Nina Pušlar v malce drugačni luči: "Težki trenutki so se vedno izkazali kot nujni"

Deset minut pred nastopom dobi poseben izraz na obrazu, takrat pravi, da gre v svoj notranji svet, kjer se umiri in odmisli vse, nato pa jo preplavita vznemirjenje in adrenalin, da na koncertu živi in poje le za svoje občinstvo.

Več sebe daš občinstvu, več dobiš nazaj, razmišlja Nina v najinem pogovoru. Tudi ko je julija letos po štirih mesecih koronskih omejitev prvič nastopila v živo, je bilo tako, kot da bi imela včeraj zadnji koncert: “Začela sem peti in deliti radost z ljudmi, vsi smo bili srečni, da koncert sploh je.” Po koncu koncerta se rada druži z bendom, nato pa se sama odpelje domov. Ona, avtomobil in vzdušje s koncerta, ki ga vzame s seboj. Tudi če se vrača ob petih zjutraj, ob sončnem vzhodu, je to eden najlepših trenutkov v njenem življenju.

Konec oktobra ste praznovali 32. rojstni dan. Ste si zaželeli kaj posebnega?

Prav sem razmišljala: “Bom letos stara 32 ali že 33 let?” 25. oktobra je bila zelo lepa nedelja, ki je nisem pričakovala. Sploh nisem vedela, ali bomo kaj praznovali ali ne. V preteklosti sem vedno priredila zabavo za prijatelje, a letos tega zaradi trenutnih razmer nisem mogla narediti. So me pa moji domači lepo presenetili z majhnimi pozornostmi, da sem se zvečer, ko sem prišla domov, od lepega kar zjokala.aNajpomembnejše v življenju je, da si zdrav in da imaš ob sebi ljudi, ki te imajo res radi. In ti njih. Da tako ostane, sem si zaželela tudi za naprej. Praznovanje je bilo še posebej lepo, ker je bil z nami še en družinski član, ki pa še ni prišel na svet. Še enkrat, že tretjič bom teta.

Praznujete 15 let glasbenega delovanja. Čestitke! Je bilo vmes veliko prelomnic?

Te se pri meni običajno zgodijo ob izdaji albuma. To, da sem v 15 letih prišla do številke šest, je lep dosežek. Tako glasbena kot življenjska obdobja povezujem z albumi. Vsak izmed njih predstavlja drugačno Nino. Zaznamuje obdobje, v katerem sem takrat živela, moj način razmišljanja, dojemanja sveta, okolice, seveda pa se ob tem vedno spomnim, s kom sem ga ustvarjala in na katerih koncertih sem predstavljala nove pesmi. Vsi ti spomini so v pesmih. Prelomnice so tudi nekateri posebni koncerti. Veliko jih je za mano. Nastopila sem na takšnih in drugačnih odrih. Sploh začetki pa tista vmesna obdobja so bili včasih tudi zelo težki. Če pogledam nazaj, se mi takrat niso zdeli. Vse izzive sem sprejemala z največjim veseljem, hvaležna sem bila za vsak koncert, za vsak trenutek, ki se je zgodil, nič ni bilo samoumevno.

Ali ste kot punčka vedeli, da boste profesionalna pevka?

Še pred 15 leti si nisem predstavljala, da bom danes še vedno na odru pred občinstvom, da bom imela priložnost nastopati, ker tega res nisem nikoli načrtovala. Moj vstop v profesionalni glasbeni svet je bil spontan, sem pa že od nekdaj rada pela in nastopala. Petje je moja velika ljubezen že od malih nog. Še vedno to rada počnem. Lepo se je spominjati lepih pa tudi manj lepih trenutkov na tej poti. Vsi ti nekaj dajo. Težki trenutki so se vedno izkazali kot nujni in so mi dolgoročno prinesli tudi veliko dobrega.

Kako v težkih trenutkih opravite z razdiralnimi čustvi?

Najprej se moraš z njimi sploh soočiti. Jih sprejeti, se poglobiti vanje, čeprav je res težko. Vsaka taka izkušnja je bila zame težka. Spremembe so izziv, so pot v neznano, tega nas je pogosto strah, a je treba ta strah odvreči. Z leti je to postalo lažje, mogoče je pomagala tudi kakšna za mlado deklico nenavadna izkušnja iz otroštva.

Ali je bila vaša mama bolna vse vaše otroštvo?

Samo po posnetkih se jo spomnim, da je hodila. Delala je doma, kjer je imela frizerski salon, spomnim se strank, ki jih je frizirala. Večino časa je med delom sedela, ker je zaradi multiple skleroze težko hodila.

Mogoče je to tisto, kar mi je dalo oporo vsemu, kar je sledilo v mojem življenju (Nini je mama umrla pri njenih 21 letih; op. p.). Kadarkoli se kdo izmed nas znajde v taki situaciji, je težko, a moramo gledati na težke stvari s pozitivne plati. Zbrati je treba pogum, moč, da greš naprej. Očitno to moč v sebi imam.

Ko mi je težko, se malo zaprem v svoj svet, nisem oseba, ki bi na glas razlagala, da mi je težko, ali se pritoževala. Čeprav je treba vztrajati in biti potrpežljiv, je treba včasih v življenju tudi kaj spremeniti. V tem ni nič slabega. Zamenjati okolje, mogoče kdaj pa kdaj tudi sodelavce. Večino časa sem bila mogoče ravno zaradi nezaupanja navajena delati z zelo redkimi ljudmi. A v življenje je lepo spustiti nove osebe, ki ti odpirajo obzorja, ne le v glasbenem smislu. Vso to lepoto, ki ti jo dajo glasba, koncerti in nastopanje, je treba znati tudi živeti. Sploh zadnja tri leta opažam pri sebi, koliko lepega so v moje življenje prinesla nova poznanstva.

Predvsem mladi?

Ali pa modri in mladi po srcu. (smeh) Pri meni gre za preplet obojih. Odprta sem za novosti in delo z različnimi ustvarjalci. Včasih sem bila zelo premočrtna: to je moja pot, delam s temi in temi ljudmi. Zdaj se mi zdi, da hodim po svetu z bolj odprtimi ušesi in očmi. Kar naenkrat vidim stvari drugače, kot sem jih še pred časom. Velikokrat prisluhnem tudi tistim, ki niso v glasbenem svetu, da dobim pogled od zunaj. Tudi nekateri moji sodelavci niso glasbeniki ali menedžerji, opravljajo druge poklice in od njih se ogromno naučim.

Ali je težko delati v čisto moškem bendu, čeprav vam moška energija ni tuja?

Ne bi menjala. A čeprav sem v prevladujoči moški družbi, nisem sama. Družbo mi dela spremljevalna pevka Ana, fantje pa so seveda zlati do naju. Res je, da sem bila kot otrok bolj fantovske narave, družila sem se z bratom in prijatelji, odraščala sem na kmetiji. Tam moraš biti močan, fizično in mentalno, hkrati pa sobivaš z naravo, kar je nekaj najlepšega. Po drugi strani pa sem se v zadnjih letih začela malo bolj posvečati svoji ženski plati. Obe imamo seveda vsi v sebi, enkrat bolj prevladuje ena, drugič druga. Odvisno, v kakšni življenjski situaciji se znajdeš. Najlepše pa je takrat, ko sta obe v zdravem ravnovesju.

Tudi v partnerstvu?

Seveda, gre za preplet vsega. Vedno sem bila zelo rada zunaj, opravljala sem dela z bratom in očetom. Pravijo, da imam značaj, kot ga je imela moja babica, zelo veliko podobnosti pa sploh zadnja leta opažam tudi z mamo. Sploh tiste, ki so me pri njej kot otroka najbolj motile. Da je bilo vse lepo urejeno, na svojem mestu, pospravljeno po škatlicah.

To je bilo zanjo pomembno, ker ko ni več mogla, je želela točno vedeti, kje stvari so. Zato sem imela v najstniških letih svojo sobo vedno zelo razmetano. Tako sem izražala svoj upor. To je bil moj izhod, ker smo morali doma vedno nekaj urediti ali pospraviti, saj je mami želela, da je vse urejeno. Svoje sobe mi pa na srečo ni bilo treba … (smeh). Zdaj opažam, kako imam sama vse pospravljeno, urejeno tudi omaro, in to celo po barvah. Pred nekaj leti sem brala knjigo Umetnost pospravljanja Marie Kondo, ki me je zelo navdušila. Ko si urediš življenje, stvari postaviš na svoje mesto, se zbistrijo in umirijo tudi misli in veliko stvari je kar naenkrat veliko bolj enostavnih.

Kdaj je najboljši čas za pisanje pesmi?

Pri meni je zdaj to obdobje. Leta 2019 smo bili zelo ustvarjalni, tako doma kot v studiu, na številnih koncertih. Kadar sem toliko naokrog in na različnih odrih, nikoli nisem preveč ustvarjalna. Zato sem vedno potrebovala mir, premor in odmik. Ob prvi karanteni so me veliko spraševali, ali pišem pesmi, a ni bil čas za to.

Spomladi sem korono vseeno jemala s pozitivne plati, ker sem bila po 15 letih prvič doma, ni bilo telefonskih klicev, e-pošte, načrtovanja novih koncertov. Po zadnjem koncertu marca v ljubljanski Cvetličarni smo imeli kup načrtov za praznovanje 15-letnice. Nisem imela ne energije ne navdiha. Zdaj opažam, da se je začelo v meni nekaj prebujati, brenčati, da prihajajo nove stvari, nove pesmi se bodo začele rojevati. Tako čutim in se tega zelo veselim. Na silo ne gre, željo, navdih moraš najprej začutiti v sebi. Ko končava ta pogovor, grem v studio. (nasmeh)

Imate tudi zelo lepo pesem Lepa si, posvečeno ženskam. Kako je nastala?

Želela sem pesem, ki bi bila samo naša. Posvečena predstavnicam ženskega spola. Z leti sem opazovala, koliko žensk prihaja na koncerte, koliko lepih stvari so mi napisale, koliko različnih življenjskih zgodb so delile z mano, in to vse generacije žensk. Med nami je zelo lepa vez. Lepa si se je zgodila po srčni plati, tudi ekipa, s katero sem jo posnela, je čutila, kakšno pesem hočem, zato se je vse zgodilo spontano. Tudi video je bil navdihujoč. Kako izbrati prave ženske, ki bodo nastopile v njem? Vsaka s svojo zgodbo, vsaka izmed njih je posebna, po svoje lepa. Še zdaj, ko začnem peti to pesem na koncertu, začutim spremembo vzdušja. Rišejo se jim nasmehi na obraz, lepo jim je, zato je prijetno tudi moškim, saj radi vidijo svoje drage nasmejane. (smeh)

V vsak dom ste prišli s pesmijo To mi je všeč leta 2016. Kako se je 'zgodila' ta pesem?

To je bila še ena prelomnica. Obdobje med letoma 2015 in 2016 je bilo zelo posebno. Deseta obletnica, pesem To mi je všeč, posledično z njo tudi sprememba avtorske, glasbene in produkcijske ekipe, leto dni pred tem pa me je pričakala še vloga Mete v muzikalu Cvetje v jeseni. Pesem To mi je všeč je bila res velik hit, a tega nisem pričakovala. Pred leti sem že sodelovala s producentom Anžetom Kacafuro in z zasedbo Muff. Najprej bi jo morali izvajati sami, a so me povabili k sodelovanju. Bila sem skeptična, saj je bila pesem drugačna, stilsko kar odstopajoča od vsega, kar sem posnela do takrat. Vseeno sem se z ekipo odločila, da pesem vzamem za svojo, in to se je izkazalo za eno boljših odločitev v mojem življenju.

Februarja ste bili na Filipinih, kjer ste posneli tudi video za pesem Ujemi ritem, januarja na Kubi. Kako radi imate potovanja?

Predvsem to, da greš malo naokrog, v drugo okolje, med ljudi, ki imajo drugačen način življenja, da malo vidiš, kako je drugje. Letos se je slučajno zgodila še januarska Kuba, saj sem se pridružila prijateljičini skupini v zadnjem hipu, ker so še imeli prostor ravno za eno osebo.

Ni mi bilo žal, Kubo sem še doživela v njeni pristnosti, čeprav se zdaj že lahko priklopiš celo na splet, sicer na zelo poseben način, s kartico. Z njo sem bila na spletu lahko vsega eno uro. Vav! Tega si pri nas sploh ne predstavljamo, tam je to čisto normalno. Konji, kočije po ulicah, stari, ameriški avtomobili, pisane barve. Sem pa pogrešala glasbo, saj sem pričakovala, da je povsod. Saj smo doživeli tudi pristno kubansko, a sem si jo predstavljala drugače in res za vsakim vogalom. Mogoče mi vsega tega ni uspelo doživeti v 16 dnevih, ker smo veliko potovali.

Ali bomo kmalu slišali tudi kakšno vašo skladbo v španščini?

To me je mikalo pred tremi leti. Še vedno hodim na tečaj, sicer bolj redko, ko imam čas, a želja ostaja. Zanimivo, da ko pojem doma, veliko pojem prav v tem jeziku. Blizu mi je, nekaj svojih pesmi sem celo že posnela v španščini in jih imam doma. Lepo zvenijo. Posnamem še kakšno. (smeh) Mogoče pa vam kdaj kaj tudi pokažem.

Ali bi nastopili še v kakšnem muzikalu?

Bi, z veseljem. Cvetje v jeseni je bil izziv posebne vrste. To je bila izkušnja, kjer vsekakor nisem vedela, kaj me čaka. Skok v neznano. Ko sem pomislila na to, da bi igrala, pela in plesala, me je prevzel zares neprijeten občutek, a sem tudi ta izziv sprejela, in se v pol leta popolnoma predala tej vlogi.

Težko je z besedami opisati ta lepi občutek, ko sem kot Meta prvič stala na odru Križank. In tako vsakič znova. Z muzikalom smo nastopali kar pet let in imeli več kot 170 ponovitev. Spomnim se premiere pa vseh predstav v Križankah, kot da sem bila nekje drugje. Bila sem v svojem balončku, ko sem pogledala proti občinstvu, pa je bil pogled zamegljen. Občinstvo je bilo ena sama lepa bela meglica. Stati na odru in igrati je res lepo. Meta mi je bila blizu, veliko vzporednic sem našla z njo v svojem življenju, predvsem otroštvu.

Kako ste se pripravljali na to vlogo?

Za to vlogo sem veliko časa preživela doma na kmetiji, pri svojem očetu, kjer sem preživljala otroštvo. Veliko sem hodila v gozd, na svojo posebno točko, na drevo. To se je pred kratkim po neurju podrlo in res mi je bilo hudo. Zelo blizu je stal še hrast, ki sem ga kot majhna punčka vedno občudovala in ga povezala z Metino pesmijo, v kateri prepevam – tja pod stari hrast, kjer zadnjič si poljubil me ...

Veliko sem stala pod tem hrastom in pela pesmi iz omenjenega muzikala, saj ni bilo nikjer nikogar, samo tišina, gozd in jaz. Zanimivo, da sta se prav letos, potem ko smo lani decembra odigrali zadnjo predstavo in zaključili našo petletno zgodbo, podrli obe drevesi. Enega je premagalo neurje, drugega pa so požagali. Ko sem to videla, me je prav zabolelo. Še zdaj mi je težko, ko pomislim, saj je bil to kotiček, kjer sem med pripravami na muzikal preživela veliko časa in spletla se je posebna vez.

Igrali ste prečno flavto in naučili ste se igrati na klavir. Je še kakšno glasbilo, ki vas zanima?

Violina. Ne znam je igrati, a je zelo lep inštrument. Na kitari poznam akorde, doma za svojo dušo igram nanjo in odpojem kak­šno pesem. Igranje klavirja se je zgodilo spontano, saj sem si želela, da bi na bratovi poroki zaigrala pesem ali dve. To je bil moj prvi javni nastop ob klavirju. Spomnim se, da sem bila zelo živčna, še brat je bil čisto iz sebe, ko so pripeljali klavir, saj je vedel, da ga ne igram.

A naučila sem se dve pesmi, jih odigrala in odpela. Pošteno me je tresla trema, a želela sem si to, za spomin na mami. Bilo je lepo in ganljivo za vse. Potem sem začela igrati še na koncertih in počasi začela pisati prve pesmi. Še vedno se spomnim tega dobrega občutka, ko hkrati poješ in igraš, spremljaš samega sebe. To je res dober občutek. Prečno flavto sem si želela igrati že kot punčka. Mislim, da je bila moj navdih Tinkara Kovač, a na odru je nisem igrala. Še vedno pa jo rada igram doma.

Posneli ste veliko uspešnih duetov, boste še kakšnega?

To so bile lepe zgodbe, saj so dueti čarovnija. Tudi duet z Janom Plestenjakom in pesmijo Tebe imam. Pesem je stara že 16 let, Jan jo je posvetil svoji mami, in to je bila zame vedno njegova najljubša pesem. Nekoč sem ga povabila kot gosta na koncert v domačo Ivančno Gorico, in vprašal me je, kaj bi pela.

Predlagala sem mu Tebe imam v duetu. Pet sekund tišine je minilo, ko je rekel: “Tebe imam? Ja super, pa dajva.” To sva tudi naredila, odzivi so bili čudoviti, zato smo jo posneli in naredili nov spot. Vesela sem bila, ko mi je povedal, koliko ljudi je na novo spoznalo to pesem, sploh mlajše generacije. Tudi sama je ne bi poznala, če ne bi bila leto in pol skupaj na turneji Klasika, kjer jo je izvajal. Želim si, da bi se takšni lepi trenutki zgodili čim večkrat, s kom, pa za zdaj še ne vem. Vsekakor morata biti energija in želja obojestranski. Združi pa naj naju vesolje. (smeh)

Ali boste za svoje oboževalce letos lahko karkoli pripravili, da počastite svoj glasbeni jubilej?

Žal so nam trenutne razmere zelo prekrižale načrte. 26. septembra sem načrtovala koncert v dvorani Tivoli. Nič hudega. Še bo čas za praznovanja. Na prvem mestu je zdravje. A bom vseeno pripravila nekaj posebnega. Po enem redkih letošnjih koncertov, 14. julija v Postojni, smo imeli tridnevne intenzivne vaje na Obali. Z bendom smo se zaprli v studio, nastala je lepe glasba, ki jo boste slišali prihodnje leto. Eno skladbo pa bom z vami delila že 11. decembra. Gre za češnjico na torti moje 15-letne glasbene poti. Z njo se želim spomniti začetkov, Bitke talentov. To bo darilo občinstvu, ki me spremlja ves ta čas, in začetek novega glasbenega potovanja, ki si ga želim doživeti z vami še vsaj naslednjih toliko.

Ali ste kdaj želeli stereotipno burno življenje glasbenice v stilu 'seks, mamila in rokenrol'?

Nikoli. Seveda se pred koncertom in po njem vedno podružimo, a to ni primerljivo z nekaterimi zgodbami starejših generacij glasbenikov. Takšnega ventila nikoli nisem potrebovala, kar pa ne pomeni, da ne uživam življenja glasbenice in da nam koncerti in naša skupna druženja ne pustijo noro lepih doživetij in spominov. Življenje glasbenika je težko opisati, če tega ne živiš.

Če pomislim nazaj … Veliko mojih bližnjih tega ni razumelo. Kako se mi ljubi cele noči biti naokrog, kako se mi ljubi biti nonstop v avtu ali pa se recimo v petek ob štirih popoldne odpraviti od doma. Šele zdaj greš, so me spraševali? Sploh mojemu dedku se je to zdelo čisto nepredstavljivo. (smeh) No, naslednji dan me je vedno vprašal, ali sem vsaj zaslužila za kakšen sendvič. (smeh) Ko se je bližal konec tedna, sem pogledala na koledar in videla, da me čakajo koncerti ali predstave …

Koncev tedna sem se veselila vsakič znova, čeprav sem se, sploh na začetku kariere, velikokrat vračala domov ob zgodnjih jutranjih urah, ob sončnem vzhodu. Nepozaben je tisti občutek, ko se pripelješ v svoj kraj, večina spi, ti pa se vračaš domov s koncerta. Vav. To se mi je vedno zdelo frajersko. (smeh) Včasih je bilo v zaodrju mrzlo, ves dan nismo jedli ničesar toplega …

To je bilo zame doživetje, samo da smo šli skupaj na koncert, na oder … Po koncertih sem skupne trenutke vedno podoživljala na poti domov, in tako je še danes. Sama v avtomobilu - če ne s koncerta, pa zagotovo iz Ljubljane. No, naš rokenrol pa se velikokrat zgodi, ko se s fanti spontano srečamo na kavi ob treh zjutraj na eni od postojank na poti domov, ta rokenrol z njimi pa v teh malce nenavadnih časih zelo pogrešam.

Napisala: Lidija Petek Malus // Fotografije: Urša Premik

Novo na Metroplay: "Dezinformacije so povsod" | N1 podkast s Suzano Lovec