Tone Partljič: Norca se delam le iz ljudi, ki jih imam na neki način rad

Tudi v svojem zadnjem romanu Pesnica, ki je lani novembra izšel pri založbi Beletrina, se vračate v mladost. Kakšni pisateljski izzivi so zdaj pred vami, že kaj pišete?

Pišem, vendar ne povem, kaj. Le to rečem, da pišem nekaj, kar sem poskušal pisati 30 let, pa mi ni šlo. In ne pišem o Pesnici ali Mariboru kakor običajno, temveč novele o kraju, kjer sem bil le kratek čas. Knjiga bo izšla prihodnje leto.

Pesnica iz naslova romana je kraj, kjer ste preživeli otroštvo. A lahko ga razumemo tudi drugače.

Res je, tudi Ignacija J. Fridl, ki je napisala spremno besedo k romanu, je pričakovala, da govori o pesnici. “Sem mislila, da je o Svetlani Makarovič,” mi je povedala pozneje. V resnici je Pesnica lepo ime za vas, še prej pa za majhno reko, ki menda izvira iz besede pesek.

Leta 2016 ste kot prvi komediograf v Sloveniji prejeli Prešernovo nagrado. Ob tej priložnosti ste dejali, da si nekdo, ki zna nasmejati Slovence, nagrado res zasluži. Smo štiri leta pozneje kaj bolj sproščeni?

Rekel sem, da si zasluži nagrado predvsem za psihoterapevtske zasluge. Nasmejati mrke Slovence je podvig. Žal nismo bolj sproščeni, celo nasprotno, smo še bolj slabe volje in zategnjeni kot leta 2016, imamo več skrbi, tudi politična polarizacija je bolj ostra, kot je bila takrat, in gre dobesedno na nož. Poglejmo na primer razprave v parlamentu. Pogosto spremljam druge parlamente, zlasti angleško govoreče, ker ta jezik dovolj dobro razumem, tam govorci tudi v političnem diskurzu znajo nasmejati, so duhoviti, medtem ko so pri nas sovražno naravnani. Žal s humorjem res ne kaže dobro. Ampak dobro se je nasmejati. Zakaj? Ugo Foscolo, italijanski romantični pesnik, ki je živel konec 18. in na začetku 19. stoletja, je Italijane pozival, 'smejmo se, resnost je lastnost hinavcev!' Tega nam manjka, a žal kapitalizem ne blesti ravno po smehu.

V parlamentu ste tudi sami bili tri mandate oziroma 12 let. Torej lahko govorite o njem in delate primerjave z drugimi iz prve roke.

Seveda. Mi smo lahko na primer ves dan mlatili prazno slamo in se pri tem žalili, nakar smo o predlogu, ki smo ga obravnavali, glasovali 52 za in 5 proti, kar je popoln nesmisel in nepotrebno tratenje časa. Toliko smo se imeli za kregati celo o tistem, o čemer smo se strinjali. Vendar se mi zdi, da smo se takrat več smejali, parlament je bil duhovit. Rudi Moge in Jaša Zlobec denimo sta si v duhovitih dialogih izmenjevala celo latinske pregovore … Še mrki Bučar je rekel, naj en poslanec ne 'gunca afen'. Mislim, da danes namesto humorja tam vlada zajedljiva govorica. Včasih celo skoraj sovražni govor.

Bomo lahko kdaj brali vaše spomine na parlament?

Razmišljal sem že, da bi napisal komedijo, zdaj bi morda že lahko, za kaj takega namreč mora biti vsaj 20 let časovne distance. Sem pa tako sproti napisal knjigo slabših humoresk Pisatelj v parlamentu. Ne, za komediografe tam ni prostora, za jezljive kritike pač.

Kako ste se sami počutili v politiki?

V resnici to ni povsem moj svet. Pisatelj je namreč samohodec, politiki pa hodijo v paradah in četah, tako v parlamentu kot zunaj njega. A tega, da sem v politiki, nisem nikoli izkoriščal pri svojem delu. Preden sem se lotil pisanja, sem se vselej pogledal v ogledalo in si rekel: “Tona, si še pravi?”

Čeprav smo zategnjeni, kot pravite, radi gledamo komedije. Čemu se smejemo Slovenci?

Duhovitim stvarem. Sam režiram in izbiram igralski skupini v Pekrah Limbuš, kjer igramo izključno komedije. Ljudje se smejejo Molieru, Partljiču pa Möderndorferju, za katerega menim, da je naš najboljši sodobni komediograf. V letošnji sezoni, malo pred epidemijo, smo še izvedli krstno uprizoritev njegove komedije Grenlandija, ki je bila nagrajena z žlahtnim komedijskim peresom za leto 2016. Govori o težavah starostnikov, tudi demenci, a je kljub temu sproščujoča. Več kot 15 let tam že organizirajo vseslovenski ljubiteljski Festival komedije Pekre, ki je namenjen ljubiteljskim gledališčem. Dvorana je vselej razprodana.

Če je Vinko Möderndorfer naš najboljši sodobni komediograf, kdo je na tem mestu od starejših ali - če hočete - komediograf vseh časov?

Linhart je sicer priredil francosko komedijo, a je znal in razumel gledališče. Zame je najboljši seveda Cankar. Čeprav njegov smeh ni sproščujoč, temveč je smeh skozi zobe. (In četudi se sliši naduto, tudi Partljič ni ravno slab.)

Kaj je glavna naloga komediografa?

Dobro vprašanje. Pravzaprav moram opozoriti na to, kaj zame kot komediografa ni naloga. Namreč moja naloga ni, da bi kogarkoli obsojal, saj sem komediograf, in ne sodnik; tudi če gre za negativne ljudi, ki delajo svinjarije. Bolj me zanima, kaj je človeka do takih dejanj pripeljalo. Nočem biti moralist. Pravzaprav se lahko delam norca le iz ljudi, ki jih imam na neki način rad. Iz sovražnikov se ne morem. Lahko se mi smilijo, ne morem pa jih sovražiti. Je pa naloga, da sem svoboden, neodvisen, da se kar naprej učim pri boljših komediografih, da ljudi nasmejim. Če so solze in spoznanja rezultat katarze v tragediji, je glasen smeh in spoznanje razmer in ljudi katarza v komediji.

Imate kakšna svoja merila, iz koga si dovolite ali ne dovolite norčevati, če uporabim ta morda ne prav posrečen izraz?

Pri nas je tako, da se iz marsikoga in marsičesa 'ne smeš' delati norca, na primer iz partizanov, pa iz domobrancev, pa ne iz britofa, pa ne iz mame, ne iz kruha, ne pogrebov … če naštejem le nekaj primerov. Vendar s tem nastajajo tabuji, prepričan pa sem, da se pisatelj pri svojem delu ne sme ustaviti pred ničimer. Seveda pa odgovarja svoji etiki in morali, civilizacijskim normam časa in družbe, a jih mora tudi kdaj s humorjem presegati, do nikogar namreč ne smeš biti žaljiv.

Se vam zdi, da je v naših gledališčih dovolj prostora za smeh?

Komedij imamo dovolj, a niso pogosto na sporedu v gledaliških hišah, imamo pa tudi nekonvencionalne skupine, kjer igrajo komedije. Toda stand up štosi niso komedija. In bedarije na televiziji tudi ne. Ste videli, tam si pomagajo z umetnim smehom. Sem pa prepričan, da kakor imamo SNG Dramo, bi morali imeti tudi SNG Komedijo. Tako kot na primer v Parizu, Berlinu, Moskvi in drugih velikih mestih, celo ponekod v nekdanji Jugoslaviji.

Zakaj?

Ker sta komedija in smeh tako pomembna. Že Aristofan, oče evropske tragedije, je vedel, da tragedija ni dovolj in Grki so imeli dve gledališki maski, eno za jok, drugo za režanje. Sam pa bi dodal, da ko greš mimo gledališča, moraš na ulico slišati kdaj pa kdaj tudi nekaj smeha.

Je želja, da bi imeli komediografsko gledališče, utopična?

Prav tako, kot je utopično, da bi jaz bil kdaj kulturni minister. A če bi bil, bi bila moja prva naloga ustanovitev SNG Komedija.

Novembra lani je bila v SNG Maribor premiera predstave Mostovi in bogovi, narejena po motivih vaših knjig Ljudje iz Maribora, Sebastjan in most ter Pasja ulica, ki je v gledališkem listu označena kot zabavna, nora in presenetljiva mariborska epopeja. Se vam zdi pomembno, da vas igrajo v institucionalnem gledališču?

Zelo sem bil vesel, ko je Aco (Aleksander Popovski, umetniški direktor SNG Drama, op. p.) rekel, da je treba ob 100-letnici teatra pogledati, ali je kaj v domačih logih, kar bi bilo vredno uprizoritve. Toliko bolj, ker v zadnjih desetih letih za moja dela nekako ni bilo prostora na mariborskem odru. Dramaturško priredbo je prevzel Nejc Gazvoda in najprej sem mislil, da je premlad za to. A je svoje delo odlično opravil. Priznam, da sem imel na premieri solzne oči. Po eni uri dogajanja na odru sem podrezal ženo in ji rekel, 'glej, saj Partljiča govorijo.' Žena je pa od veselja tako in tako ves čas jokala. Ja, zelo sem vesel te predstave.

Še berete svojim vrstnikom v domovih za starejše?

Seveda, zelo rad. Žena mi sicer pravi, da sem zmešan, ker me vleče med starejše. Pravi, da si hodim ogledovat prostor ali da hočem njo notri spraviti. Ampak veste, kako radi pridejo na bralna srečanja, če le niso gluhi. Gospe se lepo uredijo, grejo k frizerju in si nadenejo lepe šale. To so polni ljudje, ki znajo uživati. Če se da, naredim, da nastopijo. Se grebejo za vloge. No, predvsem starejše dame. Tudi v zaporu sem rad bral in otrokom s posebnimi potrebami pa narkomanom, skratka marginalnim skupinam.

Povejte nam več o branju v zaporu. Kako ste prišli do tega?

To je bilo v okviru evropskega projekta, v katerem so raziskovali, ali bi udejstvovanje na dejavnostih, kot so bralni večeri, pozitivno vplivalo na poznejše življenje zapornikov. Projekt še ni končan, tako da rezultati še niso znani.

Je pa delo z zaporniki sooblikovalo mene. Zanimivo mi je bilo opazovati, kaj se dogaja z ljudmi, ki so zašli, ki jim ni uspelo. Na primer, sam sem nehal piti že pred približno 45 leti, tam sem lahko videl, kam je lahko pripeljalo tiste, ki tega niso zmogli. Nekoč bi lahko mene recimo zaradi promet­ne nesreče … A tudi tisti zapornik, ki je zagrešil najhujša dejanja, je na koncu samo človek. Sam vedno iščem človeka v človeku. V zaporniku, hendikepiranemu, klošarju, politiku. Mama ga je rodila, tako kot mene ali vas. In vsi bomo na koncu umrli. Vmes pa vsak na svoj način iščemo majhen košček sreče … In čez 40 let se na lobanjah ne bo poznalo, kakšen je bil kdo človek.

Predstavljam si, da ste družaben človek. Kako ste doživljali čas karantene?

Odkrito povedano, pa naj se sliši še tako grozno, ker je posredi bolezen, a bil sem srečen. Lahko sem bil v svoji sobi, med svojimi knjigami, za računalnikom. Lahko sem v miru bral, kar sem prej odlagal. Pisal, kar sem nosil v sebi nekaj let, pa nisem utegnil spraviti na papir. Seveda pa se zavedam, da imam pri tem privilegij, da sem v pokoju in seveda, da imam pokojnino, s katero lahko spodobno živim. Za tiste, ki jih je kriza udarila poklicno in ekonomsko, pa je seveda hudo. Zato me je seveda skrbelo za hčerko, ki je igralka svobodnjakinja.

Partljič samotar?

Ko življenje teče normalno, imam nenehno obiske, telefonske pogovore, srečanja, sestanke in nimam časa zase in za pisanje. Vendar potrebujem tudi to. A nujno tudi samoto. Sta dva Partljiča, družabni nastopač in molčeči samohodec. Na otočku na morju ali ob Dravi lahko sam sedim ob vodi ure in ure in gledam vodo, ki teče ali pljuska, saj potrebujem tudi mir in koncentracijo.

Je to svoboda?

Edino polje svobode, ki ga poznam, je beli zaslon, pred katerega sedem, ko se mesto umiri! Dokler ni bilo računalnikov, pa listi papirja. Tam se mi ni treba pretvarjati, tam sem lahko jaz. Tam pišem, torej kreiram svoj svet, seveda, kolikor pač zmorem. In to je tudi edini kriterij, ki pokaže, kakšen in kdo sem in koliko sem vreden.

Napisala: Lena Kreutz, Fotografije: Osebni Arhiv

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču