S sogovornikom in vsestransko nadarjenim umetnikom Dragom Ivanušo sva sedela v kavarni ljubljanske Drame, okrog naju je vladala tišina, zunaj na ulici pa sva lahko čutila hitenje ljudi ter brnenje avtobusov.
Ni se nama mudilo, mirno sva srebala vsak svoj kozarec z vodo in poslušala globoke misli, ki so včasih obvisele v zraku. Poklepetala sva tako o harmonikah kot o svetu in naglici, v kateri živimo, obenem pa sva se obregnila ob čudežni učinek umetnosti.
Story: Ste človek številnih talentov, med njimi pa se znajde igranje na harmoniko, ki bo decembra odmevala tudi v Drami. Kako dobro se to glasbilo razume z gledališčem?
Vsak izmed nas spoznava svoj odnos do dela oz. orodja in danes o tem lahko govorim precej bolj pomirjeno kot pred leti. Zdaj harmonike zaradi bolečin v hrbtu ne igram več toliko kot nekoč. Harmonika je inštrument, ki ima dva izjemno različna obraza - močnega umetniškega na primer v sodobni glasbi pa v ljudski glasbi, v glasbi Italije, Francije, na drugi strani pa v povsem glasbeno primitivnem žanru, s pogosto vulgarnimi, seksističnimi besedili narodno-zabavne glasbe. Klavir ni niti slučajno tako ekstremno različen.
Story: Morda mislite, da ima zaradi tovrstnih besedil tudi zvok harmonike nekoliko grenak priokus?
Harmonika je le inštrument, njen zvok je zame lep, četudi se uporablja tako različno. Vsak ima pravico, da se izraža na svoj način. Nič nimam proti narodno-zabavni glasbi kot glasbi, vsekakor pa zame niso sprejemljiva homofobna, seksistična in nacionalistična besedila.
Story: Glasba vas spremlja že vse od malih nog, ko ste prvič zaigrali na tipke harmonike.
Moje življenje so zaznamovale številne glasbene avanture, od koncertiranja do skladanja za gledališče in film. Po podatkih Slovenskega gledališkega inštituta sem v 25 letih delovanja naredil glasbo za 123 predstav, v kar niso vštete tiste iz tujine, kar skupaj nanese okoli 150. To je ogromna številka, predstavljajte si, koliko zgodb se skriva za tem, koliko snemanj, sodelovanj z glasbeniki, režiserji, igralci. Koliko publike, ki je to poslušala. Vendar se je ritem zaradi bolezni v zadnjem času morda nekoliko umiril. Kljub temu je glasba ostala sestavni del mojega organizma. Če vsak dan nastopaš in igraš na inštrument, ta zasede velik delež tvojega sveta.
Story: Slišala sem, da je veliko prispevala tudi k zmanjšanju vaše hiperaktivnosti v otroštvu. Se še danes umirjate ob zvoku glasbil?
Seveda, tudi danes je glasba nadvse pomembna pri odraščanju otrok, saj prispeva k lažjemu učenju, potrpežljivosti in umirjenosti. To je znanstveno dokazano. Današnji svet otroke priganja k številnim aktivnostim in čim boljšemu uspehu, glasba pa jih umiri. Jaz se ob glasbi sprostim, samo za pol ure se usedem za klavir in sem miren. To je zame svojevrstna meditacija.
Story: Kot otrok ste bili pred vsakim nastopom povsem vzhičeni, je tako še danes?
Absolutno! Včasih, ko sem igral veliko več kot danes, sem občasno začutil, da lahko tudi pri koncertiranju pride do nekakšne neprijetne rutine. Glasba, kakršno igram jaz, kjer je tudi prostor za improvizacijo, je zato tudi nepredvidljiva, kar samo krepi pričakovanje in odganja rutino. Kaj bo na današnjem koncertu drugače? Vesel sem, da imam poklic, ki je vse prej kot enoličen.
Story: Pa se je zaradi rutine vaša ustvarjalnost kaj zmanjšala?
Zaradi zdravljenja plazmocitoma danes ne morem več biti hiperaktiven, temveč delam zato, da ohranim stik s svojo ustvarjalnostjo. To pa seveda ni slabo, ta nesrečna okoliščina me je namreč pripeljala na dobro pot, saj opažam, da se ljudje preprosto ne znamo ustaviti. Tudi moji glasbeni in igralski kolegi so izčrpani od preobremenjenosti. Leta nazaj je bilo seveda podobno, pa vendar morda za nameček mirneje. Danes živimo v svetu poplave dogodkov, predstav ... Le kdo bo vse to zaužil?
Story: Dandanes vsa področja življenja žene hitrost, od hrane do mode ...
Vi torej podobno razmišljate kot jaz?! Verjamem v to, da umetnost spreminja svet na bolje. Ko nekdo obišče moj koncert, obstaja možnost, da bo spoznal nekaj, česar prej še ni vedel. Že samo zato, ker se bo morda umiril, nekaj časa ne bo gledal v telefon in bo moral biti tiho. Ob glasbi bo izvedel krajši dialog s seboj, se malo pogovoril, preden ga spet okupira šum sveta. Morda bo izvedel kaj zanimivega o sebi, kaj novega. Morda bo glasba v njem sprožila spremembo, ki bo pozitivna zanj, in bo to prenesel tudi na druge. Pravijo, da smo ljudje danes egoistični in da ne znamo poslušati drug drugega. Morda je tako zato, ker v prvi vrsti ne znamo poslušati sebe.
Story: Ste morda tudi sami med kakršnokoli prireditvijo že doživeli kaj podobnega? Nam zaupate kdaj?
Seveda, tako na predstavi, glasbenem koncertu kot tudi na razstavi. Rad poslušam glasbo kontrabasista, izjemnega, virtuoznega Tomaža Groma, ki bo z menoj nastopil v Drami. Na koncertih ne igra le kontrabasa, to so kompleksni glasbeni dogodki, ki poslušalca ženejo k razmisleku. Zadnjič sem si ogledal fotografsko razstavo Sebastiaoa Salgada v ljubljanskem mestnem muzeju in podobe narave na fotografijah so me šokirale, ostal sem brez sape.
Story: Vendar pa vedno več ljudi zaradi hitrega tempa življenja in izčrpanosti uteho najde v povsem različnem svetu, med drugim tudi v televizijskih nadaljevankah in resničnostnih šovih.
Saj v tem ni nič slabega. Pa vendar se je ob tem treba zavedati, da umetnost ne sme biti le breme družbe, vreča brez dna, umetniki pa njeni paraziti. Umetnost je nekaj dobrega, predvsem pa trajnostnega. Imejte televizijo in pojdite v lunapark, življenje je lepo, vendar pa ob tem preberite še kakšno knjigo, pojdite na koncert, na razstavo in živeli boste bolje. Družba brez kulture bi postala tako suha, da bi se ljudem preprosto zmešalo. Ni treba tega preizkusiti, da bi razumeli. Sicer pa, zdaj imamo že nekaj časa svojo državo, nenehno smo govorili, da smo kot narod preživeli zaradi kulture, kar naenkrat pa se zdi, kot da nam ni več potrebna.
Story: Kje mislite, da smo ga polomili?
Mislim, da pri tem, da smo sprejeli sistem neoliberalizma, ki je skrajno materialističen in krivičen. Vse se mora izplačati, pomemben je le dobiček. V življenju pa se vse stvari ekonomsko gledano vendarle ne izplačajo. To je dejstvo, ki ga moramo sprejeti kot ljudje na določeni civilizacijski stopnji. Če bomo na življenje gledali skozi dobiček, bomo družbo osušili na eksistenčni minimum, ukinili kulturo, javno zdravstvo. Moja bolezen, deseminirani plazmocitom, ki je redka oblika raka, zahteva izjemno drago zdravljenje in le hvaležen sem lahko za naš zdravstveni sistem. V Ameriki bi najbrž umrl. Pri nas pa lahko v ambulanti sedim med navadnim delavcem in predsednikom republike, pa bomo vsi deležni enakega zdravljenja. Tako je prav in tako mora tudi ostati.
Story: Kakšna pa je v tem svetu vloga glasbe? Mislite, da glasba resnično lahko spreminja svet.
Seveda! Njena moč je bila vedno izjemna, brez nje bi bilo naše življenje popolnoma drugačno. Pred kratkim je Nobelovo nagrado prejel Bob Dylan, ki se že vse življenje izraža skozi glasbo. Glasba je nenehno prisotna, tudi v naši podzavesti. Glasba v sebi nosi humanistično sporočilo. Glasba je dobra po naravi.
Story: Torej ima tudi zdravilno moč. Kako pa je vam pomagala pri spopadanju s plazmocitomom?
V najbolj kritičnem delu zdravljenja, žejen psihološke podpore, sem se oprijel glasbe. V bolnišnici sem poslušal jazz glasbo in prek nje dobil tudi fizično moč. Morda to dojemam drugače, ker sem glasbenik, pa vendar lahko to preizkusi prav vsak. Glasba blaži bolečine in strahove ter pomirja. Takrat sem se počutil kot ranjena žival, ki se po strelu pobere in se zateče v votlino. Glasba ima izjemno moč.
Story: Bo takšno tudi sporočilo decembrskega koncerta v Drami?
Sporočilo koncerta je v duhu najinega pogovora. Naš notranji glas je naš zaveznik, zato mu moramo prisluhniti. Ob poplavi številnih zvokov in informacij moramo poskusiti prisluhniti lastnemu glasu.
Napisala Nika Arsovski
Fotografije Primož Predalič
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del
