V prvem letniku sem se še malo iskal, saj nisem bil prepričan, ali me bo pravo resnično veselilo. Na fakulteto sem prišel z enotedensko zamudo, saj sem pred tem služil vojaški rok v Črni gori, in po 12 mesecih vojske si človek želi sprostitve ter zabave, ne pa študija, priznam. V začetnem letu sem bil zato pogost udeleženec študentskih zabav, kjer smo do polnosti užili študentsko življenje. V drugem letniku sem ugotovil, da me pravo resnično veseli, zato sem se resneje usedel za knjige, še vedno pa sem se rad tudi zabaval s prijatelji. To željo sem nato postopno potešil, saj me je vedno bolj privlačila vsebina študija, čeprav nisem pričakoval, da me bodo povabili, naj se zaposlim na fakulteti.

Story: Ker ste bili tako dolgo v Črni gori, ali to pomeni, da govorite tekoče srbsko-hrvaško?

Sodelavci bi rekli, da sem včasih neizprosen lektor slovenskega jezika, posebej kot zagovornik dosledne uporabe dvojine, (smeh) ampak če se zresnim: govorim angleško, nemško in srbsko-hrvaško. Rad bi se naučil še kakšnega jezika, a mi seveda za to zmanjkuje časa.

Story: Številni se s služenja vrnejo polni dogodivščin in zabavnih pripetljajev. Nam lahko zaupate kakšno prigodo iz tistih časov? Kakšni so vaši spomini na služenje vojaškega roka?

To je bila zelo zanimiva, na čase tudi zahtevna izkušnja. Biti stran od domačih je prav posebna izkušnja, saj se moraš spoprijeti s težkimi preizkušnjami, pri katerih se izkaže tvoja resnična zrelost. To je šola, ki bi jo v neki razumni meri privoščil vsakemu. Vsako poletje sem z Narodnim domom taboril v Premanturi, kjer smo nekaj tednov živeli strogo taborniško življenje, pospravljanje postelj in jutranja telovadba sta bila nekaj povsem običajnega. Služenje vojaškega roka zato ni bilo nič novega. Kljub temu mi bo ostalo v spominu po številnih prigodah, ki bi jih z veseljem delil z vami, pa vendar so predolge za objavo. (smeh) Že prvi večer sem se naučil skrbeti zase in svojo opremo, saj so mi ukradli pižamo. Zato sem se pozanimal, kaj lahko storim, in pojasnili so mi, naj se znajdem. Takoj sem sklenil nekaj novih poznanstev, ki so mi še isti dan iznajdljivo pomagali do novih oblačil.

Story: Zdrav duh v zdravem telesu je nekakšno vaše vodilo. Kako pa željo po športnem udejstvovanju združujete s polnim urnikom predsedniške funkcije?

Na žalost mi danes ne ostane veliko časa, da bi lahko v zadostni meri skrbel za telesno kondicijo. V določenih obdobjih sem preveč zaseden z obveznostmi doma ali v tujini, če pa mi le uspe najti čas, se odpravim na sprehod ali teč. Vesel sem, da lahko tečem z Mojco, saj je veliko lažje, če te nekdo malce priganja in spodbuja. Mojca je v mladih letih trenirala atletiko, zato je to zame še prav poseben izziv. Večkrat jo je težko dohajati. (smeh)

Story: Kako pa je na javni funkciji ohranjati dobro mero zasebnosti?

Težko. Vsi bližnji so namreč izpostavljeni javnemu pritisku. Tudi moja otroka sta že bila žrtvi neprijetnih zlonamernih ter lažnivih natolcevanj, ki so seveda boleča. O meni se namreč piše marsikaj. Čestitam vsem mojim, od otrok in širše družine, ki to odlično prenašajo. Nikoli mi ničesar ne očitajo, temveč so mi vedno v oporo. Otroka sta se navadila prenašati to breme, vendar je to dobra šola za življenje, čeprav si želim, da ju s politiko ne bi preokupiral. (smeh) Rad sem z njima, tako kot svoj prosti čas rad preživljam tudi z drugimi najbližjimi. Z Mojco naju pogosto opazujejo med sproščenim tekom ali pa kratkim sprehodom. Kjerkoli se pojaviva, so ljudje pozorni na vsako podrobnost. Na to se pretirano ne ozirava, poskušava se obnašati kar se da naravno in sproščeno. Upam, da se bomo skupaj kmalu lahko odpravili na smučanje, saj bi nam kratek oddih prišel še kako prav.

Story: Se je vaš odnos z otrokoma, odkar ste prevzeli funkcijo predsednika vlade, kaj spremenil?

Čisto nič, še vedno smo zelo igrivi, radi se šalimo. Ko sta bila manjša, sem se najraje igral z njima, zdaj, ko sta starejša, pa se bolj pogovarjamo. Odkar sem v politiki, imamo še več tem za pogovor, saj se trudim, da bi kot premier največ delal za mlade. Pri tem sta Eva in Miha najboljša svetovalca, a tudi kritika. Sicer pa Evo najbolj zanimajo življenjske zadeve, včasih me povpraša tudi za nasvet v povezavi s študijem, medtem ko je Miha še v gimnaziji, in ga najbolj zanima šport. Skupaj radi pogledamo kakšen film ter se o tem pozneje pogovarjamo, ocenjujemo, šalimo.

Story: Radi imate šport, kaj pa glasba? Igrate kakšen instrument?

Harmonika je bila že od nekdaj mamin priljubljeni inštrument, zato me je vpisala v glasbeno šolo, sam pa sem to sprejel. Tako sem dokončal nižjo glasbeno šolo. Na osnovni šoli so me večkrat uporabili kot šolskega harmonikarja, recimo, če je prišla kurirčkova pošta ali ob državnem prazniku. Tako sem se že kot otrok naučil nastopati na različnih proslavah. Ti javni nastopi so bili zame kar precej travmatični, saj včasih harmonike nisem dovolj vadil in je šepal moj repertoar. (smeh) Pa vendar sem se vedno znašel.

Story: Javnost ve, da obvladate kitaro, je to res? Ste rocker?

Na začetku gimnazije sem v roke prijel kitaro, zvok tako akustične kot električne mi je bil že od nekdaj prijeten. Začel sem kot samouk in kmalu v roke poprijel električno kitaro, saj sem užival v rocku pa tudi bluesu in drugih zvrsteh. S prijatelji sem ustanovil skupino Alan Ford, vendar smo po nekaj letih prenehali igrati in se posvetili študiju. Še danes rad poprimem za kitaro, čeprav imam zato le zelo malo časa. Posebej sem vesel, ko lahko z ministrom Koprivnikarjem skupaj kakšno rockovsko zaigrava.

Story: Skupine torej niste ustanovili le zato, da bi pritegnili dekleta?

No, to ni bil osnovni namen, temveč stranski učinek, ki se mu nisem kaj dosti upiral. (smeh) To me je še bolj pognalo v učenje skladb, čeprav nisem nadarjen za petje. Imam dovolj posluha, da slišim, ko 'zafušam'. (smeh) Skupaj smo na morju brenkali in peli, včasih pa tudi v razredu med odmori.

Story: Glede na to, da ste se vse življenje gibali med glasbenimi in športnimi vodami, je verjetno zelo obširen tudi seznam vaših vzornikov.

Nikoli nisem želel nikogar posnemati ali doseči. Spoštujem vse ljudi, ki so pustili močno sled na svetu, vendar nikogar nisem jemal kot vzornika. Želel sem iti po svoji poti, ne glede na to, kam me bo pripeljala. Tako sem se odločil tudi za politiko. Skoraj nihče si ni mislil, da lahko zmagam že kar na prvih volitvah, sam pa sem v to verjel.

Story: Ali je res, da ne pijete alkohola?

Res.

Story: Niti ob posebnih priložnostih? Vemo, da politiki veliko nazdravljajo.

Niti takrat. Že več kot 20 let sem vegetarijanec. Alkohol kaj kmalu postane nezdružljiv s takim načinom življenja. Vendar pa nikogar ne silim v vegetarijanstvo, saj se mora za takšen način življenja vsak odločiti sam. Prav pa je, da imamo do živali spoštljiv odnos.

Story: Slišala sem, da se v kuhinji ne znajdete najbolje. To drži?

A, tu se pa motite! (smeh) Mama me je naučila kuhati različne jedi, tako sem brez težav ustvarjal za štedilnikom, le slaščice mi niso šle od rok. Marsikaj sem se naučil tudi sam, vendar pa nimam kakšnega posebnega talenta, pa tudi ne prave potrpežljivosti za kuhanje. V zadnjih letih sem kuhal le za otroka, enostavne jedi, nič kaj zapletenega, v zadnjem času pa že ona kdaj meni pripravita kakšno jed. Zdaj sem najbolj vesel, ko kuha moja Mojca, saj ji gre to odlično od rok. Če je nujno, pa ni težav, skuham kaj tudi sam. Sem pa, denimo, pravi antitalent za palačinke. Imam jih nadvse rad, vendar navadno iz njih nastane carski praženec. Otroka se zato vedno hecata, ali bomo na koncu spet jedli 'šmoren'. (smeh)

Story: Politiki se lahko danes že kosajo z ikonami pop kulture. Kaj mislite o populizmu, ki preveva politiko v zadnjem času?

Nikakor nisem privrženec populizma, čeprav je danes močno prisoten v politiki. Sam hočem biti iskren, želim, da promoviram resne in realne projekte SMC ali vlade. Sodelavcem sem celo prepovedal t. i. klasične spine. Zavračam populizem kot hujskanje ljudstva s strani skrajnežev pa tudi populizem v tem smislu, da se neki politik z zaigrano resničnostno predstavo trudi ugajati ljudem, ne da bi se za njih v resnici trudil ali kaj koristnega naredil. Žal je tega v politiki pa tudi na drugih področjih življenja vedno več.

Napisala Nika Arsovski
Fotografije Igor Zaplatil, Mediapeed, osebni arhiv

Novo na Metroplay:  Novinar izza nagrade | N1 podkast s Suzano Lovec