Dražen Žerić: Ne ribič, temveč Bosanec!

Dražen Žerić: Ne ribič, temveč Bosanec! (foto: Goran Antley) Goran Antley
Vir: Story
31. 1. 2016

"Brez ljubezni niti sveta ne bi bilo," kljub številnim oviram v karieri še vedno prepeva legendarna skupina Crvena jabuka. Nepozabni sarajevsko-zagrebški bend, ki že več kot 30 let navdušuje publiko, je s svojimi romantičnimi pesmimi 15. januarja raznežil tudi ljubljansko Cvetličarno. O tem ni že pred časom dvomil niti legendarni pevec skupine Dražen Žerić - Žera.

Story: Trideset let delovanja, ustvarjanja in koncertov. Kako se počutite ob tej obletnici?

Nastali smo leta 1985 in vsa ta leta so nam res hitro minila. Na papirju je to dolga doba, mimo nas pa so šla leta, kot bi mignil. Glasbeniki so prepevali, da bodo 2016 okoli nas leteli leteči krožniki, mi pa si želimo v tem letu biti predvsem uspešni. Leto 2002 je bilo za nas prihodnost, 2016 pa kot Zvezdne steze.

Story: Kaj vam je bil v teh letih največji izziv?

Začeli smo kot mulci, med 19. in 21. letom, ter v mladosti naredili svojo prvo ploščo. Smo ena izmed redkih najstniških skupin, ki so v teh letih že izdale ploščo. Nismo le razmišljali kot otroci, temveč je bila plošča naš cilj. To je bila naša glavna misel, ni nas zanimalo nič drugega. Življenjska izkušnja. Velik izziv nam je bila tudi vojna v Bosni in Hercegovini 1994, ko sem ostal v Sarajevu. Po njej se je vse dogajalo precej spontano, človek zahvaljujoč publiki najde moč, da lahko nekje obstane in igra. Zdaj pa smo tu!

Story: Med ustvarjanjem so vas zaznamovali številni dogodki. Brez njih ne bi bili, kjer ste zdaj.

Ne bom pozabil 18. septembra, ko naj bi imeli prvi samostojni koncert, vendar se je pred tem zgodila nesreča, ki nam je vzela dva člana. Pozabil pa ne bom niti vojne v Sarajevu.

Story: Kako pa je ta tragična smrt članov vplivala na vas?

Takrat smo bili še otroci. Če bi se to zgodilo v zrelih letih, bi bilo popolnoma drugače. Nismo vedeli, ali bomo sploh nadaljevali. Poskusili smo, vendar je bilo zelo težko. V njun spomin smo nato izdali tudi album. Vse je bilo spontano, glasba ni matematika in ne šah.

Story: Bi v vsem tem času kaj spremenili?

Nisem jaz tisti, ki bi kaj spreminjal, saj ima vsaka stvar v življenju svoje mesto. Pevci pojemo, ko nam je težko, pa tudi, ko smo najsrečnejši, to je cikel življenja.

Story: Crvena jabuka - rdeče jabolko. O vašem imenu krožijo številne zgodbe, ali so resnične?

Jabolka so prvi pojav ljubezni na Zemlji, če pomislite na zgodbo Adama in Eve, rdeča pa je barva ljubezni. Nekateri bodo rekli, da je to barva komunizma, vendar sami nismo nikoli namigovali na to. V mladosti smo velikokrat poslušali Beatlese, ki so ustanovili svojo založbo Apple (jabolko). Ime je nastalo popolnoma spontano, ne verjemite vsem tistim zgodbam in neumnostim, ki jih pišejo nekateri mediji.

Story: Kako se počutite, ko vas povezujejo z Beatlesi?

Ne bi rad preveč govoril o tem, Beatlesi so nam bili vzor. Vse naše pesmi govorijo o ljubezni, saj se tudi mi trudimo, da na svetu ne bi bilo vojn in krivic. Med vojno v Sarajevu smo ustvarili album z ljubezenskimi pesmimi. Te naj bi bile nekaj, kar govori o ljubezni, sreči, žalosti, in naj bi nam olajšale življenje v vsakem pogledu. Najtežje je, ko je najlepše!

Story: Vse se je začelo v glavah petih dečkov, vaše poti pa so se združile v Sarajevu.

Pred nami je bilo v Sarajevu približno 15-20 glasbenih skupin. Zato ni šlo le za nas, saj ima Sarajevo tudi skupino Indeks, Zdravka Čolića, Kemala Montena ... Ni recepta, vse znamo, napili smo se vode na Baščaršiji. V Sarajevu ni nasprotij kulture, vse je na kupu. Na 50 metrih najdeš katoliško in pravoslavno cerkev, sinagogo ter Begovo džamijo.

Story: Se kdaj vrnete za sprehod po Baščaršiji?

Seveda, ko imam čas, saj smo sicer precej zasedeni. Pol leta sem v Zagrebu, pol pa na Pelješcu, saj je tam doma moja žena.

Story: Glavna tematika vaših pesmi je ljubezen. Vam je ta najbližje?

Nekatere druge skupine za svoje pesmi uporabljajo druge inspiracije, nam največ pomenita ljubezen in življenje, zato ju najpogosteje opevamo. Ljubezenske pesmi so naš žanr.

Story: Vendar pa se je pojmovanje ljubezni v zadnjem času nekoliko spremenilo.

Mislim, da se je po vseh teh virtualnih čudesih nekoliko izgubila. Mladostniki so jo z različnimi socialnimi omrežji popolnoma iznakazili, vendar je to njihov način življenja. Najlepša ljubezen je čista, brez pomagal. Ob dobri kitari, vinu, na morju, na plaži, ob sončnem zahodu se poljubiš ... To je prava, čista ljubezen.

Story: In kaj bi torej mi brez ljubezni?

Brez nje ne bi bilo sveta, pravi stari napev, ki smo ga odpeli tudi sami. Ne bi bilo niti mene niti tebe. Ne sme pa ti predstavljati smisla življenja, temveč naj bi ti ga lajšala.

Story: Bi se morda radi v prihodnosti osredotočili še na nekatere druge teme?

Sploh ne, samo na življenje in ljubezen, ki me obkrožata. Nikoli ne bi mogel peti o čem drugem.

Story: Glede na slavo me zanima, kako skrivate zasebno življenje?

Ne skrivam ničesar! Živim kot vsak normalen človek, v Sarajevu ali Splitu. Delaš nekaj, od česar živiš.

Story: Torej nimate nič proti medijem.

Mi nismo zanimivi za paparace. Mene zanimajo dobra predstava, film, knjiga ... Za paparace pa so zanimive gole ženske s plastičnimi dojkami, z ustnicami kot raca ... To je zanimivo za medije. Včasih so se ukvarjali tudi z nami, danes pa ne več.

Story: Vas nihče ne moti med oddihom na dalmatinskih plažah?

Na Pelješcu berem novice, poslušam galebe in lovim ribe. Tam imaš tri stvari, oljke, vino in ribe! To so teme, o katerih se pogovarjamo. Pa seveda o turistih, o katerih govorimo ob zvokih Oliverja. To je plat življenja, ki mi nadvse ustreza, saj ni signala in telefonov.

Story: Pelješec, Sarajevo ali Zagreb?

Sarajevo pred vojno.

Story: Kot ste že povedali, ste vojni čas preživeli v Sarajevu. Ste tudi takrat ustvarjali pesmi?

Med vojno smo ustanovili novo skupino z vsemi, ki so ostali v Sarajevu. Skupaj s Hara Mata Harijem smo odigrali dva koncerta, saj življenje kljub vojni ne sme obstati. Življenje teče naprej. Po vojni je sledilo smešno obdobje, saj ni bilo elektrike. Prosili smo za nafto, da bi lahko organizirali koncert. Še dobro, da je bilo veliko tujcev s pomočjo, od katerih smo zbrali dovolj sredstev za nafto za agregate.

Story: Ste se med vojno veliko naučili?

V dveh dneh ostaneš brez vsega, navadiš se živeti brez vode in elektrike pa tudi brez denarja. Jaz imam sadni sok, ti kilogram pralnega praška pa zamenjava. Nikoli nisi vedel, ali boš jutri še živ. Človek je največja žival na svetu. Gledal sem že mnogo filmov o vojni v Sarajevu, pa nobeden izmed njih ne prikaže resnice. Vsi smo živeli skupaj v enotnosti, vse religije in vsi ljudje. Bolje je bilo v Sarajevu med vojno kot v Bosni po vojni. To je resnica, poslušajte nas starejše, tudi jaz sem jih!

Story: Kaj bi želeli sporočiti mladim, ki prav tako poslušajo vašo glasbo?

Bodite mladi, lepi in pametni! Veliko sreče in manj stresa. Počasi spremenite svet na bolje.

Story: Tudi danes se svet spopada s številnimi vojnami. Kakšna je današnja situacija v primerjavi s takratno?

Življenje v Sarajevu lahko primerjam z begunsko krizo, vendar mi takrat nismo imeli prostega izhoda, zato se nismo mogli prosto gibati. Želeli so vedeti, kam greš, s kom greš, zakaj greš ... Nisi kar mogel spakirati kovčkov in oditi. Zdaj pa se mi zdi, da nekaj smrdi, vendar je to stvar svetovnih voditeljev.

Story: Številni glasbeniki se še danes zaradi takratnih zločinov ne želijo pojavljati v Beogradu. Kaj pa si mislite o tem?

Prvi sem odšel v Srbijo po vojni in vsi so me spraševali, zakaj. "Ali ne veš, kaj so nam naredili Srbi v Sarajevu?" so mi govorili. Tudi med vojno sem dobil pakete iz Beograda. Konzerve, sveče, gel za lase ... Pa kaj mi bo gel za lase?! Potrebujem stvari za preživetje, ne pa gela za lase. Prišlo je do medijske manipulacije, ki je narode obrnila drugega proti drugemu.

Story: Rojeni ste v Jugoslaviji ...

Seveda. Pa mi zato kaj manjka?! (smeh) Nismo potrebovali vojne med republikami, razšli bi se kot Čehi in Slovaki. Nam se je zgodila najtežja kategorija, vojna! Raziti bi se morali brez tankov.

Story: Trideset let je za vami. Boste prepevali še naslednjih 30?

Koliko pa imam zdaj let?! Dokler bomo imeli razloge za petje, bomo peli. Na koncu bom morda končal na terasi hotela Jadran ob morju, kjer bom igral klavir. Pa boš prišla z otroki na morje in rekla: "Vidiš tistega skuštranega, ki igra klavir?" (smeh)

Napisala Nika Arsovski
Fotografije Goran Antley

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story04/2015

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story 04/2015

Story 04/2015, od 21. 01. 2016