Režiser Dražen Siriščević: "Vedno se trudim početi to, kar imam rad"

Režiser Dražen Siriščević: "Vedno se trudim početi to, kar imam rad" (foto: Goran Antley) Goran Antley
Vir: Nova
27. 6. 2019

Festival Ljubljana bo že 67. leto ponudil pester kulturni nabor. V prestolnici se bo ob odprtju pod poletnim nebom razlegel zvok nepozabne opere, Verdijeve Aide, pod taktirko režiserja Dražena Siriščevića. "Za vse ljubitelje opere in tiste, ki bodo to šele postali," je njegov značilni rek, z ustvarjalcem pa smo imeli priložnost poklepetati tudi mi.

Če se ne motim, ste študirali primerjalno književnost in filozofijo. Kaj vas je torej nagovorilo k režiji?

Razmišljal sem o glasbeni akademiji pa tudi o študiju režije. A ko sem ugotovil, da imam oba ta študija doma, sem odšel v lov za drugimi pustolovščinami. Želel sem si razširiti obzorje s temami, ki sem jih oboževal. Imel sem precej zanimiv študij na filozofski fakulteti v Zagrebu, sijajne profesorje, ki so mi odkrivali svet. Po koncu študija sem se obogaten vrnil h glasbi. O gledališču pa sem se ves čas učil doma, pa tudi v samem gledališču. Moja mama je bila operna pevka in po njeni zaslugi sem otroštvo ter mladost preživel v operi. Vonj po odru in ličilih ter zvezdni prah gledališča so me trajno zaznamovali. Tu se je rodila strast. Ko je v hišo prišel Vladimir Ruždjak, eden največjih hrvaških umetnikov, se je začel moj zasebni študij. Nikoli ne bom pozabil dolgih pogovorov o operi in umetnosti. Take intenzivnosti na akademiji ne bi mogel dobiti. Pridobljeno znanje sem koristil v televizijskem poslu, potem pa še v gledališču. Na tistem pravem terenu.

Vam je ljubše režiranje televizijskih predstav ali živih predstav, oper?

Enostaven odgovor bi bil: Uživam! Vedno se trudim početi to, kar imam rad. Če vam uspe, je to velika sreča, se strinjate?! 25 let sem vsak konec tedna na hrvaški nacionalni televiziji vodil in režiral oddaje o operi, imenovane Opera box. Neki čudni ljudje, ki niso vedeli, za kaj gre, kar jim je treba oprostiti, so jo umaknili s programa. Še vedno upam na vrnitev. V vse, kar sem počel, sem vložil sebe, v celoti. Nič manj energično in hrabro ne ustvarjam na gledaliških deskah. Ta dva posla ne ločujem po količini ljubezni. Gledališče in televizija sta različna formata z istim ciljem: ustvarjanje vrednosti, ki obogati ustvarjalce in občinstvo.

Katera izmed vaših dogodivščin pa se vam je zapisala najgloblje v spomin?

Od televizijskega posla je to brez dvoma Opera pod zvezdami. Ponosen sem tudi na prenose koncertov na avstrijski televiziji s Placidom Domingom, Charlesom Aznavourom, Sissel Kyrkjebo in Vjekoslavom Šutejom. Ko govorim o gledališču, na televiziji so moja vrata zdaj zaprta, bi le težko izpostavil zgolj eno samo predstavo. Vedno mi pride na misel tista, s katero delam trenutno – Aida. (smeh) Na mojo srečo ni le navdušila stroge sodniške komisije v Splitu, ampak je ostala na repertoarju vse do danes. Pa ne le to! Zdaj potuje tudi do Ljubljane. Zanimivo, Aida je bila moja prva televizijska režija. Delal sem prenos opere iz puljske arene leta 1992. A ta ljubljanska bo vseeno nekaj posebnega. Ni kopija splitske, temveč bo dodanih veliko novih elementov.

Kakšen izziv pa vam ponuja prostrani Kongresni trg?

Odprti prostor je vedno poseben izziv. Lažje je delati predstave v gledališki dvorani, kjer lahko vse držite pod nadzorom. Graditi predstavo na prostem ... Ne morete vplivati na vse. Vedno se nekaj zatakne in vi se morate prilagoditi. V gledališču imate veliko svobode ustvarjanja, na nekem prostoru, kot je Kongresni trg, si morate to svobodo izboriti. In to je prava pustolovščina! Kako stari Egipt prenesti v arhitekturo Kongresnega trga? Noro bi bilo obstoječe fasade skrivati, zato smo se odločili, da jih vključimo v današnji čas. Odra ne bomo zapirali, temveč ga bomo odprli proti trgu. Aida je opera masovnih prizorov in intimne ljudske drame.

V svoji karieri ste imeli priložnost sodelovati s številnimi opernimi zvezdniki. Kateri se vam je najlepše zapisal v spomin?

Blagoslovljen sem, da sem lahko sodeloval z nekaterimi velikimi opernimi umetniki. Imel sem priložnost sodelovati z največjimi. Nehvaležno je omenjati le peščico: Caballe, Gheorghiu, Garanča, Stojanova, Netrebko, di Stefano, Carreras, Beczala, Nuccij, Hvorostovski … Da ne govorim o domačih. Morda je še bolj neprimerno delati sezname. Če pa že moram, na prvem mestu sta moja mama Nada Ruždjak in moj očim Vladimir Ruždjak. Tako, pa je!

Besedilo: Nika Arsovski

Priporočamo