Ti si vse, Ti in jaz, Me že ma da bi te - to so le nekatere od skladb, ki so v 25 letih delovanja skupine Društvo mrtvih pesnikov pospremile delček naših življenj.
Da, skupina, ki nas je leta 1992 prvič množično osvojila s pesmijo Ko te ni, letos praznuje četrt stoletja, v ta namen pa je septembra izšel tudi njihov novi dvojni album - 25. Story je spomine tokrat obujal s pevcem in kitaristom Alanom Vitezičem ter baskitaristom Tomažem Koncilijo.
Story: Fantje, praznujete 25 let delovanja. Koliko se je svet glasbe spremenil v tem času?
Alan: Nekatere stvari ostajajo iste. Igramo na iste električne kitare, število akordov in tonov se ni spremenilo, zato se dobre pesmi, ki jih lahko zapoješ ob kitari, še vedno primejo. Seveda je pa danes uspešnih tudi veliko 'sproduciranih' pesmi, za katere verjamem, da bodo s časom zbledele.
Story: Kaj pa staro pravilo 'seks, droge in rokenrol'?
Alan: Naj odgovorim malo drugače. Kar se seksa tiče, smo pridelali 12 otrok, zadeti smo predvsem od dobre muzike, pravi rokenrol pa bo, če zdržimo do penzije.
Story: Katera dogodivščina pa se vam je v vsem tem času najbolj vtisnila v spomin? Kakšen poseben pripetljaj s koncerta, nora prigoda s turneje?
Tomaž: Lep občutek je, ko izveš, da tvoja glasba povezuje, sklepa prijateljstva ali celo rojeva ljubezen. V vseh teh letih nam je že kar nekaj parov zaupalo, da se je njihova zveza začela na našem koncertu ali ob naši glasbi, marsikateri izmed njih je danes srečno poročen.
Alan: Ja, imeli smo tudi že snubitev pod odrom. Eden od obiskovalcev je želel, da zaigramo Ko prižgeš nov dan. Med pesmijo je pokleknil in zaprosil svojo punco.
Tomaž: Najbolj neverjetna je zgodba nekega finskega para, ki je obiskal naš koncert v Ortu, misleč, da smo heavy metal bend. Čeprav smo stilsko precej drugačni, sta od navdušenja nad našo glasbo pokupila vse cedeje in majice DMP-ja. Dve leti pozneje smo prejeli e-pošto tega Finca, ki je želel presenetiti ženo za obletnico z obiskom našega koncerta v Mariboru. Uredili smo jima VIP-vstopnici in na naš koncert sta prišla iz Finske.
Story: Kaj pa začetki na zadnjih sedežih avtobusa ... Se je res prav tam 'rodil' DMP?
Alan: Začeli smo pod imenom Proteus leta 1988. Odločitev, da poskusimo s svojo avtorsko glasbo, je bila razlog, da smo želeli spremembo imena. In najboljši trenutek za brainstorming je bila 20-urna vožnja iz Hannovra, kjer smo gostovali. Padale so različne ideje in v ožji izbor sta prišli dve imeni: Mokre sanje in Društvo mrtvih pesnikov. Še sreča, da smo se odločili za slednje.
Story: Ime pa izvira iz filma?
Tomaž: Absolutno. Takrat smo bili zadeti tudi od njegovega sporočila - da beseda, glasba lahko premika svet, ga spreminja na bolje. Da je treba izstopiti iz ustaljenih kalupov, se postaviti zase in druge, včasih tudi 'stopiti na mizo'.
Story: Potem ste tudi vi hoteli narediti skrivno združenje s pomenljivimi vsebinami?
Alan: Ja, čeprav se nam ni bilo treba skrivati. Ustvarjali smo tisto, kar smo želeli, se družili in na novomeški gimnaziji prirejali številne koncerte, predstave. Imeli smo podporo učiteljev in staršev. To je bila ena od najbolj kreativnih generacij, ki je še danes, 25 let pozneje, uspešna v slovenskem merilu.
Story: Torej se je DMP rodil iz mladih upornikov, umetnikov, mladeničev, ki so želeli spremeniti slovenski glasbeni prostor?
Tomaž: Bend se je rojeval ravno v turbulentnih časih slovenskega osamosvajanja. Kot mulci smo dihali skupaj z novonastajajočo državo, spreminjal se je sistem, režim, k temu smo želeli prispevati tudi s svojo glasbo. Borut je še pred plebiscitom napisal skladbo Pomlad narodov, ki smo jo v ljubljanskem studiu Metro posneli dva meseca po osamosvojitvi in govori o duši ter usodi slovenskega naroda. Ta verzija je prvič izšla šele letos na dvojnem albumu 25. Kasneje smo posneli šest studijskih albumov in gotovo na svoj način zaznamovali slovensko sceno.
Story: Takrat ste bili torej na gimnaziji. Verjetno je bilo zelo 'kul' imeti svoj bend? Kdaj ste prvič nastopili? Kakšni so bili občutki?
Alan: Začetki so bili izjemni, igrali smo vsepovsod, postali smo znane 'face' v mestu. Smo si pa kot dolgolasci nakopali tudi nekaj sovražnikov. Pankerji so nas čakali na vsakem vogalu in na enem izmed naših koncertov poskrbeli tudi za bolj množičen pretep.
Tomaž: Prvič smo samostojno nastopili za 'našo krajevno skupnost' v novomeškem gozdiču Ragov log. Spominjam se neverjetne evforije, ki nas je preplavljala. Orgazmični občutki za 15-letnike. Od takrat nas glasba ni izpustila iz rok.
Story: Skupaj niste preživeli le veliko lepih trenutkov na odru, verjetno ste bili deležni tudi številnih osebnih obletnic, prvih ljubezni, pogledov, novih priložnosti ... Koliko od teh pa se je pravzaprav začelo na odru? Ali pod njim?
Tomaž: Če dobro pomislim, je bila prav glasba v najrazličnejših oblikah tista, ki nas je povezala s sedanjimi (dolgoletnimi) ženami in partnericami. Vsak od nas ima s tem v zvezi svojo intimno zgodbo, te pa naj ostanejo skrite pred očmi javnosti.
Story: Imate že kar nekaj pesmi, ob katerih se lahko ozrete pravzaprav na svojo preteklost. Pa se kdaj ob njih tudi zaveste, kako hitro čas mineva?
Alan: Odraščanje smo obdelali v skladbi 25, ki je postala nekakšna študentska himna. Pot od vrtca do maturanca je bliskovita, in še preden se zaveš, si star 25 let, kmalu zatem prideš v zrela leta. Na koncu s protezo ješ 'tenstan' krompir. Dobra stvar tega je, da bomo s kitaro v roki, dokler ne bo čas za umreti.
Story: Vaše družine so pravzaprav rasle z vašim glasbenim projektom. Ste jih v vsem tem času kako vključili v svojo glasbeno pot?
Alan: Imamo kar srečo, da so vse partnerice bolj ali manj povezane z glasbo in se vsaj delno poistovetijo z našim ustvarjalnim svetom. Nekatere so članice dekliške skupine Copacabana, ki bo gostovala na velikem koncertu v Novem mestu. Še vedno pa čakamo, da nam DMP-jev podmladek spodnese stol in prevzame krmilo. So na dobri poti.
Tomaž: Če sem konkretnejši - naše žene so posnele kar nekaj spremljevalnih vokalov zlasti na zgodnejših albumih, skupaj z otroki pa so nastopile tudi v nekaj videospotih.
Story: Kako pa bi rekli, da se je v tem času spreminjala glasba? Morda v tem, da ni več toliko romantičnih, zaljubljenih vsebin?
Alan: Zaljubljenost je večna tema, ki se nikoli ne izpoje. Z odraščanjem gre še bolj v globino in včasih ljubezen ni več samo lepa in srečna, včasih je vojna, do zadnjega diha. V naših zadnjih dveh singlih Pleši z mano in Na polju zlomljenih besed, ki sta objavljeni na albumu uspešnic 25, je ta ljubezen prešla v zrela leta.
Story: Kaj pa bi si želeli za naslednjih 25 let kariere?
Tomaž: V prvih četrt stoletja smo doživeli pravzaprav vse, kar se lahko zgodi slovenskemu glasbeniku: trenutke slave in popularnosti pa tudi podcenjevanja in anonimnosti. Igrali smo pred večtisočglavo množico, pred mnogo leti pa tudi odpovedali nastop nekje na Primorskem, ker nas ni prišel poslušat nihče. Leta prinesejo določene izkušnje in spoznanja. Če smo še kot mladeniči hlepeli po takojšnjem uspehu, danes zavestno tečemo na daljše proge. Osebno si želim, da bi pod našimi prsti nastalo še nekaj skladb, ki bi jih ljudje sprejeli za svoje in bi nas preživele.
Napisala Kaja Milanič
Fotografije Borut Peterlin
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
